Razpad sistema

Na začetku krize je bilo vse drugače. Gradbena podjetja so bila videti kot veličastni generatorji slovenskega gospodarstva. Peščica večjih podjetij je obvladovala trg, njihovi direktorji pa so bili nedotakljivi. Kriza na finančnih trgih jih je sicer upočasnila, a nihče ni pričakoval tega, kar je sledilo.

Danes je slovensko gradbeništvo opustošeno. Obseg del je pol manjši od tistega leta 2008, zaposlenih je tretjino manj, propadla so tudi podjetja, ki so bila videti prevelika, da bi lahko propadla: SCT, Vegrad, GPG … Zakaj? Odgovor poznamo: svetovna gospodarska kriza. Pa je res samo to? Kaj se je pravzaprav zgodilo?

Vročica konjunkture

Vrnimo se na vrhunec konjunkture, okoli leta 2005. Gospodarstvo je bilo stabilno, državljani s(m)o zlahka dobivali posojila za stanovanja, in ker smo Slovenci mahnjeni na to, da imamo v lasti svoje stanovanje, smo kupili vse, kar se je zgradilo. Za investitorje v nepremičnine je bila to dobra novica; z majhnim vložkom so bili mogoči veliki zaslužki. Izvedba triletnega projekta je zlahka prinesla več kot 20-odstoten donos in banke so brez težav kreditirale vse, kar je dišalo po nepremičninah.

Najprej so projekte razvijala podjetja, ki so se ukvarjala z investicijami v nepremičnine, gradbena podjetja pa so se posvečala gradnji. Vendar so hitro ugotovila, da je zaslužek od gradnje precej piškav v primerjavi z zaslužkom od celotne investicije. Zakaj bi pustila, da neki mali d. o. o. pobere smetano, sama pa delajo za mezdo? Tako so podjetja poleg gradbenih postala tudi razvojna – razvijala so svoje nepremičninske projekte, jih gradila in večala dobiček. In tu so se začele težave. V iskanju vedno večjih donosov so gradbeniki kupovali zemljišča, kjer so obstajale možnosti velikih zaslužkov. Začela se je nakupovalna mrzlica. Od vidnejših posegov je Vegrad v vrečo pobasal Celovške dvore in zemljišča ob Vojkovi cesti v Ljubljani, Imos je pobral Tobačno tovarno Ljubljana, Konstruktor s partnerji pa kar celo izolsko ladjedelnico. Seznam zemljišč in projektov je dolg.

Kako so kupovali zemljišča? Kupovali so jih na kredit in odplačevali iz tekočega poslovanja. Potencialni dobički so bili visoki, banke voljne, tekmeci nabrušeni; kdor ne bo zagrabil zemlje prvi, bo ostal praznih rok. Razvoj se je prelevil v špekulantstvo. Vzpostavila se je pozitivna povratna zanka. Cene nepremičnin so rasle, in ker so bile zanesljiva investicija, so jih banke rade kreditirale, zaradi česar so cene še bolj rasle. Gradbena podjetja so maksimirala dobiček; vertikalno so se integrirala in postala vse-v-enem, od financiranja do projektiranja, izvedbe in prodaje.

Ledeni pekel krize

Nato pa je prišla kriza. Kreditiranje se je ustavilo. Državni projekti so se ustavili. Podjetja so ustavila investicije. V mrzlici iskanja novih projektov so se podjetja zadolžila prek meje zdravega razuma. Za servisiranje obveznosti, ki so izhajale iz investicij, so v nekaterih podjetjih potrebovali tudi več kot milijon evrov na mesec. Obseg mesečnega odplačevanja posojil ni predvideval zmanjšanja obsega poslov.

Ampak saj bi se zemljišč lahko znebili – prodajo nekaj parcel, pa je! Da, toda kriza je prestrašila vse; ni povpraševanja in banke ne dajejo posojil. Če ste kupili zemljišče za 500 evrov za kvadratni meter, od tega vam je banka dala 400 evrov posojila, v časih krize pa se ga lahko znebite za 300 evrov – kaj vam to koristi? Prej ste imeli zemljišče in dolg, ko zemljišče prodate, imate samo še dolg.

No, ampak saj so gradbinci, saj lahko projekt speljejo in prodajo malim kupcem, tu bo zaslužek! Niti ne. Finančne konstrukcije so bile izdelane pred krizo; v razpredelnicah so bile prodajne cene od 3500 do 4000 evrov za kvadratni meter. Če lahko zadevo prodate samo za 2000 evrov ali 2500 evrov za kvadratni meter, enostavno ni dovolj dobička; kupili ste drago parcelo in spet vam na koncu ostane dolg. Edina rešitev, ki preostane, je obdržati vsa posojila in jih redno servisirati iz poslovanja. Pridobiti čisto vsak posel, povečati dobičke, stisniti zobe in počakati, da bo spet vse tako, kot je nekoč bilo.

Pocenili bomo, pa naj stane, kar hoče

Vojna pridobivanja poslov za vsako ceno je vodila v cenovni damping – najnižja cena, pa naj stane, kar hoče. Primer je cena betona. V nekaterih ponudbah so gradbeniki ponujali vgrajeni kubični meter betona za 50 do 55 evrov. Kako je to mogoče, če je seštevek cen agregata, cementa, vode in dodatkov okoli 60 evrov? Vsi smo mislili, da je to zato, ker imajo naši vrli gradbinci kapitalske rezerve in taktično gradijo pod ceno, da bi izrinili konkurenco. A resnica je drugačna. Če kapitalske rezerve nimaš, potem ob dampinški ceni enostavno načrtuješ, da dobavitelja oz. podizvajalca ne boš plačal. Podizvajalce lahko opehariš tako kot vse druge ljudi; nekatere in za nekaj časa, ne pa vseh in vedno. Na dolgi rok tako ne gre.

Ko so direktorji ugotovili, da barka pušča in da veslači tega še ne vedo, so nekateri izmed njih hitro začeli prelagati srebrnino na rešilne čolne. Začeli so izčrpavati podjetja.

Podjetja so bila nesolventna in zrela za stečaj že dolgo, preden je bilo to objavljeno v medijih; vse drugo je bil samo ples živih mrličev.

Nesposobnost dojemanja resničnosti

Namesto da bi vrli direktorji in člani uprav priznali, da podjetja niso več solventna, so insolventnost prenašali na podizvajalce. Do zadnjega so iskali izhode. Na koncu, ko ni bilo več rezerve pri bankah in podizvajalcih, so začeli stiskati še svoje zaposlene. Najprej seveda tiste iz nižje kaste – tuje delavce z Balkana. Glavnega inšpektorja za delo so gradbinci zamotili s plačanimi predavanji in svetovanji (to je ugotovila tudi protikorupcijska komisija), kar je imelo predvidljive posledice. Nato so začeli stiskati še tiste iz višje kaste. Najprej z nižanjem plač, nato z neplačevanjem prispevkov za socialno varnost, za konec pa še z neplačevanjem posojil, ki so jih bili kot delodajalci dolžni odtegniti zaposlenim od plač in nakazati bankam. Sledilo je stiskanje tam, kjer se je videlo. Plače, četudi že znižane, so nehale prihajati. Posledica tega so hude socialne stiske. Gre za skrajno neodgovorno ter etično nesprejemljivo ravnanje direktorjev gradbeniške panoge. Vsak mesec so razglašali, da naslednji mesec prihaja rešitev. Kaj res niso bili sposobni pogledati resnici v obraz? So bili res tako naivni?

Sedaj se kaže, da ni šlo samo za naivnost. Ko so direktorji ugotovili, da barka pušča in da veslači tega še ne vedo, so nekateri izmed njih hitro začeli prelagati srebrnino na rešilne čolne. Začeli so izčrpavati podjetja. V tujino in druga podjetja so se začeli pretakati denarci. In tu pride ključni podatek: ob uvedbi stečaja podjetja ima stečajni upravitelj pravico izpodbijati posle, ki niso starejši od enega leta. Če torej s kreativnim računovodstvom oplenite podjetje, morate nujno počakati eno leto, da vaši posli preidejo v zapik. Sedaj postane jasneje, zakaj ob znamenju resnih težav direktor ne stopi pred delavce in ne reče, da je predstave konec. Nekateri so objestni in res mislijo, da bodo nekako našli rešitev; nekateri pa čakajo zapik.

Zadnje leto je spremljati aktivnosti Borisa Dolamiča, nekdanjega prvega moža Gradbenega podjetja Grosuplje (GPG), podobno, kot če bi spremljali virtuoznega baletnika; umetnost stečajev obvlada do popolnosti in jo prakticira tako, da opazovalcu vzame dah. Seznam gibov je predolg in prezapleten, da bi ga obrazložili brez obsežne grafične priloge z diagrami. Ampak ko vidimo nekoga, ki do zadnjega odlaga stečaj, izkorišča skrajne roke za vsak korak, nato pa mu uspe imenovati svoje podjetje v upniški odbor podjetja, s katerim je bil lastniško povezan v času stečaja in ga je celo vodil, se moramo vprašati – zakaj?

V prihodnosti se lahko zgodi, da bomo imeli gradbeniški trg, na katerem bodo prevladovala tuja podjetja.

Trenutni položaj

Danes imamo v nasprotju s prejšnjimi leti negativno povratno zanko. Ker ni kreditiranja, ni investicij, ker ni investicij, ni uspešno izvedenih projektov, in ker ni uspešno izvedenih projektov, je vse strah, zaradi česar je še manj investicij in še manj kreditiranja. Ker je toliko gradbincev propadlo, banke ne želijo več kreditirati ne gradbenih podjetij ne njihovih projektov. Strah jih je, da bo projekt propadel in da bodo imele za vratom še eno neuporabno zemljišče; banke pa ne potrebujejo zemlje, potrebujejo denar.

Kaj pa se dogaja s projekti, za katere je denar? S tistimi investitorji, ki bi gradili? Če se gradbena podjetja želijo prijaviti na razpise, potrebujejo bančne garancije. Ker pa je bilo veliko garancij unovčenih, jih banke ne dajejo na lepe oči; zahtevajo depozit v znesku garancije ali zastavitev premoženja v 1,5- do dvakratniku vrednosti garancije. Pri poslu v vrednosti 20 milijonov evrov to pomeni depozit dveh milijonov ali zastavitev štirih milijonov premoženja; to pa je za gradbinca tudi v dobrih časih izjemno težko.

Tako dobimo obratno sliko: ker je ostalo malo (poslovno) sposobnih gradbincev, ki lahko pridobijo garancije, le-ti postavljajo pravila in zahtevajo visoke cene. Projekti so bili v času dampinških cen podcenjeni, in tam, kjer so prvotni prevzemniki posla propadli, novi gradbinci ne želijo dokončati posla z izgubo. Dober primer je predor Markovec, kjer sta solidarno nastopila CPM in avstrijski Alpine Bau. Načeloma naj bi to pomenilo, da bo ob odstopu enega predor končal drugi. A podjetju Alpine Bau je uspelo od Darsa izsiliti dodatnih 18 milijonov evrov za dokončanje, hkrati pa se je razbremenilo odgovornosti za skrite napake, ki jih je mogoče naredil CPM, in izognilo obveznostim neposrednega plačevanja podizvajalcev.

V nekaterih primerih so zato investitorji raje sami prevzeli organizacijo gradbišč, kot pa da bi plačali višjo ceno novemu gradbincu. Tak je primer ljubljanske opere, kjer je v gradbinca mutiralo kar ministrstvo za kulturo; pa primer Kristalne palače, ki jo je po stečaju podjetja GPG končal sam investitor, torej BTC, v neposrednem sodelovanju s podizvajalci.

Predvsem se bo to poznalo pri državnih investicijah. Kjer so projekte izvajali propadli gradbinci, bo treba stroške ponovno oceniti in izhodiščne cene krepko zaokrožiti navzgor.

Državni interes

Mladoekonomisti privoščljivo vzklikajo ob propadu gradbincev, ljudem v stroki pa gredo lasje pokonci. Kaj je narobe s tem, da roparski gradbinci, zaradi katerih smo tako krepko preplačali avtoceste, propadejo? Z gradbincem propadejo tudi reference; četudi je podizvajalcev na SCT-jevih objektih malo morje in imajo znanje, ne bodo mogli skupaj zgraditi nobenega mostu ali ceste, ker nimajo referenc. Desetletja dela so šla v nič. Kakršnekoli ambicije o širitvi slovenskega gradbeništva v tujino so s propadom velikih podjetij in njihovih referenc zelo okrnjene, če že ne pokopane.

S podjetji se izgublja tudi znanje. Lep primer je prednapeti beton, tehnologija gradnje, ki omogoča velike razpone v betonskih konstrukcijah. Zdaj na trgu tako rekoč ni več izvajalca, ki bi znal izvesti tehnologijo prednapetega betona in ima vsaj nekaj referenc na tem področju. Tako v trenutku, ko projektant predvidi prednapeti beton v večji količini, posel podari tujemu podjetju, ki tehnologijo in reference ima.

S severa pa prihajajo velikani, kot sta Strabag in Porr. Imajo podporo bank in so z nekaterimi celo lastniško povezani. Laže dobivajo garancije za projekte. So dobro pripravljeni za vstop na slovenski trg; po neuradnih podatkih ima Strabag rezerviranih okoli 10 milijonov evrov za delo pod ceno na slovenskem trgu. Lahko si privošči oddati ponudbe za ključne projekte pod realno ceno. Ker smo vsaj načeloma evropska in pravna država, na razpisih ne moremo diskvalificirati tujih izvajalcev; dolžni smo jim odpreti vrata.

V prihodnosti se tako lahko zgodi, da bomo imeli gradbeniški trg, na katerem bodo prevladovala tuja podjetja. V njih bodo zaposleni domači delovodje in domači podizvajalci, a dobička in multiplikativnega učinka v Sloveniji ne bo. Da, nekaj materiala, ki je poceni, bo iz Slovenije; preostali material in stroji bodo od koncernskih dobaviteljev in slovenski proizvajalci od tega ne bodo imeli veliko.

Spodbuda domačim

Država je domačim podjetjem že poskušala pomagati, z državno jamstveno shemo za podjetja. Jamstvena shema je proces, v katerem si podjetje, ki ga država oceni kot uspešno, lahko izposodi denar, pri čemer za neki delež posojila (npr. 20 do 50 odstotkov) jamči država, preostalo jamstvo zagotovi podjetje, npr. z delnicami ali hipoteko. Tako država brez investiranja omogoči podjetjem, da pridejo do denarja. V jamstveni shemi leta 2010 je bilo 590 posojil, za katera je država jamčila s skoraj 320 milijoni evrov. Od tega je bilo posojil za gradbena podjetja za nekaj več kot 60 milijonov evrov. In katera so podjetja, v katerih je država prepoznala potencial in jih ocenila kot vredne državnega jamstva? Med njimi so SCT, Vegrad, Gradis Celje, CPM, Stavbar Gradnje, Gradbeništvo Lendava … Kaj imajo ta podjetja skupnega? Danes so v stečaju ali prisilni poravnavi. Kdo bo namesto njih vrnil dele njihovih posojil bankam? Davkoplačevalci. Kako se je obnesla shema? Presodite sami.

Po črki zakona

Država lahko naredi veliko predvsem pri pripravi investicij in poenostavljanju zakonodaje. Nekaj je velikih projektov, s katerimi bi lahko zagotovili precej delovnih mest in ki jih država res potrebuje: drugi tir, tretja razvojna os, več visokih gradenj. A četudi bi država ta trenutek imela denar, bi na izvedbo teh večjih projektov morali čakati vsaj pet let. Toliko pač traja, da se pridobijo zemljišča, pripravi dokumentacija za gradbeno dovoljenje, uredijo vsi pravni spori. V Sloveniji imamo zelo zapleten sistem pridobivanja gradbenega dovoljenja, v katerem so roki in postopki popolnoma nepredvidljivi. Lep primer je gradnja prve vetrne elektrarne v Sloveniji na Griškem polju pri Dolenji vasi, kjer je ministrstvo za okolje in prostor, ko je gradnja že tekla, razveljavilo izdano pravnomočno gradbeno dovoljenje, in to zaradi spremembe v zakonodaji. Gradbišče sedaj stoji.

Da ne omenjamo odločitve ustavnega sodišča, da razveljavi ključni člen zakona o graditvi objektov. Ker nadomestne zakonodaje že eno leto ni, se je zaradi tega na začetek vrnil kup projektov, tudi viadukt Peračica na gorenjski avtocesti je zaradi tega stal nekaj mesecev.

Ali pa Agencije RS za okolje, ki rok 60 dni za izdajo odločb redno prekorači, tudi do enega leta; Kaj lahko v takem primeru stori investitor? Po zakonu o upravnem postopku je postopek pritožb na negativne odgovore naravnost kafkovski, vsi uradniki, ki urejajo te vloge, pa prejemajo vsak mesec enako plačo, ne glede na to, ali so prekoračili rok ali ne. Kako naj si država opomore s spodbujanjem investicij, če s prezapleteno birokracijo sama sebi žaga vejo, na kateri sedi?

Kako prižgati luč na koncu predora

Da bi iz nastalih razmer potegnili najboljše, so potrebne spremembe, te pa ne bodo ne enostavne ne hitre. Za številna podjetja je, žal, prepozno. Veliko pa jih še ostaja. Veliko je znanja, za katerega je škoda, da bi šlo v nič. Eden izmed ključnih elementov, ki so do sedaj manjkali, je konkurenca velikih tujih podjetij, ki bodo postavila standarde za domača podjetja. Upajmo, da bo učinek konkurence zvišanje ravni poslovanja v celotni gradbeni panogi. Nujno potrebujemo poenostavitev postopkov. Potrebujemo robustno zakonodajo, ki bo omogočala hitro izdajo vseh potrebnih odločb. Čakanje na papir, ki se razvleče čez pol leta, je škandalozno. To ne bo olajšalo le državnih, ampak vse investicije – te pa krvavo potrebujemo.

Kljub prahu, ki ga je dvignila jamstvena shema države za podjetja, bi bilo treba razmisliti o nekem drugem programu za spodbujanje gradbene panoge. Programu, ki bi moral biti zadosti resen in strateško usmerjen, da bi zagotovil pomoč na mestih, kjer je potrebna, ne pa deloval po načelu strela s šibrovko in upanja, da je kaj delovalo.

Varčevanje države pri investicijah je škodljivo. Ravno investicije so bile eden ključnih elementov Rooseveltovega »New Deala«, programa po veliki svetovni krizi v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, prav tako Marshallovega načrta za povojno obnovo Evrope. Vse projekte, ki so kolikor toliko blizu izvedbi, od različnih visokih gradenj, do nizkih gradenj, kot je tretja razvojna os, bi bilo treba potegniti s police in zanje nekje najti sredstva.

Mogoče je tudi čas, da razmislimo o drugačni spodbudi za zaposlene v javni upravi. Morebiti bi morale biti plače nekoliko nižje, a z dodatkom, vezanim na število pravilnih in v roku izdanih odločb – verjetno bi se učinkovitost povečala.

Predvsem pa potrebujemo voditelje, ki ne bodo več obremenjeni s preteklostjo, ampak bodo zrli v prihodnost. Gospodarstvenike, ki bodo razumeli, da z več moči pride več odgovornosti. Politike, ki bodo razumeli, da koncept »javne službe« ne pomeni, da ti javnost služi, ampak pomeni, da služiš javnosti.