Zatohli hlev duha

Dr. Gregor Tomc, Sociolog

17. 2. 2012  |  Mladina 7  |  Komentar

Slovenska družba je po osamosvojitvi doživela velike spremembe na vseh področjih javnega delovanja, le državna regulacija umetniškega ustvarjanja je ostala tako rekoč nedotaknjena. Država še vedno skrbi predvsem za zaprašeno, elitno, tradicionalno ... skratka muzejsko kulturo. Noben minister, ne levi, ne desni, ne sredinski, še ni posegel v ta zatohli hlev duha. Pustimo ob strani formalno odpravo ministrstva za kulturo, ki jo je izpeljala nova oblast, saj gre dejansko le za reorganizacijo državne uprave, ki vsebinsko ne bo spremenila ničesar. Verjamem, da so samozvani čuvaji aristokratskega duha prizadeti, saj so bili do zdaj nedotakljivi. Vendar njihovega egotripa ne kaže jemati preresno. Še več, očitno ga ne jemljejo resno niti sami: nagrajenci so v žepe ponižno pobasali državne Prešernove nagrade, dvomim pa tudi, da bodo ob domnevni v nebo vpijoči krivici, ki se jim godi, stopili v kulturni molk in se tako odpovedali državni finančni in drugačni podpori.

Če torej pustimo ob strani zlagana kulturniška jadikovanja – kaj se bo v resnici, na vsebinski ravni, spremenilo v kulturi s prihodom desnice na oblast? Se nam obeta finančna, infrastrukturna in normativna kulturna kontrarevolucija? Spremenilo se ne bo čisto nič. Na ravni vica me položaj še najbolj spominja na zgodbo o partizanih in domobrancih, ki vsak s svojega hriba vpijejo ’komunisti, komunisti’ in ’fašisti, fašisti’, od hribov pa odmeva ’isti, isti’. Na ravni teorije pa položaj lahko razložimo s Freudovo sintagmo narcisizma majhnih razlik. Politična levica in desnica v Sloveniji sta enojajčna kulturna dvojčka. Obe politični opciji samoumevno podpirata muzejsko kulturo (gledališče, opero, simfonično glasbo, slikarstvo in kiparstvo ipd.) na račun sodobne umetnosti (množični tisk, filmska in televizijska umetnost, popularna glasba, internetna umetnost ipd.). Od kod izvira ta kulturna podobnost levice in desnice? Iz zgodovine majhnega, nerazvitega podalpskega naroda, ki ves čas svojega obstoja ni znal enakovredno tekmovati z večjimi in razvitejšimi od sebe. In slovenski intelektualci so iz tega razvili pravo mitsko zgodbo, v kateri se je majhnost spremenila v prednost. Res smo sicer majhni in nerazviti v gospodarstvu, politiki, vojaštvu ipd., nam zatrjujejo, smo pa zato narod izjemnega kulturnega poslanstva. Smo majhni kot David, vendar bomo premagali mogočnega Goljata z močjo, s prodornostjo in z izjemnostjo svojega duha. Prav po zaslugi intelektualne elite bo mali Slovenec rastel in se razvijal ob duhovni hrani velikanov duha, kot so Shakespeare, Rembrandt in Beethoven, medtem ko se bo silak Goljat zadovoljeval s Spielbergovim fast foodom, MTV-jevimi videospoti ali pogrošnimi Kings of Leon. Posledica je jasna: Slovenija bo pod modrim vodstvom kulturnega übermenscha postala Atene in Firence sodobne Evrope, kot je dalekovidno zapisal že Josip Vidmar, Goljat pa bo obtičal v Sodomi in Gomori poplitvene pop pornografije. Slovenska kulturna inteligenca je tako ustvarila stanje, v katerem je sebi rezervirala permanentno abonentsko vstopnico v drami preživetja slovenskega naroda. In seveda vse privilegije, materialne in statusne, ki igranju tako pomembne vloge pritičejo. O strateški vlogi kulturne elite se od romantike ni spodobilo dvomiti. Tisti, ki so o tem dvomili in trdili, da so na primer Nemci v vseh pogledih, tudi v kulturnem, razvitejši od nas in da lahko preživimo kot relevantna skupnost le v njihovem varstvu, kot je na primer trdil Karl Dežman v 19. stoletju, so bili kot kužni izločeni iz slovenskega občestva.

Predstava o kulturi kot borilni veščini naroda nas je s časom pripeljala do položaja, ko se lahko pohvalimo, da imamo verjetno več muzejev kulture na prebivalca od katerekoli primerljive države.

Žal pa je bila ta predstava o slovenski kulturni superiornost samo privid, o katerem se nepoučenim tujcem niti ne sanja. Bolj kot predstava o kulturnem Davidu nam pristoji predstava o žabi, ki se napihuje, da bi bila videti mogočnejša, kakor v resnici je. Kdo so ti izjemni slovenski umetniki, zaradi katerih sta osupnila vsa kulturna Evropa in svet? V resnici jih seveda ni bilo, jih ni in jih tudi ne bo. V resnično aktualnih umetniških tokovih smo bili redko zraven, po pravilu smo zaostajali in epigonsko oponašali. In ker nas ni bilo zraven tam, kjer se je v resnici dogajala sodobna umetnost, smo se napihovali tam, kjer lahko tekmuje vsak, v zgodovini umetnosti. Ko so drugje začeli snemati filme, smo mi prisegali na teater, ko so drugje začeli igrati jazz, smo mi odkrili klasiko, ko so drugje odkrivali čare televizije, smo se mi ogrevali za grafični bienale itd. Umetnost je v očeh povprečnega Slovenca postopno izgubila svoj pravi pomen – ni bila več aktualno estetsko ustvarjanje tukaj in zdaj, integralni del vsakdanjega življenja, estetski užitek in zabava v družbi prijateljev, ampak je postala vzvišeno poslanstvo in mučno delo. Imela pa je tudi neko drugo, oprijemljivejšo vlogo – kot ozadje ceremonialnih državotvornih dejanj, kultura za politično reprezentanco. Kultura je dobila v Sloveniji dva, med seboj težko združljiva obraza. Za povprečnega potrošnika je postala nekaj dolgočasnega in zateženega. Za slovensko kulturno elito pa je bila nekaj veliko bolj oprijemljivega: kultura je politika z drugimi sredstvi. Zato se naši državni uradniki v umetnosti tako radi sklicujejo na svojo domnevno zgodovinsko vlogo pri obrambi slovenskega naroda. Predstava o kulturi kot borilni veščini naroda nas je s časom pripeljala do položaja, ko se lahko pohvalimo, da imamo verjetno več muzejev kulture na prebivalca od katerekoli primerljive države.

Vsak javni zavod v kulturi je v tem mitološkem konstruktu v resnici bunker, oborožen s slovensko duhovnostjo, s katero streljamo na vse, kar je tuje, in tako ohranjamo svojo identiteto. Vendar pa je sklepati iz števila teh muzejev na umetniško ustvarjalnost naroda približno enako smiselno, kot če bi minister za gospodarstvo o konkurenčnosti domače avtomobilske industrije sklepal iz števila skirojev, koles, konjskih in volovskih vpreg ter valjarjev na parni pogon, ki jih premoremo v državi. Umetniška vitalnost se v 21. stoletju ne meri po številu gledališč, oper, simfoničnih orkestrov, galerij ipd., ampak po čisto drugih kazalcih. Koliko filmov posnamemo na leto in koliko filmskih nagrad, na primer oskarjev, smo dobili v zadnjih dveh desetletjih? Kakšna je naša televizijska kulturna produkcija? Koliko žajfaric, televizijskih nadaljevank in nanizank posnamemo na leto? V katerih državah so to produkcijo odkupili? Koliko sodobnih slovenskih glasbenih skupin redno koncertira v tujini in kako uspešne umetniške kariere imajo? Koliko naših piscev je uveljavljenih na svetovnem knjižnem trgu, koliko bestselerjev so napisali? Koliko svetovnih filmskih, televizijskih, pop glasbenih, literarnih zvezdnikov smo skratka ustvarili v samostojni Sloveniji? Ti in podobni kriteriji so relevantni za ocenjevanje umetniške identitete nekega kulturnega prostora. Po teh kriterijih bi morali ocenjevati (ne)uspešnost uradnikov, ki skrbijo za slovensko umetnost. Vendar pa ti kriteriji našim muzealcem v umetnosti in uradnikom, ki jim varujejo hrbet, niso blizu. Raje ponosno preštevajo javne zavode v kulturi in računajo, koliko jih pride na prebivalca. A kot žaba, ki se napihuje, zaradi tega ni nič večja, tudi Slovenci, ki se hvalimo s številnimi kulturnimi muzeji, zaradi tega nismo nič bolj umetniški narod.

Blazirano dobrikanje levih politikov se bo umaknilo zagrenjenemu in sovražnemu diskurzu, ki smo ga že vajeni iz ust slovenske duhovne desnice.

Jasno je, da po relevantnih kulturnih kriterijih v svetu pomenimo malo ali nič. Zaradi tega nas oblikovalci javnega kulturnega mnenja vztrajno prepričujejo, da je to, kar v umetnosti v resnici nekaj šteje, samo muzejska kultura. Zakaj pa bi ljudje sicer še danes gledali starogrške tragedije, punk, na primer, pa je mrtev? V muzejih naj bi se dogajala umetnost zunaj časa in prostora, kultura, ki jo posredujejo množični mediji, pa je zgolj začasna, minljiva, v najboljšem primeru aktualistična. Zato v resnici nekaj šteje le še ena interpretacija Linhartovega Matička, še ena postavitev Verdijeve Aide, še ena izvedba Mozartovega Rekviema, še ena razstava Picassovih grafik itd. To mantro je treba le dovolj vztrajno ponavljati (v medijih, v šolah, v kulturni politiki) pa se bo večini zdela samoumevna. In to čeprav jim gre Sofoklejeva Antigona na živce, ne prenesejo Cankarjevega biblijsko patetičnega sloga pisanja, se jim zdi Mozart dober le za na letališča in imajo tihožitja na steni namesto tapet.

To je zgodovinsko-kulturni kontekst, ki je oblikoval slovenske intelektualce, tiste na levici in na desnici. Zato izvajajo, ko pridejo na oblast, isto kulturno politiko ne glede na siceršnje politične razlike. Vsem razlikam v politiki so v resnici kulturno ’isti isti’. Ali potem med njimi sploh obstaja kakšna razlika? Razlika je najprej in predvsem v stilu, v retoriki. Leva politika rada koketira s predstavniki sodobne urbane kulture. Ministrica za kulturo v prejšnji vladi je na primer v predvolilnem času okrog sebe zbrala svetovalce, ki smo oblikovali program kulturne politike, ki je poudarjal predvsem pomen kulturne industrije za razvoj slovenske umetnosti. Kaj se je zgodilo, ko je zasedla položaj ministrice? Čisto nič. Ji je bilo pa vseeno prijetno preigravati radikalne ideje, kot v dobrih starih študentskih časih. In kaj bo počel novi minister za izobraževanje, muzejsko kulturo, znanost in šport? Prepričan sem, da nič zelo drugačnega od svoje predhodnice. Gotovo bo v državi kakšen alter koncert manj in gotovo bo imela RKC kakšno prepleskano fasado več. Tudi razlika v tonu dialoga o umetnosti bo očitna. Blazirano dobrikanje levih politikov se bo umaknilo zagrenjenemu in sovražnemu diskurzu, ki smo ga že vajeni iz ust slovenske duhovne desnice. V prihodnjih štirih letih se bomo gotovo naposlušali kritikov, ki bodo opozarjali, da je v naši umetnosti premalo krščanskih vrednot in premalo širine in globine duha ter preveč duhovne pohabljenosti, plitkosti in prebavljanja lastnega bruhanja. Vendar vse to ne bo spremenilo osnovnega dejstva: še vedno bo dominirala ista muzejska kultura in še vedno bo sodobna kultura dobivala drobtinice, ki bodo ostale po pojedini državnih uradnikov v umetnosti. Gre zgolj za vihar v kozarcu vode, za prepir med muzealci, ki 90 odstotkov slovenskih umetniških ustvarjalcev ne zadeva in jih pušča hladne.

Še vedno bo dominirala ista muzejska kultura in še vedno bo sodobna kultura dobivala drobtinice, ki bodo ostale po pojedini državnih uradnikov v umetnosti.

Če premislim, morda sploh ne bi bilo slabo, če bi desna oblast nastopila proti sodobni urbani umetnosti bolj polemično. Mogoče bi to prebudilo sodobne ustvarjalce, da bi začeli organizirano delovati proti muzealcem. Njihov glavni cilj bi moral biti, da postavijo sedanje stanje v slovenski kulturi na glavo: velika večina državne podpore bi morala biti namenjena sodobni umetnosti, drobtinice pa muzejem za umetnost. A če premislim malo bolje, se to ne bo zgodilo nikoli. Za to obstajata vsaj dva razloga. Prvi je, da so sodobni umetniki individualisti, drugi pa, da je kultura nepomembna postavka v državnem proračunu. Zato se prvi ne bodo upirali, drugi pa ne bodo reformirali.