Kultura in avtoritarnost

Dr. Spomenka Hribar, Sociologinja

17. 2. 2012  |  Mladina 7  |  Komentar

Vsaka vlada ima po svojem nastopu pravico do sto dni miru. Mi, državljani in državljanke, pa imamo pravico opazovati. In razmišljati. In svoja opazovanja in razmišljanja objavljati. V razmislek tistim, ki premalo mislijo, premalo pomislijo, kaj izrečejo in kaj delajo.

Na spletni strani SDS smo lahko prebrali uradno razmišljanje anonimnega pisca, ki je svojo milo »tožbo« zapisal pod naslovom Ob slovenskem kulturnem prazniku. Članek je simptomatičen, saj vsebuje in razgrinja temeljni princip SDS-ovskega odnosa do kulture. Letošnje praznično vzdušje ob slovenskem kulturnem prazniku, pravi pisec, »je obarvano z nekim prikritim tekmovanjem med tistimi, ki naj bi bili največji glasniki kulture, in med tistimi, ki živijo po njenih naukih in njena vsebina oblikuje njihov vsakdan, njihovo življenje«. Kakor je razvidno iz nadaljevanja razmišljanja, se pisec prišteva med tiste kulturnike, na katere nekdo gleda zviška, saj se sprašuje: »Je dovolj, če beremo knjige, je dovolj, če zahajamo na gledališke premiere in hodimo v koncertne dvorane v krznenih in drugih svečanih oblačilih, pri tem pa zviška pogledujemo na tiste, za katere menimo, da ne sodijo v ta ’krog’?« Ne, seveda ni dovolj! Toda kdo gleda na koga zviška – to je vprašanje?

To izvemo iz piščeve primerjave nekdanjega in sedanjega stanja v kulturi; najprej opis, kako je bilo nekdaj: »V času prebujanja Slovenske pomladi smo se ponosni nanje zbirali v njihovem hramu, saj so veliko dajali, veliko obetali, njihov glas je donel na trgih, njihove častne straže so se na Roški menjavale iz dneva v dan in njihova poezija je dvigala pogum in ponos slovenstva.« »Njihova« – to je naše, nekdanje kulturniško delovanje. Mea culpa, res je bilo tako, tudi sama sem »marširala« po Roški in Metelkovi, sestavila protestno pismo generalu, ki je imel na Roški zaprta naša dva fanta.

In kako je danes po piščevi oceni? »Zdaj že dolgo ni več teh pomladi in ostali smo sami v svojem hrepenenju in želji po vnovičnem prebujenju.« In kdo je kriv za tako bistveno spremembo? »Pomagali so izvleči voz iz blata, potem pa, razen nekaterih častnih izjem, dovolili, da je začel drseti navzdol.« Krivi so kulturniki – razen nekaterih častnih izjem.

To logiko moramo natančneje premisliti! Nam, starejšim, je znana, na moč je podobna nekdanjim partijskim »jamrarijam«: Vsi so za socializem, le nekateri so proti … Toda tale je hujša: Tisti, ki so nekdaj navduševali, »razen nekaterih častnih izjem«, so zdaj tisti, ki dovoljujejo, da je naš voz začel drseti navzdol … Torej obratno: večina je proti, redke izjeme so za! Ta oblast naj bi imela večino kulturnikov proti sebi.

Kdo pa je tisti, ki tako razsoja? Kdo si jemlje pravico deliti nas na prave in neprave kulturnike? V konkretnem primeru je to seveda pisec, apologet ukinjanja samostojnega ministrstva za kulturo, dejansko pa se za Razsodnika postavlja tisti, ki je to ministrstvo ukinil. Pravi kulturnik je tisti, ki v vsem pritrjuje oblasti, nepravi so tisti, ki – namesto da bi »znova povzdignili svoj glas, prebudili svoja čutenja in moč ustvarjanja ter priskočili na pomoč tistim, zoper katere zdaj v naglici, ne da bi jim sploh dovolili začeti z delom – zbirajo podpise«, saj le-ti, tj. Oblast, »ne zatrjujejo kar v en dan, da je stanje naše države kritično in da so se zato odločili krčiti ministrske resorje«. Ja, prava kultura bi Oblasti priskočila na pomoč! Neprava pa nekaj protestira in celo zbira podpise zoper ukinitev samostojnega ministrstva za kulturo. (Kdaj pa naj bi protestirali, če ne ob samem koncipiranju nove ministrske razdelitve?)

Pravi so za nas, nam pomagajo, nepravi pa nas potiskajo v blato preteklosti. Iz tega primarnega sektaštva izhaja ukinitev samostojnega ministrstva za kulturo – ne zaradi države v krizi!

Spet smo pri dobro znanem sektaštvu! Pravi so za nas, nam pomagajo, nepravi pa nas potiskajo v blato preteklosti. Iz tega primarnega sektaštva izhaja ukinitev samostojnega ministrstva za kulturo – ne zaradi države v krizi! In ne zaradi tega, ker bi bilo tako dobro, čudovito in domiselno, da bo poslej kultura v ožjem smislu vključena v »tisto zvrst duhovnih vrednot, ki oblikuje našo osebnost od malih nog, pa do najzahtevnejših poklicnih dejavnosti, do znanstvenih dosežkov in uspešnih športnikov«. Takšna vključitev v »duhovni« konglomerat je po moji presoji prej kakor skrb za državo v krizi predpostavka za obvladovanje ljudi od malih nog do športnih dejavnosti. Na podlagi delitve na dobre in slabe!

Takšno oblastniško sektaštvo, delitev ljudi (ne le njihovih dejavnosti!) na prave in neprave, kar v »nepravih« naleti na odpor in odvrnitev (celo nekdanjih prijateljev), v oblastniku zbuja občutek zapuščenosti, osamljenosti, kar kot milo tožbo zapiše pisec sam: »Zdaj že dolgo ni več teh pomladi in ostali smo sami v svojem hrepenenju in želji po vnovičnem prebujenju.« Res, Pomladi ni več! Tisti, ki smo »veliko obetali«, smo zato odgovorni in sokrivi za današnje razočaranje ljudi in smo danes sami med podpisniki raznih protestov, med drugim tudi protesta zoper ukinitev ministrstva za kulturo. Svojo soodgovornost, ki jo prav boleče občutim, sama vzdržujem in izkazujem s problematiziranjem tiste sektaške logike, ki nas je zapeljala v to duhovno situacijo.

Tisti pa, ki so dejansko krivi za današnje stanje in za ukinitev tega ministrstva, pa te krivde ne občutijo! Tudi to spada v psihologijo avtoritarcev: slepa pega za lastna sporna dejanja. Med drugim tudi za gledanje »zviška«, kar pisec pripisuje nekaterim (nepravim) kulturnikom. Kaj je lahko večja nadutost, kot je to, da kulturnike deliš na (večino) nepravih in manjšino pravih? In jim določaš, kaj bi morali delati, recimo podpirati aktualno politiko brez zadržkov? Ampak tudi ta nadutost je logična za tistega, ki se razume in hoče kot absolutni subjekt: ker imam Jaz kot Oblastnik absolutno resnico v zakupu, je logično, da je za polome in nasprotovanja kriv vedno drugi! Njihova bolečina oblastnikov, hrepenenje po izgubljeni nekdanji identiteti s kulturo – če naj rečem metaforično: za padec iz »gnezda«, v katerem so se »narodili« – mene ne gane. Družbeno »popkovino« z večino kulture so pretrgali oni sami, skupaj z »nekaterimi častnimi izjemami«. Kaj je bolj slepo kot zavreči, spraviti proti sebi večino kulture, si je brez razumevanja sektaške logike nemogoče razložiti.

Bolečina oblastnikov, hrepenenje po izgubljeni nekdanji identiteti s kulturo – če naj rečem metaforično: za padec iz »gnezda«, v katerem so se »narodili« – mene ne gane.

Da se razumemo: delitev na sporne kulturnike in »nekatere častne izjeme« je oblastniška, sama menim, da imamo eno kulturo, ki je svetovnonazorsko, ideološko in na druge načine notranje razslojena in razdeljena, kar je legitimno in je ustvarjalna podlaga za notranji dialog in dialog z oblastjo. To ni kulturni boj, kulturni boj bojuje tisti, ki deli kulturnike na naše in ne-naše.

Kako bo s takšno sektaško logiko delalo tisto ministrstvo, ki bo skrbelo za duhovne vrednote od malih nog do športa, si lahko le predstavljamo. Ali pa še to ne.