Od policista do ministra

To, da je Janez Janša za ministra za notranje zadeve predlagal Vinka Gorenaka, ni presenečenje. Gorenak je bil v rdečem socializmu policist, v demokraciji državni sekretar na notranjem ministrstvu, v času Pahorjeve vlade pa je v parlamentu vseskozi napadal takratno notranjo ministrico Katarino Kresal. Šel je celo tako daleč, to je priznal tudi na svojem blogu, da je v parlamentarno proceduro vložil zakon o testiranju javnih funkcionarjev za droge na podlagi govoric, da naj bi jih redno uživala Borut Pahor in Katarina Kresal. Kot nekdanji policist bi Gorenak moral vedeti, da govorice za obsodbo na sodišču niso dovolj, so pa dovolj za politični obračun. In tega je Vinko Gorenak odlično izpeljal.

Gorenak dobro obvlada tudi druge politične tehnike, primerne za politika, ki za dosego ciljev ne izbira sredstev. Ena od takšnih tehnik je manipulacija. Ko se je začela sestavljati nova Janševa vlada, je Gorenak trdil, da je smiselno zmanjšati število ministrstev, ker naj bi s tem država privarčevala pol milijona evrov. Ta trditev je popoln nesmisel. Morda res ne bo več toliko ministrskih plač, bo pa zato več državnih sekretarjev. V prejšnji vladi je imel vsak minister enega državnega sekretarja, v novi bo imel vsak minister po dva, kakšen nov pa bo zaposlen tudi v kabinetu predsednika vlade. Zaradi manjšega števila ministrstev bo privarčevanega denarja samo za vzorec.

Druga takšna tehnika, ki jo uporablja Gorenak, je laž. V razpravi o tem, ali je prav, če se tožilstvo z ministrstva za pravosodje prenese na »njegovo« notranje ministrstvo, je dejal, da ne gre za slovenski unikum. Da imajo podobno ureditev tudi v Skandinaviji ali na Portugalskem. To ni res. V skandinavskih državah je za tožilstvo pristojen pravosodni minister, enako je na Portugalskem. Če bi Gorenak to trdil enkrat, bi lahko zapisali, da se je zmotil, a se ni, to trditev je kljub ugovorom ponovil večkrat. To pomeni, da je dobro vedel, da ni resnična.

Manipulacije in laži v slovenski politiki niso nič novega, ne uporablja jih samo Vinko Gorenak, podoben je Branko Grims, pa še kdo drug. A pomembnejše od politične higiene – nekaterih volivcev groba retorika Vinka Gorenaka ne moti – je vprašanje, kakšen je cilj takšne politike. Osebna rast politika? Prepričevanje političnih nasprotnikov? Prevzem oblasti? Način, na katerega se zavihtiš na oblast, razkriva, kako boš vladal, in težko je verjeti, da bo Vinko Gorenak, ko bo minister, ravnal drugače, kot je ravnal v opoziciji. Težko je verjeti, da ne bo manipuliral, zavajal, lagal, težko je verjeti, da se bo na položaju ministra za dosego svojih političnih ciljev kdaj ustavil.

Pretiravamo? Ne, dokaz za to je njegovo razumevanje vloge tožilstva in vloge ministra. Če tožilci ne bodo delali na način, kot si bo želel minister, naj bi jih poklical kar na zagovor. »Generalni državni tožilec bo moral pojasniti, kakšno politiko vodi, in to notranjemu ministru, da se lahko v nekaterih primerih v pol leta ne zgodi nič, ko se pa pojavi anonimni pisec Majer, pa se v dveh urah pošlje policija na sedež SDS,« je Gorenak dejal v oddaji Pogledi. Primerjal je neprimerljive stvari. V prvem primeru, ki naj bi se nerazumno vlekel, tožilci preiskujejo sume, povezane s poslovanjem Zorana Jankovića, v drugem pa so kriminalisti po prijavi obiskali prostore stranke, ki naj bi bila povezana s spornim pismom. V prvem primeru gre za obširno preiskavo, v drugem za navadno zbiranje informacij o domnevnem kaznivem dejanju takoj po tem, ko naj bi se bilo to dejanje zgodilo.

Bodimo pošteni, Vinko Gorenak je nekoč vseeno nasprotoval Janezu Janši. Leta 2000 je na zadnji seji Bajukove vlade Janša predlagal, naj se na levi breg Dragonje odpravijo policisti. »To pomeni na neki način spopad,« je Janšo opomnil Gorenak. »Tu gre za dva policista, ki se bosta streljala.« Z Janševim predlogom se ni strinjal, zahteval je, naj se o tem izjasni tedanji minister za notranje zadeve Peter Jambrek, ki ga je Gorenak, takrat sekretar, nadomeščal na seji vlade. A ko je Janša septembra 2006 zaradi sporne gradnje protipoplavnih nasipov ravnal podobno in je na mejo ob reki Muri poslal oborožene policiste, Vinko Gorenak ni protestiral. Takrat je opravljal službo sekretarja v kabinetu predsednika vlade.

Janez Janša je za notranjega ministra predlagal politika, ki mu zaupa. Človeka, ki deluje na podoben način kot sam, ki ima do sodišča in sodnikov podoben odnos. Za Gorenaka je bila odločba ustavnega sodišča, ki je zavrnila referendum o zakonu o odvetništvu, »očitno spisana na rdeče-oranžnem papirju zelo zatohlega tipa«. Zanj je predsednik vrhovnega sodišča Branko Masleša »slovenski Kurt Waldheim« in, podobno kot za Janšo, tudi za Gorenaka Barbara Brezigar »predstavlja neki steber, hrast, obrambo pravosodnega sistema«.

Kakšno politiko bo Vinko Gorenak izvajal, ko bo minister za notranje zadeve, ni težko napovedati.