Zatohli hlev duha

Konstantin Kavafi je napisal pesem V pričakovanju barbarov. V grškem polisu se razširijo govorice, da prihajajo barbari. In v hipu se že nekoliko dekadentni, »zatohli« polis, začne pripravljati na njihov prihod. Vladar si je nadel svečano obleko in posadil krono na glavo. Konzuli in senatorji so oblekli rdeče toge in se ovesili z dragocenim nakitom. Vse v pričakovanju barbarov. A skoraj je že noč in iz mejnih pokrajin pridejo ljudje, ki sporočijo, da barbarov ni in jih, kaže, tudi ne bo. Kaj bomo sedaj brez barbarov? se sprašujejo voditelji in prebivalci polisa. Konec koncev so tudi barbari neke vrste rešitev. Dr. Gregor Tomc, nekdanji Pankrt, objokuje dejstvo, da prek naših meja (še) niso vdrli barbari, ki bi poskrbeli, da bi »zatohli hlev duha« zagorel v plamenih očiščenja, da bo na pogorišču narodovega duha lahko zrasla nova duhovnost, nova kultura! Njegova stališča do nepotrebnosti nacionalnih ustanov, v katerih so shranjeni narodov duh in njegovi vrhunski dosežki, so bolj ali manj znana, saj niso od včeraj. Iz varnega zavetja profesure na FDV že dolgo izstreljuje dimne bombe in straši tako tiste, ki ustvarjajo, kot one, ki poskušajo ohranjati vse večje količine slovenske ustvarjalne energije. Dr. Gregor Tomc je skrajni radikalnež in zato sila nevaren človek. V vsakem drugem sistemu bi se ga bilo upravičeno bati, saj bi se združil z vsemi skrajneži, ki napredek človeštva (naroda) vidijo v razrušenju vsega, na čemer je človeštvo (narod) utemeljen. Vse do jezika, ki je edino orodje in orožje vsakega naroda, še zlasti slovenskega! Dr. Peter Vodopivec je napisal zgodovino Slovencev in jo naslovil Od Pohlinove slovnice do samostojne države. Verjetno dr. Tomcu ta naslov ne pove ničesar! Saj on je radikalnež, ki bi hotel požgati, tako kot so leta 1920 fašisti Narodni dom v Trstu, vse nacionalne institucije. In na njihovih pogoriščih ustoličiti ideologije punka! A vse to je le kulisa. Kajti tisti, ki dr. Tomca poznamo že več deset–letij, vemo, da gre za človeka, ki ga nenehno najeda nostalgija po preteklih časih! Ne gre mu za 21. stoletje, za modernizacijo »slovenstva«, ampak preprosto za žalovanje za minulimi časi! Zato je dr. Tomc skrajni reakcionar! Toži za časi, ko so v imenu spreminjanja družbenih sistemov – s pomočjo revolucij – s skoraj plesno lahkotnostjo zažigali knjige, rušili hrame, v katere so ljudstva (narodi) shranjevali minuli čas, materializiran v podobi umetnin, materialnih dokazov, da so bili »tu« že stoletja in da niso prišli šele včeraj ali celo danes zgodaj zjutraj. Spomin občestva, ki je shranjen v kakršnikoli materialni obliki, je tisto, na kar se lahko sklicujemo, ko nam kdo jemlje pravico do tega, da smo!

Čas dr. Tomca je pretekli čas; on se ozira nazaj, ne pa naprej! Žaluje za časi, ko so »barbari« porušili, požgali, prekopali vse, kar je spominjalo na dejstvo, da je bil pred njimi »tu« nekdo drug! Malo mu je žal, da ni sopotnik futuristov, ki so pozivali k porušenju muzejev, malo je v njem skritega polpotovca, ki bi najraje preoral vso svojo domovino in v krvave brazde natresel strupeno seme barbarstva. Obžaluje tudi, da ne živi v času, ko je mogoče posvečene prostore (ne mislim le na sakralne objekte) spremeniti v konjušnice, z njegovimi besedami v »hleve«!

Tisti, ki dr. Tomca poznamo še iz časov punka in Pankrtov, vemo, da se z doktorjem znanosti dogajajo nenavadne reči: vedno benti nad urejanjem nacionalnih strategij kulture, hkrati pa ponuja (vsakokratni oblasti!) rešitve, ki se v prevodu glasijo: dajte končno že izgnati slovensko gledališče iz Drame, saj je tam edini pravi prostor za neinstitucionalno t. i. uprizoritveno umetnost! Ne potrebujemo institucij, potrebujemo le nekakšne »centre«, »garaže«, v katerih se bo pelo, plesalo, risalo in igralo. Ne rabimo ansamblov, ampak po svobodni volji združene ljubitelje (amaterje), ki bodo prenovili slovensko kulturo in umetnost. Tudi galerij in muzejev ne rabimo, saj je že Marinetti tako rekel!, kaj nam bodo, ko tam – kot v hlevu – rita samo zaspano govedo in spušča metan v zrak!

Dr. Gregor Tomc je dolga leta svoje »usluge« ponujal ministrom za kulturo in skupaj s svojo zvesto učenko dr. Vesno Čopič izumljal nove modele in pristope k »državni regulaciji umetniškega ustvarjanja«. Ena od takih »dokončnih rešitev« je bila tudi pobuda za ustanovitev Kulturniške zbornice! Z namenom, da se s tem »nevtralizira« neposredni vpliv stanovskih in strokovnih društev (od pisateljev do skladateljev in oblikovalcev) na kreiranje kulturne politike! Kaj se je izcimilo iz t. i. Kulturniške zbornice, je znano. Nič! Kot da bi Edvard Kardelj znova stopil na zemljo in začel urejati naš družbeni sistem. Da, samo še Edvard Kardelj je bil sposoben tako »radikalnega« razmišljanja, pri katerem mu je bila alfa in omega teorija, praksa pa nekaj, kar se tako ali tako prej ali slej izkaže, da ne »funkcionira«, saj izvajalci, praktiki, niso dorasli zahtevnim nalogam.

Treba pa je vendarle opozoriti, da je dr. Gregor Tomc kljub svoji nostalgiji po minulih časih (Punk is not dead!) zares nevaren človek. Če toži, da ga leva ministrica (Majda Širca) ni »znala« uporabiti in izrabiti, četudi ga je vabila v svoj krog svetovalcev, pa obstaja resna nevarnost, da ga bo desna opcija sprejela z odprtimi rokami. Vladar si bo nataknil krono, senatorji in konzuli bodo oblekli rdeče toge in ga sprejeli na agori kot Odrešenika. Kot prvega med hlevarji, ki bo počistil Avgijev hlev slovenskega duha: muzeje, galerije, gledališča in vsa druga svetišča, ki so v 21. stoletju, stoletju silnega napredka in osrečenega človeštva, nepotrebna, še več: celo škodljiva. Aktualni vladajoči eliti so ideje dr. Gregorja Tomca kot naročene. Ne le združitev kulture s prosveto (in vsem ostalim), ampak tudi postopno »združevanje« javnih zavodov na področju kulture (gledališč, muzejev, galerij itd.), kar pomeni ukinjanje njihove avtonomnosti, s čimer bo (končno) rešena (globalna) kriza – ne le finančna, ampak tudi in predvsem duhovna.