Doba kulture

Pisma bralcev so zadnjič zasula kar tri pisma, ki letijo na dvorani Stožice in Tabor. Analitik medijske propagande mi je dejal, da je to pričakoval od dne, ko sem obelodanil, da Stanovnika v času njegovega predsedovanja Sloveniji ni bilo nikoli na dražgoški proslavi, Kučan pa je bil tam v dolgoletni partijski karieri le enkrat. Klan je sklenil, da te bodo lovili na najbolj drobnih kiksih in te skozi poplavo pisem predstavljali kot neverodostojnega pisca, pri katerem podatki ne držijo.

Sam v teorijo zarote ne verjamem in so mi ljubi tudi pikolovski bralci, ki se ne oglašajo kot polemiki proti argumentaciji in izpeljavi tekstov, ampak strastno prebirajo črko za črko iščoč napake v besedilih.

Prvi bralec, ki je prišel do zaključne misli: Nežmah se dela, da vse ve, a v resnici nima pojma, pravi, da je tekmo Olimpije z Maccabijem spremljalo 3.200 gledalcev in ne 2.000, kot sem zapisal v tekstu. Številko dva tisoč je objavila STA, osrednja slovenska tiskovna agencija, jaz sem jo samo povzel. Ker KK Olimpija podatka ni demantirala, ga jemljem za verodostojnega.

Njegova druga ost pa je letela na mojo navedbo, da je bila tekma igrana v Stožicah. Dejansko sem v časopisnih poročilih spregledal, da tekme izjemoma niso igrali v Stožicah, ampak v Tivoliju. Mea culpa, mea maxima culpa!

Drugi bralec je to napako povzdignil v pridigo, da gre za nedopustno zavajanje bralcev, da nimam pravice bralcev zavajati z napačnimi podatki. Ima prav, prvotni tekst je napačen: »Konec koncev je bila stožiška lepotica zadnjič po dolgem času spet lepo napolnjena, ko je v Ljubljani gostoval izraelski košarkarski velikan »Maccabi«. Zbralo se je 2.000 gledalcev! Ki so napolnili šestino nove dvorane. Celo stari Tivoli bi bil za več kot pol prevelik.«

Pravilno gre tekst takole: »Stožiška lepotica že dolgo ni opazno napolnjena, največ gledalcev na košarkarsko tekmo letos paradoksalno ni prišlo v velike Stožice, ampak v mali Tivoli. Na tekmi se je zbralo bodisi 2.000 gledalcev (STA) bodisi 3.200 (splet KK Olimpije). Ki bi napolnili komaj med četrtino in šestino nove dvorane. Celo stari Tivoli je bil za več kot pol prevelik.«

Tekst pa ostaja nespremenjen v osrednji poanti o zgrešenem konceptu financiranja športa, ko se zaradi medijsko-političnega pompa investira v megalomanske dvorane, medtem ko igralci, ki bi v njih igrali, zapuščajo klube, ker jim klubi ne zmorejo plačati niti dogovorjene plače. Zoper sodobno ravnanje sem postavil v premislek prakso starih Slovencev, ki so konec 19. stoletja začeli graditi športne dvorane s prostovoljnimi prispevki, kar je bil garant, da so bile potem dvorane športno in družabno polno obiskane. Kot zgled pa sem dal časopisni poziv na prispevke za gradnjo »Sokolskega doma« na Taboru.

Zoper ta del se je oglasil tretji bralec, ki se je pohvalil, da je na spletu prebral drugačno zgodbo. Po priloženi skici je namreč sklenil, da je v »SN« najavljeni »Sokolski dom« bil v resnici »Narodni dom«, ki so ga zgradili 1896, medtem ko so »Sokolski dom« na Taboru zgradili v letu 1926.

Pisani viri žal bralcu ne pritrjujejo. Projekta Narodni in Sokolski dom sta obstajala sočasno. »Sokolski dom« je bil zavoljo velikanske donacije mecena Gorupa v prednosti, časnik »SN« je vsakodnevno objavljal sezname darovalcev in vsote prispevkov. Celo zagrebški nadškof Strossmayer je poslal 200 forintov in pismo, v katerem se je opravičil, da več ni zmogel, da pa bo goreče molil za projekt. Projekt je bil na tem, da se udejani, toda 5. junija 1889 so ga obglavili, ko na seji mestnega zbora ni dobil dve tretjini glasov za zemljišče pred Tivolijem, kjer naj bi ga postavili. Odbornik Gogala, ki je predlogu nasprotoval, je dobesedno povedal, da bi izgradnja »Sokolskega doma« zaustavila gradnjo »Narodnega doma«. Projekt sokolov so po politični odločitvi opustili v korist »Narodnega doma«, ki je združil klerikalce in liberalce pod vseslovenskim rodoljubjem, medtem ko je »Sokolski dom« nastal z nekajdesetletno zamudo na Taboru, na drugem kraju in drugačni podobi od prvotno načrtovane.

Kot piscu so mi ta tri pisma pravzaprav v veselje, saj kažejo, da njihovi avtorji razen tehničnih vprašanj o številu gledalcev in imenih dvoran ne prinašajo nikakršnih protiargumentov zoper moje pisanje.