Vlada nad manjšine

Dvojna volilna pravica v Sloveniji je pozitivna vrednota

Po objavljenem poročilu mednarodnih opazovalcev v okviru OVSE/ODIHR o predčasnih volitvah v Republiki Sloveniji, nekateri ponovno, po najinem prepričanju po nepotrebnem in predvsem zaradi parcialnih interesov, odpirajo vprašanje upravičenosti t.i. dvojne volilne pravice pripadnikov avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti. Članek v zadnji številki Mladine to vprašanje postavlja v svojstven kontekst, kjer - posredno v zvezi z omenjeno vsebino - ponovno omenjajo našo odločitev v fazi nastajanja nove slovenske Vlade.

Pri najini odločitvi v zvezi s podporo novi slovenski Vladi so bile odločilne osnovne demokratične vrednote, ki izhajajo neposredno iz slovenske Ustave, načelne plemenitosti poslanstva predstavnikov narodnih skupnosti v najvišjem zakonodajnem organu, nikakor pa ne morebitne strankarsko-politične kalkulacije. V tistem trenutku, ko bi poslanca avtohtonih narodnih skupnosti podlegla strankarsko-ideološkim interesom, še posebej pri nastajanju vlade, bi bili razlogi za poslanstvo narodnih skupnosti v Državnem zboru v osnovi izpodbiti.

S spremembami Ustave v času preobrazbe sistema, in pozneje v okviru sprejetja nove, demokratične, sedaj veljavne Ustave, je bil uveden institut neposredne zastopanosti predstavnikov avtohtonih narodnih skupnosti v Državnem zboru (in tudi na lokalni ravni) prvenstveno zaradi nespornega priznavanja državotvorne vloge italijanske in madžarske narodne skupnosti v Sloveniji. Rešitev smiselno izhaja iz slovenskega modela pravne zaščite pravic avtohtonih narodnih skupnosti, ki temelji na pozitivni diskriminaciji omenjenih subjektov, ki so se zaradi različnih političnih sprememb v 20. stoletju „znašli“ izven meja svoje matične države. Slovenija je temelje svojega modela zaščite avtohtonih narodnih skupnosti začela vzpostavljati že pred demokratičnimi spremembami, torej v okviru nekdanje SFRJ (prvotno zaradi mednarodnih obvez - npr. Londonski memorandum, pozneje pa tudi zaradi drugih, bolj plemenitih razlogov).

V času osamosvojitve je zato postalo smiselno in zaželeno, da se v okviru demokratizacije družbe dotedanja raven narodnostnih pravic nadgradi. V ta kontekst sodi tudi določba o zagotavljanju poslanskega sedeža avtohtonim narodnim skupnostim v Državnem zboru, kar je bilo realizirano s t.i. dvojno volilno pravico. Z njo se nikakor ni posegalo v pravice večinskega naroda, niti drugih družbenih skupin, ker je ta pravica v kontekstu prej omenjenega modela dodana vrednost zelo ranljivima, maloštevilnima skupnostma. Republika Slovenija je bila v političnem smislu prav na „ta račun“ deležna marsikatere mednarodne pohvale in priznanja na področju zaščite manjšinskih pravic. Mimogrede je potrebno poudariti, da t.i. Beneška komisija, ki deluje v okviru Sveta Evrope, v zvezi z analizo dvojne volilne pravice navaja tudi maloštevilne skupnosti kot izjeme, kjer je omenjena rešitev sprejemljiva.

Naj bo še enkrat poudarjeno, da sta bila pri najini odločitvi ob oblikovanju nove slovenske Vlade pomembna dva osnovna kriterija. Neposredno po volitvah sva poudarila in sporočila, da bova svoj glas podpore namenila koaliciji oz. tistemu mandatarju, s katerim se lahko dogovorimo o vprašanjih podpore avtohtonih narodnih skupnosti pri njuni ohranitvi in razvoju. Takšna koalicija naj bi brez najinih glasov jasno, javno in nedvoumno razpolagala s podporo vsaj minimalne večine poslanskih glasov. Pri tem je potrebno poudariti, da predstavnika narodnih skupnosti, ki nista izvoljena po strankarskem principu (kar nikakor ni narobe, temveč v kontekstu slovenskega modela edino smiselno), ne moreta odločati o strankarski „barvi“ koalicije. To stališče so tudi enoglasno podprle vse organizacije madžarske in italijanske narodne skupnosti, kakor tudi priznani ustavni pravniki in predsednik države. V procesu nastajanja Vlade midva nisva politično kalkulirala, niti „kupčevala“, ker bi bilo to nedostojno do najinega poslanstva. Ni naju zanimalo, kakšno mnenje o naši dvojni volilni pravici imajo posamezne stranke. Takrat še ni bilo tovrstnih interpretacij, pojavile so se šele kasneje z objavo Poročila ODIHR-ja o predčasnih volitvah v Sloveniji.

Seznanjena sva tudi s stališčem generalnega sekretarja Vlade, ki v svoji doktorski disertaciji načelno oporeka tovrstnemu načinu. Strinjava se z njim v delu njegovih ugotovitev, da je „slovenska“ rešitev edinstvena v našem širšem geografskem prostoru.

Imava pa drugačno mnenje v zvezi z argumentacijami, prav tako se ne strinjava z argumenti mednarodnih opazovalcev, da je tukajšnja rešitev v nasprotju z dobrimi praksami. Meniva, da je to zgolj rešitev, ki temelji na pozitivni diskriminaciji manjšin in bi lahko v tem delu Evrope, kjer število pripadnikov vseh avtohtonih narodnih skupnosti konstantno pada, postala dobra praksa.

Ne da bi se spuščali v globlje analize, je potrebno jasno poudariti, da tudi sedanji generalni sekretar Vlade v svoji doktorski disertaciji priznava pomen politične odločitve v zvezi s tem vprašanjem. Kot je pred poldrugim desetletjem v zvezi s to problematiko odločilo tudi Ustavno sodišče, obstoječi rešitvi ni mogoče dokazati ustavnopravne spornosti. Hkrati bi poskus morebitnega zmanjševanja pravic nedvoumno pomenil grob poseg v že zagotovljene pravice avtohtonih narodnih skupnosti. To bi namreč bilo v ostrem nasprotju z načelom Evropske Unije k spodbujanju potrjevanja - ne pa zmanjševanja - že zagotovljenih pravic. Prepričana sva, da Vlada Janeza Janše zaradi načelnih, vsebinskih in demokratičnih razlogov ne bo posegala v dvojno volilno pravico pripadnikov avtohtonih narodnih skup–nosti, kot tudi meniva, da te–ga ne bi storila tudi nobena druga Vlada.