Laboratorij smisla

Dr. Aleš Debeljak, Pesnik in sociolog

17. 2. 2012  |  Mladina 7  |  Komentar

Pred dvajsetimi leti so nas voditelji prepričevali, da je samostojna slovenska država potrebna zato, ker človeku v jugoslovanski federaciji menda ni bilo mogoče polnokrvno »biti«. Danes nam voditelji, še posebej pravkar vzpostavljena vlada, hitijo zatrjevati, da je pomembno čim več »imeti«. Pred dvajsetimi leti je živelo upanje, da se bo slovenski človek srečno preobrazil in se bo rodil slovenski državljan, informirani in kritični posameznik, ki ima interes za skupne zadeve. Danes je nesrečna preobrazba vidna z golim očesom: državljana je skoraj povsem izpodrinil potrošnik, ki ima interes za zasebne zadeve.

Družbeni spori in politične razprave so potekali v državi, zaznamovani s komunistično ideologijo. Vsi komunistični režimi pa so se utemeljevali na Tekstu, na svetem besedilu, utemeljitvenem spisu. Ni čudno, da so izrazito privilegirali kulturno sfero nasploh, literarno pa še posebej. Tudi v Jugoslaviji, deželi »nekje vmes«, med svobodnim trgom kapitalizma in planskim gospodarstvom komunizma, so imeli pisatelji zelo pomembno vlogo. To velja za vse vzhodnoevropske narode, ki so si nacionalno zavest izoblikovali v romantičnem 19. stoletju, še zlasti pa to velja za Slovence, ki so se kot poseben in od sosedov razlikujoč se narod dobesedno utemeljili v tekstu kulture (Brižinski spomeniki, Trubar, Prešeren, Cankar), ker teksta politične državnosti enostavno ni bilo.

Uporaba strahu za zaščito vladajočih interesov je bila zgodovinsko učinkovita še posebej v časih krize, torej tudi v našem času.

Pred dvajsetimi leti so pisatelji in drugi proizvajalci smisla ali kulturniki bistveno prispevali k vzpostavitvi samostojne slovenske države prav zato, ker so verjeli v razliko med »biti« in »imeti«. Njihovi napori so bili usmerjeni v prizadevanja, da bi se razklenil železni obroč komunističnega režima. Kritične debate o zadevah javnega interesa so (ne mirno, pač pa s političnimi pritiski in kontra-kritiko) potekale v študentskih, mladinskih in »resnih« publikacijah, v katerih si je književna kritika podajala roke s sociološko razpravo, lirska pesem pa s študijskimi intervjuji in okroglimi mizami. Ne glede na to, kako so se med seboj pojavne oblike debate razlikovale, so imele skupni imenovalec: bolj ali manj izdatno jih je financiralo tedanje slovensko ministrstvo za kulturo.

Kultura je namreč laboratorij smisla, v katerem se kratkoročni učinki in uporabne rešitve iščejo prav tako vneto kot slepe ulice in prazni rokavi ter dolgoročne in nepredvidljive raziskave. Kultura ustvarja raznolike smisle za raznolike okuse in potrebe, v najvišjih legah – umetnost – pa priča o svojem času in ga hkrati vizionarsko presega. Kultura torej predstavlja simbolično celovitost človekove izkušnje, ki za Slovence vključuje muzej starih lokomotiv z isto samoumevnostjo kot gledališče, opero in balet, plesno izročilo Bele krajine in plošček z urbano godbo iz mariborskega predmestja, roman Draga Jančarja in lezbične eseje Nataše Velikonja; kultura vključuje elitno in butično, popularno in proslulo. S tega vidika je tudi očitno, da kultura brez alternativnih festivalov ni nič drugega kot bistroumni nesmisel – laboratorij brez raziskav.

Ključno vlogo kulture kot laboratorija, v katerem se iščejo domiselne rešitve in pogumno premikajo meje znanega in dovoljenega, je v odporu proti nelegitimni komunistični oblasti v obdobju pred letom 1991 poznala in upoštevala, pogosto tudi izkoriščala, prav demokratična opozicija. Iz njenih vrst so se rekrutirali mnogi politiki samostojne Slovenije, med njimi tudi Janez Ivan Janša, ki od februarja 2012 vodi novo slovensko vlado. Eden od prvih in nadvse dramatičnih ukrepov te vlade je bila tudi ukinitev samostojnega ministrstva za kulturo. Ukrep je bil sprejet z ošabnim cinizmom oblastnikov, namreč brez slehernega posvetovanja z ustvarjalci in uporabniki kulturnih sadov.

Sporočilo tega ukrepa je nedvoumno: kulture kot samostojne proizvajalke smisla in povezovalke skupinskega življenja ne potrebujemo. Zakaj? Ker je treba varčevati, se glasi odgovor vlade. A varčevanje pri kulturnem sektorju, ki iz državnega proračuna »popije« le dobra dva odstotka, je zgolj slepomišenje. Pod krinko krize se skriva kontrola ustvarjalnosti.

Prav sadovi kulturne ustvarjalnosti utegnejo biti neprijetni za oblast, saj vsebujejo predelane in izumljene pripovedi o doživetju skupnosti in posameznika. Iščejo resnico o družbenem življenju, kritizirajo moralne navade in uveljavljajo estetske podobe o samoti duše, hkrati pa pričajo o čutni nujnosti drugega. S čudno lepoto sentimenta in drhteče bolečine so v skritih kotičkih človeškega srca sposobni razkrivati »up in strah«.

Kako drugače od politične oblasti! Oblast ima rada uporabo strahu in okrnitev upanja. Uporaba strahu za zaščito vladajočih interesov pa je bila zgodovinsko učinkovita še posebej v časih krize, torej tudi v našem času. Očitno tudi v našem prostoru.

Zato je takšnim ukrepom, kot je ukinitev samostojnega ministrstva za kulturo, preprosto treba reči: Hvala, ne, hvala!