Drugi časi

Svetlana Makarovič, Pisateljica

17. 2. 2012  |  Mladina 7  |  Komentar

Takole, Taufer, zdaj pa je končno napočil čas, ko so naju razkrinkali. Zdaj nama ne preostane drugega, kot da priznava, kakšni udbovski prasici sva bila. Nehala bova ob kavici obujati spomine na tiste lepe čase, ko sva se v oznovski menzi mastila s pečenko, medtem ko so najini prijatelji preganjali duhovnike in verne ovčice. O, kako sva se od srca nasmejala, ko sva jih nekaj poslala na Goli otok, da so tam kri scali. Jaz sem malo mlajša od tebe, ampak že kot osemletna Titova cicibanka sem se nedolžno zabavala, ko sem pobijala ujete domobrance in jih pomagala s šibkimi ročicami metati v jame. Kako prisrčno sva si pomežikovala, ko sva prisluškovala kakšnemu prekletemu reakcionarju, recimo Strniši, in kar tekmovala, kateri ga bo tekel prej ovadit na Prešernovo! O, in ko sem prinesla kantico z bencinom, s katerim si polil škofa Vovka, si zaman iskal vžigalice po žepih, jaz pa sem ti jih seveda z veseljem ponudila, saj sem že takrat kadila kot turek. O, zlati časi! Seveda pa so bile tudi grde stvari – se spominjaš, ko je Snoj podpisal hvalnico maršalu Titu? Ta baraba plagiatorska, v resnici pa sva jo napisala midva, ti in jaz skupaj, kajti že takrat sva poznala moč pesniške kitice. Ali pa, ko sem jaz po kolenih drsala za partijskimi funkcionarji in prosila, naj me sprejmejo v Partijo, pa so mi zmeraj rekli, da moram še počakati, ker še nisem dovolj zrela. Nič ni pomagalo še v poznejših časih, da sem se dol dajala z Dolancem in s Popitom – niso me sprejeli; šele ko bom prinesla dovolj informacij o reakcionarjih v Mestnem gledališču, mi bo mogoče rdeča zvezda zasijala bolj od blizu. O, Janšo so pa sprejeli! In do danes sem kuhala zamero zaradi tega. Na moje škodoželjno veselje so ga fuknili ven, pa je lepo prosil, naj ga vzamejo nazaj. Jaz pa nisem in nisem mogla priti do zaželene rdeče knjižice. Pa saj bi jo v osemdesetih itak vrgla stran in počakala, da me obsije Sveti duh kot mnoge druge – čakam in čakam, pa niti partijske knjižice niti Svetega duha nisem dočakala. Zato sem bila tako rekoč do danes prepričana, da ni Boga. Ampak, Taufer, ti umazanec udbovski, zdaj se je pa prikazal.

In spomni se, ko so nato Janšo zaprli in so mu poštenjaki hoteli v celico pritihotapiti vsaj en sadni sok, sva ti in jaz, hudobni Taufer, prestregla pošiljko in sok polokala sama za prvim vogalom, potlej pa šla spet demonstrirat. Priznaj, ko sva imela literarne večere z navideznim namenom podpore zaprtemu Janši, sva imela pri tem svoje račune: prišel bo čas, sva si rekla, ko bo spet prišla pomladna vlada – ne tista prva, ki je najprej za dobro jutro obdavčila knjigo – tista druga, pa potlej, ko bo Pahorjeva z ljubeznijo postiljala ležišče tretji – takrat bova udarila in zahtevala samostojnega ministra za kulturo, pa bova opsovala in opljuvala Žigo Turka – o, to bo Janšo še bolj bolelo kot njega samega! Ampak glej, nič ni pomagal goreči kontrabas, jaz sem sicer hotela prinesti še svoj pisalni stroj, da bi tam demonstrativno zgorel – nič ni pomagalo, da je ljudstvo kričalo Kulture, kulture nam dajte … Ko sva najmanj pričakovala, so naju razkrinkali. Jaz sem zdaj sprevidela, da bo najbolje, če vse skupaj priznam, kajti kot stara udbovka pač vem, kdaj je treba iti v Canosso … Če mi že ni bilo dano, da bi bila sprejeta v Patri… Partijo, bo pa mogoče Turk za hip odložil svoje straniščne metlice in posredoval zame, da bom sprejeta v SDS. Za kaj me bo mogoče vendarle porabiti. Da bi mu, Janši, pokrpala obrabljene copate in vsaki poiskala par. In potlej bom mogoče še zate rekla dobro besedo, če boš iskreno priznal, da si udbovska kurba, tako kot jaz. Samo glej, da ne boš taka packa kot Wisława Szymborska, ki je v oporoki prepovedala, da bi jo cerkveno pokopali. Torej, kot so ti že mnogi svetovali, enako kakor meni: pamet v roke, zdaj so drugi časi!

Bog naj te razsvetli, ti pesnik trapasti!