O spominih in gnojnici

Veno Taufer, Pesnik in predsednik Društva slovenskih pisateljev

17. 2. 2012  |  Mladina 7  |  Komentar

Razglašen je bil za udbovskega špiclja, umazanega ovaduha. Seveda je bil predstavljen njegov dosje, iz katerega je razvidno le to, da je bil nadzorovana oseba. A njegovo ime je umazano. Tako kot pred njim imena nemalo kritikov Janeza Janše. Ni nepomembno, da njegovega dosjeja ni več v arhivu. Sam ga že pred časom ni mogel dobiti. Kje so dosjeji, kdo jih ima? Tisti, ki jih uporablja, mar ne?

I

Kmalu po ustanovitvi vlade Demosa sem srečal dobrega znanca iz Odbora za človekove pravice, tedaj že notranjega ministra Igorja Bavčarja, ki me je pobaral, ali me nič ne zanima dosje, ki ga je o meni zbrala Udba. »Pridi si pogledat.« Odgovoril sem mu, da me ne zanima, kdo me je ovajal, saj za nekatere vem ali slutim, o katerih pa si nisem kaj takega predstavljal, se pa ne bi želel razočarati.

Predstavljal sem si tudi, da so v tistih dosjejih predvsem in zgolj čenče ali opravljanje, stvari, katere je vedel tako rekoč o vsakem vsak sosed ali znanec. V tistih časih smo se odkrito pogovarjali le med ljudmi, katerim smo zaupali. Naključnim znancem, zlasti takim, ki so se zazdeli o čem ali o kom preveč radovedni, smo povedali le tisto, kar je bilo o nas ali o kakem drugem znancu splošno znano. Tako se je človek obranil in hkrati otresel morda nevarnega nadležneža.

Čas omenjenega srečanja je bil čas spremembe. Preteklosti torej še preblizu, predvsem pa so bili tisti dnevi občuteni še tako čisto novi in čisti, da bi se zdele takšne pisarije nevredne branja in spominu nepotrebne.

II

Zadnje čase sem se resno lotil priprav, da bi napisal spomine. Doživel sem iz otroške perspektive travmatične dogodke 2. svetovne vojne, okupacije, odpora, v odraščanju povojno protislovij polno obdobje in seveda dogajanja šestih desetletij v slovenski literaturi in svoje navzočnosti v neobičajno zanimivi literarni generaciji. V vsej tej človeški dobi je bilo mogoče doživeti tudi osamosvajanje in končno slovensko državnost in nazadnje še marsikaj, kar je nepričakovanega sledilo. Za spomine najbrž dovolj zanimiva in pestra snov.

Žal nikoli nisem pisal dnevnika niti hranil kakega osebnega arhiva (tudi zakaj snov za spomine). Za tako dolgo dobo je zgolj osebni spomin, ki se je ohranil v glavi, faktografsko komajda zasilno, a nezanesljivo uporaben.

Tako mi je prišel na misel tisti dosje. Kljub praznim čenčam bom našel v njem podatke, vsekakor skrbno zbirane, kdaj, kje in s kom sem se srečal, govoril – to bi zadoščalo, saj potem se bom že mnogo lažje spomnil, kje sem bil, kaj sem res videl, slišal, koga res srečal, s kom se res pogovarjal, kaj res hotel, kaj si s kom res prizadeval. Dosje bi uporabil kot nekak memo.

Perverzna uporaba nekdanjih policijskih ovadb, zdaj sprevrženo izrabljenih prav proti ovajanemu človeku, ni le ničvredno, izprijeno, marveč tudi nevarno dejanje.

III

Nedavno sem se zanimal, kje in kako do njega. V Arhivu Republike Slovenije, kamor naj bi bili dosjeji nekdanje tajne policije izročeni in naj bi jih ta ustanova hranila, sem izvedel, da je moj osebni dosje Služba državne varnosti, znana kot Udba, nedvomno odprla, da je imel zaporedno številko 5861 in da je obsegal 87 strani. Vendar tega dosjeja ni državni arhiv nikoli dobil – razen opombe, ki je spremljala omenjene podatke, da je bil »črtan« – prav tako kot štiri petine vseh dosjejev nekdanje SDV (Udbe).

Da je zbrisana skoraj polovica knjige mojih eventualnih spominov?! Tako obsežen dosje bi mi bil skorajda v čast, vsekakor pa bogat vir spominskih namigov in asociacij. Morda bi spričo obsežnosti ovadb celo sodil med debelejše prispevke o zasledovanih, prisluškovanih, zasliševanih itd. osebah v LRS oz. SRS (zasledovalci, špiclji in podobni osebki, kot je znano, so bili »dopisniki« in niso imeli svojih dosjejev).

IV

Pred nekaj dnevi se je pokazalo, da stvar le ni zgubljena, črtana, zbrisana!

Opozorjen na »grdobijo na moj račun« sem si za ceno enega evra na portalu Požareport ogledal »odgovor« na moj intervju v 5. št. tednika Mladina (3. februarja), kar je v strupenem uvodu posebej omenjeno. Sledijo fotokopije nekaj strani (brez oznak kakega arhiva, vsekakor ne tistih obveznih ARS-a) iz arhiva bivše tajne policije, in sicer o moji poti leta 1966 v službo na BBC. Prvi in zadnji list naj bi bil »pogovor vira«, to naj bi bil jaz z vzdevkom »filozof« (kako laskavo, saj je bil Dušan Pirjevec - Ahac, znano je, kot nosilec svojega dokaj obsežnejšega dosjeja, samo »Korošec«!) z agentom SDV. Prazne čenče in ravno toliko kamuflažnega opravljanja, da mi ni treba biti nerodno, če je res vmes kaj mojih s prisluhi napaberkovanih besed ali pa jih je še utegnil »ozaljšati« kak vmesni vir. Vsi drugi dokumenti so docela očitno le povzetki pisem BBC meni ali mojih kadrovskemu uradu BBC, ki so bila seveda tajno odprta in pregledana vključno z mojim »nezanimivim« osebnim pismom sorodniku v Anglijo. (Med dokumenti pogrešam poročilo agenta, ki me je res obiskal na domu, se kot tak predstavil in sem ga čez nekaj hipov in po komaj izrečeni prvi direktni vabi k vohunjenju kot edinega človeka v svojem življenju tako grobo nagnal skozi vrata (snov za spomine)).

V

Ta perverzna uporaba nekdanjih policijskih ovadb, zdaj sprevrženo izrabljenih prav proti ovajanemu človeku, ni le ničvredno, izprijeno, marveč tudi nevarno dejanje. Ne kaže le sledi k »črtanim, zbrisanim« dosjejem, je tudi grozeča nevarnost za mnoge, nezavedne ali vedne, »nosilce« svojih tajnih dosjejev SDV, da bodo te pisarije kdaj surovo, prostaško, nemoralno potvorjene in izkoriščene v kupljene namene kakih gospodarjev. Zato:

VI

Varuhinjo človekovih pravic v Republiki Sloveniji, spoštovano gospo dr. Zdenko Čebašek – Travnik, vljudno pozivam, naj v okviru in z močmi svoje funkcije posreduje to nevarnost Tožilstvu Republike Slovenije kot najresnejšo grožnjo človekovi pravici do poštenega imena in državljanskega dostojanstva. In kot nevarnost skrajno neetičnega prilaščanja zgodovinskih dokumentov, ki so last države, in dolžnost države je, da jih varuje ter omogoča njihovo uporabo zgolj v jasno opredeljene namene zgodovinske stroke.