Anonymus grozi tudi Sloveniji

Potem ko so pripadniki globalne hekerske mreže Anonymus uspešno »zamrznili« ratifikacijo Acte, spornega mednarodnega sporazuma za boj proti ponarejanju, ki omejuje svobodo interneta, so za soboto napovedali nove proteste s sloganom Ubranimo svobodo interneta. Tudi slovenskih spletnih portalov so se lotili. Hekerji so v temo zavili nekatere spletne strani, ta teden pa so zagrozili še RKC s sporočilom, da je njeno vmešavanje v politiko »sramotno in nesprejemljivo«.

Tako je gibanje »anonimnežev« z grožnjami vstopilo na slovensko politično in družbeno prizorišče. Postavlja se vprašanje, ali se bomo v prihodnje morali vse bolj spopadati z grožnjami in pritiski dobro organiziranih »anonimnežev«, ki jim niso všeč odločitve in stališča državnih organov ter civilnodružbenih institucij. Lahko uvrstimo takšno obliko delovanja anonimnežev med nova, morda celo pravičniška, civilnodružbena gibanja?

Vsekakor so, brez vodij in z masko anonimnosti, nekaj novega na svetovnem družbenopolitičnem prizorišču. So sestavni del aktivističnega življenja na spletu, ki vse bolj prodira v realno življenje. Signalizirajo morda, da je konec apatije in da je prišel čas za angažiranje. Na spletu in ne samo na njem. Njihova taktika je gverilska, spominja na partizansko ilegalo, vendar hkrati, kot pravi poznavalec Vuk Ćosić, vse vendarle ni tako novo. Po njegovem »anonymusi in njihovi simpatizerji tvorijo progresivni del populacije, večinoma res mlajše, ki išče nove, alternativne poti komuniciranja in penetriranja v javno sfero, v javni dialog. V tem iskanju je mogoče potegniti tudi nekatere vzporednice s civilnimi iniciativami iz osemdesetih let ali tistimi iz druge polovice šestdesetih let. Ko pa pogledamo metodo in poetiko teh komunikacij, naravnanost in cilje teh akterjev, pa se razlikujejo glede na nov duh časa, nov Zeitgeist.«

Taktika Anonymusa je gverilska in spominja na partizansko ilegalo.

V iskanju poti za družbene spremembe, ki bi popeljala planetarno družbo iz krize, vendar tako, da iz tega procesa »odstotek« ne bi izšel kot zmagovalec, se je oblikovalo spoznanje, da sprememb ni mogoče uveljaviti po poti vplivanja na »stare« nosilce politične moči. To bi bilo jalovo početje. Ker parlamenti in druge institucije predstavniške demokracije danes (več) ne izpolnjujejo svoje, pred skoraj dvesto let dodeljene jim pristojnosti – zastopanja ljudstva.

Zato hočejo, korak za korakom, spreminjati družbo in svet. Tudi zato so nova gibanja – v primerjavi z osemdesetimi leti prejšnjega stoletja – manj naklonjena oblikovanju kohezivne alternative, ampak se lotevajo družbenega tkiva z ad hoc napadi. »Fragmentarni aktivizem sovpada s fragmentacijo naše pozornosti. Ni več dominantnih naracij, velikih zgodb, velikih metafor, ki bi ljudi oskrbovale z možnostjo alternativ. V vsesplošni atomizaciji socialdemokratske opcije ne zmorejo pritegniti ljudi,« pravi Ćosić.

Po tem, kar so doslej pokazali, je Anonymus sestavina tega boja z vse večjo angažiranostjo na spletu. Pravzaprav je njegova udarna pest! Vprašanje je, kam bo gibanje krenilo. Po Ćosiću lahko pride do izginotja njihovega prispevka, lahko se stopi s kakšno obstoječo in dominantnejšo strujo v uveljavljanju splošnega interesa ali pa lahko nastane iz tega gibanja nekaj tretjega. »Za zdaj ni mogoče še ničesar napovedovati ali napovedati, razen tega, da ne more ukiniti finančnega sektorja, uprave in tako dalje. Na koncu, kot se je izkazalo tudi v revolucijah konec šestdesetih in konec osemdesetih, prevlada ravnotežje med progresivnimi in konservativnimi strujami, pri čemer ekstremi, kot je Anonymus, ne tvorijo niti povprečja. Prevlada konservativnejša struja. Ne nazadnje tudi zato, ker revolucionarji odrastejo,« pravi Ćosić.

Zdaj je v ospredju Acta, sporazum, ki omogoča korporacijam vstop v človekovo zasebnost. Takšnim nakanam se Anonymus upira, kajti čeprav so posamezniki vse bolj utrujeni od »omreženosti« na spletu, pa so hudo zaskrbljeni zaradi vse večjega nadzora. Strah hodi po svetu in po spletu, v »takšnih okoliščinah postane posameznik shizofren, izgubljen v hiperprostorih poznega kapitalizma«, je v prispevku za spletni portal Eurozine zapisal ameriški zgodovinar Kazys Varnelis. Se pa je vendarle treba vprašati, skupaj z njim, ali je z akcijami, ki jih izvaja gibanje Anonymus, »mogoče napraviti spremembe na bolje, ohraniti, kar je v omrežnih kulturah dobrega, in spremeniti, kar je slabo, ali pa s(m)o vsi obsojeni na razpršitev v omrežju«.