Besedni ponaredki

Profesor Bavcon je star in moder. Predvsem zaradi modrosti, ki je posledica večinoma trpkih izkušenj vseh mogočih režimov, z zadnjo svobodo vred, se najbrž ne bo odzval na Nežmahovo pisanje v Mladini 3. februarja letos. Vse prevečkrat so mu pripisovali stvari, ki jih ni naredil in mu tudi na misel ne bi prišle. Prav tako nikomur očitovalcev ni prišlo na misel, da bi se kdaj opravičil za laži. Ni prvič, da se je Bernard Nežmah spravil nanj. V preteklosti je bilo celo nekaterim Nežmahovim stanovskim kolegom dovolj njegove pritlehnosti. Miheljak ga je primeroma podučil o Bavconovem vedenju ob času osamosvojitve. Za tistikrat je Nežmah Bavconu očital, kje je bil oziroma ga ni bilo. Pa je Miheljak, ki je bil marsikje zraven, povedal, koliko je Bavcon zastavil svojih moči v prelomnih časih. Je pa tudi ugotovil, da Nežmaha takrat ni bilo nikjer videti.

V zadnji kolumni Nežmah pripisuje Bavconu »najbolj perfidno zlorabo spomina na holokavst«. Le kaj naj bi imela verbalna nastrojenost zoper trenirkarje opraviti z milijoni pobitih Judov v taboriščih, se sprašuje Nežmah.

Naj mu poskušam pojasniti. Mi pravzaprav ne bi bilo treba, ko bi Nežmah, sicer doktor znanosti, kdaj zašel v knjižnico Inštituta za kriminologijo, ali če bi malo širše razmišljal o tem, kar se dogaja tudi pri nas, zlasti od svobode dalje.

Premnogi množični zločini, vključno z genocidom, se začno z majhnimi sovražnimi dejanji. Ne vodi vsako tako v najhujše zlorabe, a vnaprej ločiti nenevarne od usodnih, je skoraj nemogoče. Prav zato se je treba upreti vsakemu posamičnemu, in takoj, ko je storjeno. Še zdaleč ne nujno z represijo, kazensko pravnim pregonom ali čim podobnim. Včasih zadošča taka humorna diskvalifikacija sovražnega govora, kakor smo jo videli v zboru trenirkarjev pred Prešernom.

Primerov slabega in zloslutnega v Sloveniji je bilo dovolj v zadnjih dvajsetih letih. Ni metra, da bi odtehtali vsako dejanje in njegovo posledico; vpliv pa je jasen vsakemu razumnemu človeku, če ni zaslepljen s sovraštvom. Vztrajno opozarjanje na Rome kot prejemnike nezasluženih socialnih podpor v primerjavi s poštenimi Slovenci, ki v revščini ne dobivajo pomoči; opozarjanje nanje, ki si denar služijo s tatvinami; vse to je pripomoglo k uradnemu državnemu obračunavanju z njimi (nezakonito prisilno preseljevanje in nezakonit nadzor) in k zasebnemu maščevanju (bombni atentati). Ko je župan Janković začel reševati položaj Strojanovih, je zagorelo na obrobju Ljubljane. Morebitna bivališča so šla v zrak. Dobili so jasno opozorilo, da niso zaželeni del slovenskega naroda.

Pregon Judov se je najbrž začel s podobnimi opazkami in nadaljeval s podobnimi dejanji.

Kmalu po naši samostojnosti se je začel boj proti Južnjakom. Najprej z Lapovimi »Sokoli«, ki so branili avtohtono prebivalstvo Fužin pred nasiljem priseljencev. Vrh pregona smo dosegli z izbrisanimi, administrativnim genocidom 25.000 ljudi.

Balkanske vojne so najboljši primer tega, do kod sežejo posledice sovražnega govora, če ga pustimo vnemar. Seveda tudi tu ni mogoče izmeriti, koliko vpliva je imel Milošević, ki je na »Ustju« zbral milijon ljudi, ki so zahtevali orožje, koliko pa glas akademikov SANU (srbska SAZU). Je pa povsem jasno, da je vse skupaj prispevalo h klanju, ki je sledilo.

Slovenija je imela srečo, da je vojna trajala le nekaj tednov. V nasprotnem bi – kot sem že nekajkrat zapisal – tudi dežela na sončni strani Alp izročala Haagu svoje junaške branitelje. Preveč blizu sem bil dogodkom, da ne bi videl, kako malo je potrebno, da človek z močjo nad drugim v trenutku postane klavec. Čez čas bi ta rdeči rupli pobijali ta bele nežmahe ali obratno, v poljubnih barvah, ki za prelivanje krvi sploh niso pomembne. Samo da so različne.

Zato je treba razumeti, da se sovraštvo spočenja že tudi ob opazkah o pravih družinah. Dovolj je spomniti se pankrtov – k številu katerih je svoj delež prispevala tudi duhovščina – in njihove usode. In prav živo imam v spominu žalosten dogodek, ko se je štirinajstletnik zlomil pod bremenom šole in domačimi pritiski in se obesil. Ni bilo lahko najti duhovnika za krščanski pokop. Če že ne ravno sovraštvo, pa gotovo odpor do samomorilcev, ki jim ne pripada posvečena zemlja. In enako se sproža sovraštvo ob izjavah, da je treba sovražiti Cerkev. Kakorkoli jo že institucionaliziramo, predmet sovraštva neizogibno postanejo njeni pripadniki, vse prepogosto kar počez. Čas po drugi vojni je v marsikom še živ.

Zato skorajda ne vidim priložnosti, ki ne bi bila prava za opozarjanje zla, ki se širi med nami. Če pa imamo tako prepričljivo in tragično izkušnjo kot je holokavst, je beseda o tem še bolj na mestu.