Moreča ožina

Vse skupaj je bila le predstava, ki so jo minuli teden uprizorili v ožini Hormuz. Krepke besede, drzne poze, dobro odigrane monodrame, ki so se spogledovale z eksperimentiranjem, a vseeno z le malo dogajanja.

Tako je vsaj bilo na odru petega mednarodnega festivala monodrame v Fudžairi. »Tukaj pred vami defilira ves svet,« je rekel napovedovalec med otvoritveno slovesnostjo v nedeljo zvečer. S tem ni imel v mislih bojne flote, ki se je prav v tistem času približevala malemu emiratu Fudžiari: letalonosilka USS Abraham Lincoln, rušilci, britanska fregata HMS Argyll in francoska La Motte-Picquet. Vse so bile namenjene skozi Hormuško ožino proti Perzijskemu zalivu, območju, za katero ameriška vojska uporablja izraz »teater« – in bi lahko bilo prizorišče vojne.

Od bojnega pohoda na Sadama Huseina v Perzijskem zalivu še ni bilo tako številčne flote. Gre le za razkazovanje in sprenevedanje? Ali za napoved četrte zalivske vojne?

Drugi dve letalonosilki, Carl Vinson in John C. Stennis, krožita v Omanskem zalivu in Arabskem morju. Iran je konec decembra pripravil enega največjih morskih manevrov v svoji novejši zgodovini. Z novimi manevrirnimi raketami in minopolagalci. Kot je povedal tiskovni predstavnik vojske, admiral Mahmud Musavi, naj bi se mornarica med temi vajami pripravila za protinapad na sovražnika v vojnih razmerah.

V ožini Hormuz se zdaj koncentrira vojaška moč, saj je iranska obala polna raket, na voljo so flotilje hitrih čolnov v lasti varuhov islamske revolucije, tam so tudi hangarji za podmornice. Vsak incident zato pomeni tveganje za vnovično vojno v Zalivu.

Britanski strokovnjak za Bližnji vzhod Patrick Seale opozarja pred vojno iz malomarnosti: sankcije proti iranski centralni banki in trgovini z nafto bi v vzdušju histeričnega nacionalizma lahko pripomogle, da bi izbruhnil spor. Takšen spopad, meni njegov kolega Rami Huri iz Bejruta, ne bo pomenil le manjših nemirov ali lokalne vojne, kakršnih smo vajeni in jih območje doživlja že desetletja.

Z obale in plaž pri Dibi, pa tudi s strme obale severno od Hazaba, se zdi ožina idilična. A v vojaških štabih v Washingtonu in Teheranu bi ta delček Zemlje lahko označili za ožino more.

ZDA imajo približno 40.000 vojakov ob Zalivu, na morju in v ameriških oporiščih v Kuvajtu, Abu Dabiju, Katarju in Bahrajnu.

Geološko gledano, ožina Hormuz leži na stiku dveh celinskih plošč. Tu se arabska plošča zarije pod evrazijsko. Premiki skorje so privzdignili hribe pri Fudžairi. In proti površju dvignili nekaj, čemur se območje lahko zahvali za denar, svet pa za nekaj težav: nafto. Vsaka peta tona načrpane surove nafte na svetu pride z območja Zaliva, dobrih 80 odstotkov je v države porabnice prepeljejo prav skozi ožino Hormuz – to je 17 milijonov ton na dan.

Japonsko in južnokorejsko gospodarstvo tri četrtine nafte, od katere sta državi življenjsko odvisni, dobita prav z zalivskimi tankerji, kitajsko pa polovico. Če bi ožino zaprli, bi po savdskoarabskem naftovodu med vzhodom in zahodom do Rdečega morja prečrpali le del te količine. Naftovod za surovo nafto iz Abu Dabija prek Fudžaire ne bo začel obratovati pred poletjem. Kontejnersko pristanišče v Dubaju, vozlišču trgovine med vzhodom in zahodom, je prav tako odvisno od ožine Hormuz, enako velja za morska pristanišča v Abu Dabiju, Kuvajtu, Bahrajnu in Katarju.

Ožina tako ni žila za trgovanje z nafto, temveč je kar aorta.

Tu že od nekdaj poleg tankerskih prevozov cvetita tudi trgovina in tihotapstvo med arabsko stranjo in velikimi pristanišči na perzijski obali. Že Marko Polo je stari Hormuz opisal kot stičišče trgovanja v 13. stoletju, pri čemer se je veliko ladij tudi potopilo, saj je bilo morje pred Indijo po njegovih besedah grozno nevarno.

Danes iranski hitri čolni brez vizumov pristajajo na severnem obrobju Omana, v Hazabu, nanje naložijo ploske zaslone, sumljive pakete in strojne dele, in že jih ni več. Hazab je brezcarinski trg za južni Iran, in čim strožje so sankcije, tem bolj cveti posel.

Po tako imenovani Carterjevi doktrini iz leta 1980 je vsak poskus nadzora nad Perzijskim zalivom napad na življenjsko pomembne interese Združenih držav Amerike, ki se bodo zato branile z vsemi potrebnimi sredstvi. Ta doktrina je še vedno temelj za ameriško strategijo v Zalivu. Na začetku tega leta je ameriški predsednik Barack Obama v pismu vodstvu v Teheranu opisal skrajno dopustno mejo, katere kršenje bo pomenilo ameriško posredovanje: to je zapora Hormuza. Prav s tem je Iran že večkrat zagrozil, če bodo z mednarodnimi sankcijami prepovedali izvoz njegove nafte – kar se je zgodilo prejšnji ponedeljek.

Od reforme vojaških sil leta 2007 so za Perzijski zaliv pristojni varuhi revolucije, pazdarani, s svojimi lastnimi pomorskimi silami. Klasično mornarico, ki je nastala še v času šaha, so mule izrinili na stran. Kontraadmiral Ali Fadavi, poveljnik mornarice pazdaranov, je pred kratkim omenil, da bi bile med tako imenovano tankersko vojno v 80. letih iranske sile uspešno posredovale tudi proti ameriškim ladjam. Takrat, med iraško-iransko vojno, so bili z iransko mino med drugim skoraj potopili ameriško fregato Samuel B. Roberts. Iranski varuhi revolucije imajo na voljo okoli 2000 morskih min; zadostovalo bi jih 300, da bi ustavili tankerski promet. Ožina Hormuz na najožjem delu meri 54 kilometrov. Ameriški strokovnjaki danes izhajajo iz hibridne iranske strategije, kombinacije gverilske taktike in sodobne vojaške tehnike.

Razčlenjeno obalo naj bi vojaško utrdili z bunkerji, predori in raketnimi sistemi. Varuhi so opremljeni s posnetki italijanskih hitrih čolnov Fabio Buzzi, to so pravi dirkalniki, ki dosežejo hitrost do 70 vozlov. Iran se lahko pohvali, da ima edino podvodno floto med zalivskimi mejaši, ki vključuje tudi miniaturne podmornice lastne proizvodnje, idealne za razmeroma plitve vode v morski ožini. Slučajno sta obe britanski in francoski fregati, ki zdaj krožita po območju, opremljeni z najsodobnejšimi protipodmorniškimi sistemi. Revolucionarna zasnova plovila HMS Argyll, na primer, pripomore, da je ladja na radarskih zaslonih videti velika kot ribiški čoln, piše v opisu ladje. A na njej niso ribiči.

V šahovih časih, leta 1971, je Iran zasedel tri otoke na območju, med njimi Abu Muso, ki leži 40 morskih milj od Dubaja. Od tam je mogoče nadzirati zahodni dostop do ožine Hormuz.

Vsa cvetoča mesta na območju, od Dohe do Dubaja, ležijo v dometu iranskih raket kratkega in srednjega dosega. To tamkajšnje vladarje vznemirja bolj kot vse finančne krize. Če bo prišlo do konflikta, Združeni arabski emirati računajo na iranske povračilne napade na prekladalna pristanišča, rafinerije, naprave za razsoljevanje. Območja zalivskih držav, ki so poseljena, so idealna tarča takšnih terorističnih napadov. Šiitski Iran že od nekdaj ne skriva, da naj bi imel večjo pravico do Zaliva v primerjavi s sunitskimi dinastijami na drugi strani, ki so sodelovale z ZDA, zlasti dinastija Saud.

ZDA imajo približno 40.000 vojakov ob Zalivu, na morju in v ameriških oporiščih v Kuvajtu, Abu Dabiju, Katarju in Bahrajnu. Pomembno oporišče ameriške mornarice leži ravno v Bahrajnu, večinsko šiitskem zalivskem otočju, ki po razlagi Teherana tako ali tako sodi k Iranu. Po zatrtju protestnega gibanja pred letom dni razmišljajo, da bi peto floto, ki je stacionirana v prestolnici Manami, preselili v Katar.

Sankcije, uvedene prejšnji teden, bodo vplivale na petino iranskega izvoza nafte. »Če bodo ZDA prepričale še Japonsko in Južno Korejo, naj prenehata uvažati nafto iz Irana, bo Teheran dobesedno ohromljen,« piše analitik Joseph Kechichian v časniku Gulf News. Indija in Kitajska bi potem lahko zahtevali popust pri svojem uvozu, kar bi pomenilo razprodajo iranske nafte.

To boli. Iranski parlament je zato že napovedal naftni bojkot za članice Evropske unije. Čeprav so se drugi dobavitelji že zavezali, da bodo v tem primeru priskočili na pomoč, bi bojkot prizadel zlasti Italijo in Grčijo. »Evropa bo gorela v ognju iranskih naftnih vrelcev,« je oznanil pripadnik odbora za energijo.

Morda je vse skupaj samo predstava in blefiranje, razkazovanje mišic pred naslednjimi pogajanji. Obe strani se zavedata nevarnosti vnovične zalivske vojne. Če bi imeli časovno bombo, bi bila verjetno nastavljena na dan, ko bo začel veljati evropski naftni embargo.

To je prvi julij 2012.