Ne prav obetaven začetek

V Sloveniji se že vsaj deset let govori o nepremičninskem davku, vendar si ga doslej ni upala uvesti še nobena vlada. Še najdlje je prišla Pahorjeva. Pripravila je osnutek zakona, ki pa je bil tako slab, da ga je zaradi ostrih kritik strokovne javnosti pospravila v predal. Bo Janševa vlada ravnala drugače? Malo verjetno. »Nisem navdušen nad uvajanjem tega davka … Nikakor tega ne vidim kot prioritetno nalogo … Mislim, da je to nekaj, kar bo vsekakor počakalo na drugi del mandata,« je na predstavitvi pred parlamentarnim odborom za finance in monetarno politiko dejal novi finančni minister Janez Šušteršič. Na prvi pogled odlična novica. Kdo pri zdravi pameti bi namreč spodbujal vlado k uvedbi še enega davka? A poglejmo drugače: če bi bil ta davek zastavljen pametno, povprečnih gospodinjstev ne bi obremenil nič bolj, kot jih že zdaj obremenjuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. Ker pa bi bil krog davčnih zavezancev po vsej verjetnosti večji, kot je danes, bi bili davčni prilivi že zaradi tega večji. Poleg tega ne gre pozabiti, da občine višino sedanjega nadomestila določajo administrativno, torej brez kakršnegakoli upoštevanja tržne vrednosti nepremičnin. Še več. Nekatere občine še nedavno nadomestila sploh niso zaračunavale, tiste, ki so ga, pa so to počele nedosledno, tako da imamo primere, ko v istem bloku eni stanovalci nadomestilo plačujejo, drugi pa ne. Gre torej za izjemno sporen para-davek, ki bi ga morali po hitrem postopku ukiniti oz. nadomestiti s sodobnim nepremičninskim davkom. Jasno je seveda, da nepremičninski davek ne more biti neki izdaten javni prihodek in torej tudi ne more biti mašilo za globoko proračunsko luknjo in uravnoteženje javnih financ. Kar pa še ne pomeni, da je nekoristen. Nasprotno. Ima številne koristi, zaradi katerih bi ga bilo smiselno uvesti čim prej. Predvsem je izvrsten instrument prostorske politike, saj »spodbuja družbeno koristno rabo prostora in omejuje družbeno nekoristno«, pravi sociologinja dr. Srna Mandič, opozarja pa tudi, da je prav skozi ta davek mogoče uspešno uloviti vsaj del velikih nelegitimnih tranzicijskih dobičkov. »Koristen je še zlasti na trgu zemljišč, ker povečuje racionalnost ravnanja z njimi. Če je neko zemljišče na komunalno opremljenem območju, se pravi na območju z urejeno infrastrukturo, je vredno veliko več. Logično je, da se sprostijo komunalno opremljena zemljišča, ne pa da nam na vsakem hribu zraste po ena hiška, ki z greznico in vsem ostalim onesnažuje okolje. S tem davkom se lahko do določene mere preprečijo zemljiške špekulacije in sprostijo zemljišča,« meni ekonomistka dr. Andreja Cirman. »Pozitivni učinek je tudi, da gre za relativno stabilen prihodkovni vir, pa tudi za relativno neelastičen. Tak davek ima, če je pametno zasnovan, manj škodljivih učinkov kot npr. obdavčitev finančnega kapitala, ki je mobilen.

Sociologinja dr. Srna Mandič opozarja, da je prav skozi nepremičninski davek mogoče uspešno uloviti vsaj del velikih nelegitimnih tranzicijskih dobičkov.

Nepremičnine ne morejo pobegniti v davčne oaze. Dodatna korist je, da omogoča kontrolno evidenco v povezavi z dohodnino. Torej, kakšne dohodke kdo ima in kakšne nepremičnine ter ali to dvoje sploh gre skupaj. Pa še ena prednost je: država ima sicer resda stroške z vrednotenjem nepremičnin, vendar so vsi lastniki nepremičnin popisani, zato je tak davek dokaj enostavno pobrati.« Dodaja pa: »Dejstvo je, da sedanje nadomestilo izrazito močneje bremeni poslovne subjekte v primerjavi s fizičnimi osebami in slabi konkurenčnost podjetij, predvsem tistih v urbanih območjih.« To pa še zdaleč niso vsi argumenti v prid uvedbe tega davka. »Z njim je možno spodbuditi trg nepremičnin, poskrbeti za bolj potrebam prilagojeno stanovanjsko mobilnost prebivalstva in dodatno podpreti politiko razvoja poselitve in rabe prostora,« meni urbanistka Maja Simoneti. V koristnost nepremičninskega davka verjame tudi ekonomist dr. Ivo Lavrač: »Ta davek omogoča zmanjšanje nekaterih drugih, bolj škodljivih davkov in večjo fleksibilnost davčnih opcij v prihodnje. Bistveno bi izboljšal položaj lokalne samouprave in olajšal pogoje za investitorje in gospodarsko rast.« Ker je uvedba takšnega davka zahtevna, Lavrač sicer razume Šušteršiča, da bi jo rad odložil, a obenem opozarja: »Nepriljubljene, a koristne ukrepe je možno sprejeti samo na začetku mandata. Tehnični pogoji za uvedbo davka verjetno nikoli ne bodo boljši. Državne evidence o nepremičninah niso idealne, vendar jih je mogoče izboljšati samo z uporabo, drugače bodo zastarele in bo ta naložba izgubljena.«