Umiranje na obroke

Evropska unija bi morala odkrito priznati, da je Grčija že bankrotirana država, in to kljub temu, da so ji evropski finančni ministri odobrili drugi sveženj finančne pomoči. Kar Grčija krvavo potrebuje, je stoodstotni odpis dolgov. Brez tega se ne more postaviti na noge. Ni torej dovolj, da ji zasebni upniki odpišejo le dobro polovico nominalne vrednosti dolga, kar je del novega dogovora. Drugi sveženj finančne pomoči bo bolj koristil grškim upnikom kot pa grški državi, z njim so nagradili finančne špekulante za njihove skrajno tvegane posle, namesto da bi se iz brezna reševala grška ekonomija, opozarjajo analitiki. Kako sicer pojasniti, da približno četrtina reševalnega svežnja sploh ne bo dosegla Aten, temveč bo šla neposredno k tistim, ki so Grčiji posodili denar. Evropski politiki s tem spet kupujejo čas, zato da bi se finančni trgi toliko stabilizirali, da bi morebitni uradni bankrot Grčije prenesli brez katastrofalne verižne reakcije. Pri tem pa so slepi za dejstva. Na primer za to, da Grki še nikoli niso bili v takem peklu, kot so sedaj, pa so bili v zgodovini že pogosto na dnu. V zadnjih dvesto letih je Grčija skoraj tretjino časa preživela v bankrotu ali na njegovem robu. O tem v knjigi Tokrat je drugače pišeta ameriška ekonomista Carmen Reinhart in Kenneth Rogoff. Po številu let, preživetih v bankrotu, Grčijo prehitevata le Ekvador in Honduras. Grki so sicer navajeni na slabe čase. A razmere že dolgo niso bile tako zelo dramatične. Grška država je že peto leto v recesiji. Splošna stopnja brezposelnosti se je v času krize potrojila in je trenutno 21-odstotna, med mladimi pa kar 48-odstotna. Poleg Španije ima Grčija največ brezposelnih med mlajšimi od 25 let v primerjavi s katerokoli drugo razvito državo. Število brezdomcev se je povečalo za četrtino. Ameriški ekonomist Uri Dadush se boji, da bo grški BDP upadel kar za tretjino. Za primerjavo: ruski BDP je v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja upadel za spektakularnih 44 odstotkov, toda treba je upoštevati, da je šlo tedaj za razpad Sovjetske zveze, kar je precej drugačna situacija od recesije posamezne države. Prave perspektive v Grčiji ni. Finančni genocid, kot so varčevalno mrzlico poimenovali tuji mediji, pušča posledice. Vse več Grkov edino rešitev vidi v samomoru. Od začetka krize do danes se je stopnja samomorilnosti skoraj podvojila. In to v državi, ki je imela tradicionalno eno najnižjih stopenj samomorilnosti v Evropi! Ko Grke na SOS-telefonski liniji vprašajo, zakaj razmišljajo o samomoru, je njihov najpogostejši odgovor: »Kriza.«

Nekajletno discipliniranje in mrcvarjenje Grčije stvari le še poslabšujeta. Ko vsega zmanjka, ljudem ostane le ’ulica’, pravi ekonomist dr. Jože Mencinger.

»Grčija je pred ekonomskim, socialnim in političnim kolapsom. V dveh letih reševanja so se razmere v tej državi samo še poslabševale. To pa zato, ker je pomoč Grčiji v sedanji obliki zgrešena,« trdi ekonomist dr. Bogomir Kovač. »Danes lahko v Grčiji opazujemo to, kar je Mednarodni denarni sklad nekoč počel v perifernih državah Latinske Amerike, Azije in drugod. Od blizu si lahko ogledamo, kako je videti ekonomski kolonializem.« Grčija, ki velja za zibelko evropske omike in demokracije, je zreducirana na protektorat Bruslja. »Največji problem Grčije je ekonomsko-demografski, praznjenje dela ozemlja in otokov ter kopičenje prebivalstva okrog Aten in Soluna. Kjer so bili prej, so bili res siromašni, a so lahko dostojno živeli, zdaj pa so povsem odvisni od države. Ko vsega zmanjka, ljudem ostane le ’ulica’,« stanje opisuje ekonomist dr. Jože Mencinger. »Kaj se ekonomsko lahko zgodi, je jasno že od vsega začetka. Dolga v višini 165 odstotkov BDP-ja enostavno ni mogoče vrniti. Rast ali padanje dolga je sestavljeno iz dveh delov: obstoječega dolga, ki se avtomatično povečuje z obrestno mero in zmanjšuje z gospodarsko rastjo, ter primarnega presežka ali primanjkljaja, ki se prištevata. Ob 10-odstotni obrestni meri in krčenju gospodarstva po pet odstotkov, se dolg avtomatično povečuje po 15 odstotkov. Kaj počneš v drugem delu, je praktično irelevantno. ’Pomoč’ pri prvem delu je 130 milijard evrov, pri drugem pa od Grčije izsiljujejo 300 milijonov evrov dodatnih prihrankov, kar je 0,2 odstotka prvega dela. Nekajletno discipliniranje in mrcvarjenje Grčije stvari samo še poslabšujeta.« Mencinger znova opozarja, da sedanja varčevalna histerija ne vodi nikamor. »Dolžniška kriza je posledica finančnih malverzacij in ’ finančnega poglabljanja’ zadnjih treh desetletij ter reševanja propadlih bank s strani držav. Italija in Belgija sta imeli več desetletij javni dolg večji od sto odstotkov, pa se ni zgodilo nič. Reševanje z varčevanjem vse skupaj le poslabšuje. Prej ali slej bo treba velik del finančnih produktov razglasiti za goljufije in igre na srečo.«

Izgon iz ’raja’

Vse več je pozivov, naj Grčija vsaj začasno zapusti evroobmočje, se vrne k nacionalni valuti drahmi, jo devalvira ter tako svojemu gospodarstvu omogoči vnovično konkurenčnost in večjo rast. Pa je to res prava rešitev? In predvsem: kaj bi takšen korak pomenil za že zdaj obubožane Grke in grško gospodarstvo? Nič dobrega, meni ekonomist dr. Peter Groznik. »Drahma bi takoj po uvedbi izgubila velik del svoje vrednosti. Grki bi verjetno v dnevih pred uvedbo drahme in takoj po njej izropali svoje banke.« Intenzivnemu dvigovanju depozitov iz grških bank smo priča že skoraj dve leti. Marko Mršnik, ki pri bonitetni agenciji Standard & Poor’s kot analitik pokriva Grčijo, pravi, da so v predlanskem in lanskem letu bančni depoziti v grškem bančnem sistemu upadli za skoraj tretjino, kar bi se ob bankrotu lahko pospešilo.

»Grški vladi, ki ji ne bi nihče več želel posojati, bi tako za plačevanje notranjih obveznosti, torej plač, pokojnin ..., ostalo le še tiskanje denarja. Vse skupaj bi se zelo verjetno končalo v hiperinflacijskem peklu, podobnem, kot smo ga na lastni koži izkusili v zadnjih letih SFRJ. Poleg obubožanega prebivalstva bi nastradala predvsem večja grška podjetja, ki se financirajo v tujini, saj bi njihova zunanja posojila ostala v trdnih valutah, npr. v evrih, njihov domači trg pa bi bil sesut in verjetno jih veliko ne bi preživelo. Skratka, scenarij nočne more ne le za Grčijo, temveč tudi za preostale evropske države,« opozarja Groznik. »Treba je vedeti, da razlike med Grčijo in ostalimi t. i. pujsek državami, kamor vse bolj spada tudi Slovenija, vendarle niso tako velike. Državljani v primerljivih državah bi lahko zaslutili, da tudi njih čaka podobna usoda, in bi tudi sami začeli dvigovati depozite v bankah.«

21 % splošna stopnja brezposelnosti v Grčiji
48 % stopnja brezposelnosti med Grki, mlajšimi od 25 let

Podobno črn scenarij v primeru uradne razglasitve bankrota napoveduje Primož Cencelj iz KD Skladov: »V primeru bankrota bi Grčija zapustila evroobmočje, njen BDP pa bi se po nekaterih ocenah praktično čez noč znižal za 40 odstotkov. Prišlo bi do devalvacije drahme za 75 odstotkov glede na historično opazovanje. Celoten primarni proračunski primanjkljaj, se pravi razliko med proračunskimi prihodki in odhodki pred poplačilom obresti, bi morali Grki odpraviti takoj. To bi lahko naredili s sveže natisnjenimi bankovci, kar bi vodilo v hiperinflacijo, ali pa z množičnim odpuščanjem v javnem sektorju in zapiranjem bolnišnic, šol in drugih javnih ustanov.« Kupna moč posameznika bi v obeh primerih padla. Ne gre pozabiti, da Grčija velik del dobrin uvaža, in te bi se močno podražile. Nakup avta srednjega razreda bi za vse Grke, ki niso neposredno vezani na turizem, postal misija nemogoče. Poleg tega bi imela velike težave vsa finančna podjetja, saj bi čez noč ostala brez kapitala. »Nastal bi kaos, ki bi še najbolj spominjal na Jugoslavijo s konca 80. let prejšnjega stoletja. Pri čemer bi bila sedaj razlika v dojemanju prihodnosti bolj nihilistična. Kljub temu bi to lahko imelo dolgoročno pozitiven vpliv na izboljšanje grške konkurenčnosti. A samo pod pogojem, da bi Grki makroekonomske težave reševali z izboljšavo notranje učinkovitosti podjetij in takšno plačno politiko, ki bi upoštevala produktivnost.« Ker pa Grki svojih težav že tradicionalno ne rešujejo na tak način, je bolj verjetno, da bi se znašli v začaranem krogu revščine. »Ker je Grčija močno integrirana v evropske finančne tokove, bi vse to vodilo v finančni cunami, ki bi se zaradi nezaupanja verjetno preselil tudi na ostale periferne evropske države, ki so prevelike za rešitev,« trdi Cencelj. »V Evropi in s tem tudi v Sloveniji bi zavladala silovita gospodarska ohladitev. V švicarski banki UBS so optimistično ocenili, da bi se ob razpadu evra BDP severnih držav znižal za 20 odstotkov, perifernih pa za 40 odstotkov. Taka gospodarska kriza bi vodila v globalno recesijo in vse bolj bi se izrazila radikalna politična mnenja, kar bi vodilo v konflikte, to pa bi še dodatno zniževalo blaginjo.« Kaj je torej rešitev? Cencelj meni, da morajo Grki izpolniti najboljšo obljubo med slabimi možnostmi, saj sicer tvegajo ekonomsko in politično osamitev in zgoraj opisani črni scenarij ekonomskega poloma. Po mnenju Mencingerja je edini pravi odgovor korenit odpis dolgov. »Če Grčija ob zdajšnjem dolgu uvede drahmo, se ji bo položaj le še poslabšal. Uvedba drahme je možna le ob odpisu dolgov. Grčija z devalvacijo ne more ničesar pognati, saj industrije, s katero bi konkurirala, enostavno nima. Grški izvoz na prebivalca je približno osemkrat manjši od slovenskega. Govoriti o povečanju konkurenčnosti je zato nesmisel. V turizmu pa devalvacija pomeni le, da bodo zaslužili še manj, saj je elastičnost povpraševanja najbrž precej nizka.« Čeprav se na prvi pogled zdi, da bi imela uradna razglasitev grškega bankrota dramatične posledice za vso evropsko denarno unijo, mnogi ekonomisti menijo, da ne bi bilo tako zelo hudo.

Zdi se, da je preostanek evropske monetarne unije zdaj že malce bolje pripravljen na zlom Grčije. A nihče ne ve dobro, kako bi se na stečaj odzvali kapitalski trgi, panični varčevalci in tudi nervozni politiki, opozarja ekonomist dr. Peter Groznik.

»Posledice bankrota so v splošnem nepredvidljive, so pa bistveno manj nepredvidljive, če je bankrot nadzorovan,« pravi Mršnik. »Trenutni dogovor, v okviru katerega je predviden nadzorovani bankrot, bo, kot kaže, le prispeval k znižanju državnega dolga na vzdržno raven, vendar pa hkrati ne bo bistveno okrepil možnosti za gospodarsko okrevanje, za višjo zaposlenost in finančno stabilnost. Zunanji investicijski tokovi bodo še naprej zelo omejeni ali praktično neobstoječi, kar omejuje obete za gospodarsko rast. Hkrati bo to tudi upočasnilo načrtovano privatizacijo, katere namen je bil prispevati sredstva za odplačilo državnih dolgov.« Mršnik se ne strinja s tistimi, ki pravijo, da bi bile posledice bankrota Grčije hujše, kot so bile po bankrotu banke Lehman Brothers. »Bankrot banke Lehman Brothers se je zgodil pravzaprav čez noč. V primeru Grčije ni tako, saj je v zadnjih dveh letih v strukturi imetnikov grškega državnega dolga prišlo do pomembnih sprememb, dolg zadnjih dveh let je bil refinanciran prek uradnih upnikov, številni zasebni vlagatelji so zmanjševali svojo izpostavljenost oziroma so se medtem finančno pripravili na negativne učinke bankrota. Seveda je vse posledice težko predvideti, recimo posledice bankrota za finančne trge, vendar je razlika med obema primeroma velika.« Da posledice uradne razglasitve bankrota ne bi bile katastrofalne, je prepričan tudi ekonomist dr. Maks Tajnikar: »Evroobmočje bi bilo prizadeto predvsem moralno. Prepričan sem, da so evropske banke naložbe v Grčiji že zdavnaj uvrstile med nedonosne, jih odpisale ali ustvarile rezervacije. To pa seveda pomeni, da jih drugi že servisiramo, ko smo neposredno ali posredno komitenti nemških in francoskih bank.« Bolj problematično se mu zdi dejstvo, da bi z razglasitvijo bankrota in opustitvijo evra grške banke, še bolj pa grška podjetja, izgubile trg. »To je prav tisti trg, zaradi katerega so si razvite države evroobmočja izmislile EU in evroobmočje.« Po njegovem veliko rešitev ni na voljo. »Razen če se Grki odločijo za skupinski samomor, kar je seveda možno, je edina izvedljiva rešitev, da Grčija ostane v območju evra, ta, da se ji odpiše 75 odstotkov dolga, preostali del dolga pa se reprogramira. Taka rešitev bi sicer nastala tudi, če bi Grčija nagnala pogajalce upnikov iz dežele in uvedla drahmo, a šele čez leta.«

»Posledice bankrota je težko napovedovati, zdi pa se, da je preostanek evropske denarne unije sedaj že malce bolje pripravljen na zlom Grčije,« pravi Groznik. »Po vsej uniji potekajo strukturne reforme, varčuje se … banke so opravile z večino odpisov in Evropska centralna banka je že postala glavni imetnik grških obveznic. Morda si tako lažje pojasnimo bistveno drugačno retoriko evropskih politikov, ki sedaj javno omenjajo tudi možnost grškega stečaja, nedavno je o tem na primer govoril nemški finančni minister. A dejstvo je, da nihče ne ve dobro, kako bi se na bankrot odzvali kapitalski trgi, panični varčevalci in tudi nervozni politiki. Lahko, da bi se zadeva za vse, razen za Grke, ne končala tako zelo slabo. ’Dober’ slab konec bi pomenil večjo fiskalno koordinacijo preostalih držav v evroobmočju, ki bi bile na prihodnost zaradi strukturnih reform in bolj racionalnega trošenja tudi bolje pripravljene.« A v isti sapi pravi: »Toda tudi izjemno slabega in kaotičnega razpleta ne moremo kar odpisati. Portugalska, Španija, Irska, pa tudi na primer Slovenija, žal še niso dovolj uredile svojih javnih financ, da bi lahko globalni investitorji odhod Grčije sprejeli kot znak olajšanja in znižanja negotovosti glede usode evropske denarne unije. Nenadzorovani bankrot Grčije bi še vedno lahko pomenil povod za globalni finančni kaos.« Kaj je torej najoptimalnejša rešitev? »Potrebna je prava mera varčevanja in strukturnih reform. V Grčiji je težava, da so namenili prevelik poudarek varčevanju in premajhnega kredibilnemu izvajanju dolgoročnih strukturnih reform. In tako imajo na ulicah razjarjeno prebivalstvo, pri politikih evropskih držav pa nezaupanje, da bodo izvedli obljubljene ali celo že sprejete strukturne reforme. Strukturne reforme pa preprosto pomenijo, da se morajo Grki začeti odgovorno obnašati: plačevati davke, trošiti manj, kot prihranijo, predvsem pa delati več in ceneje. Kako verjeten je tak scenarij, pa lahko vsak presodi sam.«