Čas aktivnega državljana

Dr. Božo Repe, zgodovinar, Filozofska fakulteta v Ljubljani

10. 2. 2012  |  Mladina 6  |  Komentar

Na radiu, ki je na žolčni in diskriminatorni zapis Tomaža Majerja odgovoril z domislico o črtomirkah, te dni predvajajo glasbene priredbe. Državljani pa spremljamo priredbo politične podobe Slovenije za oživitev preživele koalicije iz let 2004–2008. Vrnitev opuščenega programa, ki ga nismo izbrali, ampak sta nam ga v popolnoma novih in nepredvidljivih razmerah vsilila povzpetniška in nenačelna Erjavec in Virant ob izdatni začetni Pahorjevi pomoči. Saj ne da bi bilo to v slovenski zgodovini in zgodovini državnih tvorb, v katerih smo Slovenci bili, kaj posebnega. Arhivi pričajo o podobnih zgodbah: o nenačelnosti, dosmrtnih zamerah, prepirljivosti, tudi podkupljivosti in izsiljevanju. A zakaj moramo vedno znova nazaj v zgodovino?

Dveh stvari ne bi smeli jemati lahkotno, pa ju. Poleg politike to še posebej počno pravniki in tudi del medijev. Zlasti za elektronske medije je bistveno ustvarjanje dogodkov, čeprav jih ni, neprestano bombardiranje občinstva z odsekanimi sodbami »s kraja dogajanja«, »po foxovsko«, ki ga izvajajo mične novinarske gospe in gospodične. Za takšno novinarstvo ni pomembno, kaj neko dejanje ali neka oseba pomeni, kakšno preteklost ima, vse je pozabljeno, analitično lotevanje stvari je odveč, pomembno je, kje in kdo se je s kom sestal, in da čim prej dobimo vlado, ne pa kakšna bo in kakšno legitimnost ima. Zelo očitna so tudi dvojna merila, uporabljena pri presojanju ravnanja politikov.

Slovenski pravni sistem je zaprt vase in samozadosten, že dvajset in več let ga obvladuje bolj ali manj ista elita, v tesni soodvisnosti s politiko. Ta elita piše zakone, jih interpretira, kritizira, zatem popravlja, piše na novo, politika pa jo ves čas plačuje. Izjema so le redka področja, ki zadevajo evropsko zakonodajo in standarde. Pa še tu je – če gledamo sedanje madžarske razmere – to vezano predvsem na ekonomske uzance, drugo Bruselj zanima bolj malo. Da je tako, se je pokazalo že v haiderjanskih časih Avstrije. Nekaj modrovanja, da sicer ni lepo, kar počne, in zadeva je bila končana. Za evropske desničarske strankarske povezave pa je sploh pomembno, da je nekdo njihov, in ne, kako pride na oblast ali kako vlada. Tudi Sanader se jim je zdel do konca sprejemljiv.

Ob osamosvojitvi je bila samoupravljavska in enopartijska logika preslikana v večstrankarski sistem. Kardeljanski koncept enovitosti oblasti se je prilagodil delitvi na tri veje oblasti, le z novimi protislovji: vlada je po svoje ostala izvršni svet, saj jo lahko pri pomembnih odločitvah kadarkoli blokirajo poslanci z referendumom, hkrati pa, kadar se ne upa odločiti, problem prevali na ustavno sodišče. Isti sistem lahko omogoča tudi zlorabe in trdo avtokratsko vladanje ter podrejanje vsega politiki. Tožilstvo s »pravim« človekom na čelu je kaj lahko orodje v rokah politike (ali katoliške cerkve), kar nekaj tožilcev je to že dokazalo. V slovenskem pravnem sistemu je vse to »normalno« in »demokratično«, prav tako tudi to, da tožilstvo in druge organe porivajo in premeščajo in reorganizirajo kot trenutno ustreza vladajočemu oblastniku, kakor bi šlo zgolj za »tehnične« zadeve. Slovenski pravosodni sistem je v marsičem ostal še na socialistični ravni verbalnih deliktov, odvetniški poklic pa se je profesionaliziral po zahodnih zgledih. Ustvarjalci sedanjega pravnega sistema so domnevne varovalke za demokracijo vstavljali po personalni presoji, kot npr. v ustavni definiciji funkcije predsednika republike, ker je bil to pač tedaj Kučan. Do ustave imajo protisloven odnos. Gredo se romantično ustavobraniteljstvo kakor ob jugoslovanski ustavi iz leta 1974, hkrati pa bi v ustavo zapisali kar ekonomske uzance. Poleg socialistične tradicije slovenski pravni sistem obvladuje še nekakšno srednje-

evropsko »kafkovstvo«, v katerem človek nikoli ne pride iz labirinta, vsi pa se na pravne norme sklicujejo zgolj formalistično. Pri čemer je bilo najboljše iz obeh sistemov, socialno-ekonomska demokracija iz socialističnih časov in vsebinska interpretacija zakonov in pravnega sistema (t. i. »Geist«, duh, kot pravijo Nemci), načrtno ali zaradi ozkoglednosti zanemarjeno (še posebej porazno to izpričujejo sodbe ustavnega sodišča). Če pa že obstaja, je, podobno kot v ustavah iz socialističnih časov, v resnici zgolj seznam želja.

Bojkotiranje glasovanja o imenovanju Jankovića za mandatarja po diktatu strankarskih prvakov je le modernizirana inačica discipliniranja poslancev iz preteklega sistema. Recimo v t. i. akciji 25 poslancev iz pomladi 1971. Tedaj so poslanci, ki so menili, da so najprej zavezani volivcem in šele nato stranki, dosegli sprejetje zakona, da lahko neka skupina sama predlaga kandidata za člana zveznega predsedstva, in kandidata tudi predlagali, a so predlog prav tako hitro umaknili. Kljub temu se je usulo. Na partijskih forumih so akcijo ostro obsodili in jo povezovali z razrednimi sovražniki. Za svobodomiselne poslance, ki so vzeli zares pravico do služenja volivcem, je imela hude osebne (politične in eksistenčne) posledice in politična rehabilitacija je sledila šele leta 1988. Akcija je dregnila v najobčutljivejšo točko oblastnega monopola – kadrovsko politiko. Ob morebitnem uspehu bi prebili zid, za katerim se je kadrovska in druga politika koordinirala v krogu petih, šestih ljudi. Današnje izrazje je nekoliko drugačno kot takrat, bistvo pa isto. »Diktatura parlamentarnih voditeljev«, ki jo spremljamo, tudi sicer ni nekaj novega, zanjo se je kot za alternativo predčasnim volitvam konec leta 1926 zavzemal že Anton Korošec. Izraz je prav tako iz tistih časov, da ne bo pomote.

Kriza nevarnost avtokratskega vladanja povečuje. Pomembno je, da ne prevladata apatija in umik v zasebnost.

V sedanjem slovenskem pravnem sistemu imajo poslanci pravico, da odločajo po svoji vesti. In dolžnost, da to storijo. Toda kaj smo poslušali – tudi od pravnikov? Da je to sicer načeloma res, ampak stranke imajo prav tako nekakšno pravico, da jih nadzorujejo, tudi to naj bi bil del legitimne igre in strankarske demokracije, to naj bi jih celo »ščitilo« pred sumničenji. Če je pravica do poslanskega odločanja po svoji vesti zgolj deklarativna, lahko mirno naredimo še korak nazaj pri splošnih volitvah. Kraljevina Jugoslavija je imela v tridesetih letih javne volitve. Resda so bile zaradi tega večinoma zrežirane, ampak saj tudi danes »režiranje« postaja samoumeven del politične kulture. Je bil pa argument za javne volitve podobno »močan« kot v našem parlamentu. Javnost glasovanja je tedanji minister Dragutin Kojić pojasnil z besedami, da »javno glasovanje ustvarja značaje, tajno pa jih ruši« in da se »narod, ki je zmogel jurišati na nemške topove in mitraljeze, ne boji javnega glasovanja«. Zamenjajte nemške topove za osamosvojitev, pa smo tam!

Druga lahkotnost zadeva zlorabo proporcionalnega sistema, ki jo pravniki očitno podpirajo. Proporcionalni sistem je zapleten in pogosto tudi neučinkovit, a je bil v Sloveniji uveden s premislekom, da bi v majhni družbi s šibko demokratično tranzicijo omogočil predstavništvo čim širših družbenih slojev in preprečil uzurpacijo oblasti, ki jo prav tako omogoča večinski sistem. A niti proporcionalni sistem ni odporen proti avtokratskemu vodenju, to smo občutili v letih 2004–2008. Če pa se tudi pri snovalcih in zagovornikih proporcionalnega sistema kot »normalne« sprejmejo politične manipulacije, kot smo jim bili priča po zadnjih volitvah, je seveda odprto še marsikaj drugega. Potem je Pozitivna Slovenija upravičena do popolne obstrukcije parlamenta, posledica tega pa bi bile nove izredne volitve. Glede na javnomnenjske ankete bi to odpihnilo strankarske voditelje, ki proporcionalni sistem zlorabljajo, in potopilo njihove stranke. Ne da bi spremenili eno samo črko v zakonodaji o proporcionalnem sistemu, bi bil de facto uveden večinski, dovostrankarski sistem, morda s kakšnim manjšim strankarskim priveskom.

Janković se je temu scenariju odrekel. A kaj ostane opoziciji? Vemo, kaj je »razbijaška« drža. V zgodovini je bila obilno uporabljana v avstro-ogrskih in jugoslovanskih časih. Slovenski katoliški poslanci so npr. zaradi neugodnega nacionalnega razmerja z obstrukcijami ohromili delo štajerskega deželnega zbora v letih 1910–1913, podobno so nenemške stranke počele v dunajskem državnem zboru. Večurne govorance, ustvarjanje trušča z bobni in drugimi instrumenti so bili del parlamentarne folklore. V jugoslovanskem parlamentu je bilo še huje. Ivan Jerič, prekmurski poslanec, je dogajanje tik pred tem, ko je leta 1928 Puniša Račić ustrelil več hrvaških poslancev, opisal takole: »Še en žalosten dogodek iz parlamenta. Hrvatska seljačka stranka Stjepana Radića je skoraj vedno bila v opoziciji s srbskimi radikali. Če pomislimo, da je Stjepan Radić postal popularen med Hrvati zato, ker je nekoč brcnil v zadnjo plat madžarskega politika Šandorja Wekerleja, si lahko predstavljamo, kakšne manire so uporabljali v svojih debatah s Srbi. Vpili so dostikrat do oglušenja, se obmetavali z najbolj prostaškimi izrazi.« Odnosi med drugimi politiki sicer niso bili dosti boljši. Korošec in Radić neposrednih stikov in pogovorov npr. sploh nista imela, in kot je zapisal zgodovinar Zečević: »Nista izpustila nobene priložnosti, da bi omalovaževala drug drugega.« Tudi diskreditacije s spolnimi škandali, s katerimi naj bi onemogočili nasprotnike, so bile sestavni del politike že v avstro-ogrskih in jugoslovanskih časih.

»Virantovsko-erjavčevska« politika je že danes mrtva, le da tega še ne ve. No, verjetno ve in se bo prav zato do zadnjega oklepala oblasti.

V samostojni Sloveniji je modernizirano inačico obstrukcij do perfekcije izpopolnil Janez Janša. Zlasti zadnji mandat Pahorjeve vlade je bil, kot je splošno znano, ena sama obstrukcija, rušenje reformnih zakonov, vlaganje referendumskih pobud in drugih oblik oviranja delovanja državnega zbora. Tudi zanikanje legalnosti oblasti (če je nima sam) ima pri Janši dolgo tradicijo, pri čemer je uporabljal celo mitingarske metode po miloševičevskem zgledu »jogurtnih revolucij«. Devetega aprila 1994 so na Kongresni trg z avtobusi navozili njegove privržence iz vse Slovenije na nekakšno protikorupcijsko zborovanje, ki ga je pripravilo več strank in se ga je udeležilo nekaj tisoč ljudi. Neposredno ga je (podobno kot demonstracije ob odstavljanju ministra Janše nekaj pred tem pred parlamentom) prenašala nacionalna televizija. Demonstranti so zahtevali izredne volitve, češ da oblast ni več legitimna, odstope Drnovška, Kučana in Rigelnika, celo Peterle, ki je nastopil kot govornik, jim je bil premalo radikalen in so ga izžvižgali. Janša je zborovanje označil za »nadaljevanje tradicije slovenskih narodnobuditeljskih taborov in tradicije upora proti vprašljivi oblasti« in napadel tedanjega predsednika države Milana Kučana. Podobno kot že prej in še mnogokrat kasneje je manipuliral s Kučanovim nastopom v Novi Gorici, obtožil ga je, da so Kučanovi »politični podaniki« izpeljali njegovo »politično likvidacijo« … »Ključno vprašanje tega trenutka je, ali se bodo pri tem ustavili ali pa bodo posegli po najskrajnejšem, kot so to množično počeli njihovi strankarski in ideološki predhodniki in botri, ko so v noč in brezna izginjala nedolžna življenja.« Pozival je k odporu zoper »udbomafijsko vladavino« in napovedoval »protikorupcijsko zavezništvo« (Delo 11. aprila, Dnevnik isti dan in Mladina, št. 16, 1994).

Naj izolirana Pozitivna Slovenija (Pahor je mentalno del koalicije, in dokler bo vodil SD, se to ne bo spremenilo) sledi navedenim in številnim drugim zgledom? Naj Janković po Radićevem zgledu »brca v zadnjice« politične nasprotnike? Naj po Koroščevem zgledu bojkotira seje parlamenta ali sistematično vlaga nezaupnice proti posamičnim ministrom in vladi? Naj za diskreditacijo svojih nasprotnikov organizira nasprotni sistem svojih ovaduhov, novinarjev, spletnih medijev, naj »nastavlja« novinarje v javnih glasilih, organizira mrežo spletnih dopisovalcev in glasovalcev, naj po Janševem zgledu pripravlja mitinge? Janković volitev ni dobil samo proti drugim konkurentom, ampak tudi proti večini medijev, ki mu niso bili naklonjeni in mu ne bodo niti v prihodnje. Gibali se bodo v trikotniku med lojalnostjo Janši, strahom pred njim in ekonomskim interesom, ki ga medijem z (ne)plačevanjem oglasov v glavnem diktirajo državna in paradržavna podjetja (tudi to je bilo v letih 2004–2008 zelo očitno).

A ne glede na vse skupaj – če bi današnja opozicija prevzela prakso prejšnje, Janševe, bi to pomenilo, da bomo potonili še globlje.

Če bi današnja opozicija prevzela prakso prejšnje, bi to pomenilo, da bomo potonili še globlje, kot smo že. Res pa je tudi »konstruktivna opozicija« pojem, ki v slovenski politični praksi še ni niti definiran, kaj šele praktično preizkušen. A vsaj obrisi se nakazujejo. Formalna opozicija ne bo dovolj. Potreben bo odpor tistih državljanov in organizacij, ki te vlade ne štejejo za legitimno, vzpostavljeni vzorec političnega ravnanja pa zavračajo. Kriza nevarnost avtokratskega vladanja povečuje, vendarle pa kolesa zgodovine nikoli ni mogoče zavrteti čisto nazaj. Pomembno je, da ne prevladata apatija in umik v zasebnost. Dostojanstvenost in duhovitost bosta prej ali slej vzpostavili tudi drugačno politično kulturo. In, upajmo, marsikateri del družbe pripravili do nekaj samokritičnosti. Vsaj pravni in medijski, ki sta največja podporna stebra politiki, pod kakršno smo prisiljeni živeti. Kritični nastopi nekaterih pravnikov, ki načelnost postavljajo pred zaslužke, zbujajo upanje. Tudi vseh medijev ne gre enačiti, obstaja kar nekaj komentatork in komentatorjev, zlasti v časopisnih medijih, ki vztrajajo v kritični drži. Podobno velja za kulturo in še nekatere segmente družbe. »Virantovsko-erjavčevska« politika je že danes mrtva, le da tega še ne ve. No, verjetno ve in se bo prav zato do zadnjega oklepala oblasti. Janšizem je bolj trdoživ in bo s svojimi razvejenimi lovkami trajal dalj časa, čeprav je doživel dva zaporedna poraza na volitvah. Ampak tudi če pustimo sicer ključni vprašanji demokracije in politične kulture ob strani: celo najzvestejši vojaki se enkrat naveličajo poveljnika, ki za poraze trdi, da so zmage.