So Grki res leni?

Grčija je tik pred tem, da tudi uradno razglasi bankrot. Neutrudno zategovanje pasu ne prinaša učinkov. Javni dolg dosega kar 165 odstotkov BDP-ja in še narašča. Pri tem so največja težava stroški financiranja. Lani so bili proračunski odhodki Grčije zaradi stroškov plačanih obresti kar za 38 odstotkov večji od prihodkov. Tako ogromnega dolga ni mogoče v celoti odplačati, še najmanj pa tako hitro, kot to od Grčije pričakuje EU. Poleg tega je grško gospodarstvo klinično mrtvo, Grki pa na ulicah, kjer prelivajo kri zaradi dodatnih varčevalnih ukrepov, ki jih je vlada sprejela na zahtevo t. i. trojke, torej EU, Evropske centralne banke in Mednarodnega denarnega sklada, v zameno za pridobitev dodatne finančne pomoči.

Bolj ko Grčija tone, bolj se na severu Evrope širi prepričanje, da so si Grki za vse težave krivi sami, ker so leni, ekstravagantno zapravljivi in neodgovorni, ter da bi jih bilo treba po hitrem postopku izgnati iz evropske denarne unije, ne pa jih kolektivno reševati. Takšen neoliberalni ekonomski populizem je nevaren, saj predpostavlja, da so Grki lastnoročno zakrivili sedanjo evrsko krizo, kar je seveda neumnost. V resnici v marsičem niso slabši od mnogih drugih Evropejcev. Tudi od Nemcev ne, čeprav ti tako radi vihajo nos nad razsipnostjo ’južnjakov’.

Kliše o lenih Grkih, ki rajši po cele dneve poležavajo na toplem sredozemskem soncu, kot da bi delali, je samo to - kliše. Res je, da so si Grki izplačevali 13. in celo 14. plačo, vendar to še ne pomeni, da so leni. Podatki OECD kažejo, da na leto v povprečju delajo 2109 ur, kar je nad evropskim povprečjem in krepko nad povprečjem pregovorno podjetnih Nemcev, saj ti na leto v povprečju delajo le 1419 ur. Število ur, prebitih na delovnem mestu, seveda ni isto kot število ur efektivnega dela, sploh če uslužbenec polovico delovnih ur porabi za iskanje receptov po spletu. Toda, opozarja ugledna romunska kolumnistka Victoria Stoiciu, ta argument je sporen, saj je produktivnost odvisna od dejavnikov, kot sta tip tehnologije, ki se uporablja, in kakovost upravljanja podjetij, to pa ni v ničemer povezano z delavnostjo zaposlenih.

Podobno je prepričanje, kar zadeva starost ob upokojitvi. Po podatkih Eurostata se Grki v povprečju upokojujejo pri 61,7 leta, torej celo pozneje kot Nemci in Francozi.

Še ena izmišljotina je očitek o prerazkošnem grškem javnem sektorju. Po podatkih Mednarodne organizacije dela (ILO) znaša delež grških javnih uslužbencev 22,3 odstotka celotne delovne sile, npr. v Franciji je ta delež 30 odstotkov, na Nizozemskem 27 odstotkov, v Veliki Britaniji pa 20 odstotkov. „Klasični ekonomski populizem večino moči črpa iz antipatije med bogatimi in revnimi, neoliberalni ekonomski populizem pa je perverznejši: manipulira s človeškimi impulzi in šibkostmi tako, da jih vzporeja s potrebami, ki jih narekujejo trgi. Normalno bi bilo, da bi revščina zbujala občutek sočutja. Neoliberalni ekonomski populizem pa ta občutek izbriše in ga nadomesti s kombinacijo jeze in revolta, ki se izraža skozi en sam ukaz: najdi si delo!“ Victoria Stoiciu opozarja v svoji zadnji kolumni, objavljeni na spletnem portalu www.presseurop.eu.