Manjšanje knjižnice

V Naklem se krčenje prostora za kulturo dogaja povsem dobesedno. V podružnici knjižnice Kranj so dan pred kulturnim praznikom začeli z gradbenimi deli, ker občina potrebuje več administracije kot kulture. Na račun dveh novih občinskih pisarn bo knjižnica po novem za okoli 30 kvadratnih metrov manjša. Poleg tega bo letos manjše še financiranje knjižnice s strani občine - če so lani zagotavljali 60 odstotkov sredstev, so jih letos skrčili za 30 odstotkov.

Do preurejanja prihaja zato, ker je bila občina do sedaj v najemniških prostorih, za katere so letno plačevali okoli 28.000 evrov. Večnamenski objekt, v katerem je knjižnica, pa je občinska last, zato je, kot meni župan Marko Mravlja, „logično, da se bo občinska uprava selila v lastne prostore, predvsem v današnjih časih, ko je racionalizacija stroškov še kako potrebna.“ Prepričan je, da se zaradi tega delovanje knjižnice ne bo poslabšalo: „Malenkostno se bodo zmanjšali prostori med policami in prostor za izdajanje knjig, ostalo pa ostane nespremenjeno.“ A ni povsem tako. Direktor Mestne knjižnice Kranj Viljem Leben glede nakelske enote pojasnjuje, da je tako glede na standarde kot tudi glede na obseg gradiva in število obiskovalcev že sedaj premajhna. To so županu pojasnili že pred dobrim letom, ko je bil decembra 2010 prvič predstavljen načrt za zmanjšanje prostora. „V nakelski knjižnici stalno narašča število obiskovalcev, ki so že povpraševali, kdaj bo v njej začel potekati kakšen dodatni program, kot so ure pravljic. Vendar za to niti v nezmanjšanih prostorih ni bilo možnosti,“ poudarja Leben.

Mestni knjižnici Kranj trenutno ne ostane drugega, kot da spremembe sprejmejo. Brez besed ob tem ne bodo ostali. Kot so opozorili, „politiko izvršenega dejstva, ki arogantno odvzema prostor kulturi, v posmeh dialogu in argumentom, zavračamo in proti njej odločno protestiramo.“ In čeprav krčenja prostora in dejavnosti knjižnice Naklo ne morejo preprečiti, so prepričani, da je opozorilo javnosti, strokovnih združenj in ministrstva o dogajanju nujno, saj je to „še edini način, da preprečimo, da podobni posegi v kulturo ne bodo postali ustaljena praksa.“