Maruša Zorec: »Praznine so pomembnejše kot pozidan prostor«

Ne zavedamo se, da je dediščina tisto, po čemer se ločujemo od drugih, na njej se lahko učimo in razumemo, na čem so temeljili razlogi za gradnjo.

Maruša Zorec je, če bi sodili po prvem vtisu, tiha in nekoliko zadržana arhitektka. O svojih prvih stikih z ruševinami, prostori preteklosti, pripoveduje tiho, kot bi ne hotela, da bi glineni zidovi slišali njene misli in spoznali njene namene. Z arhitektoma Mašo Živec in Žigo Ravnikarjem je za ureditev Grajske pristave v Ormožu pred kratkim prejela nagrado Prešernovega sklada. Zagotovo velik praznik zanjo osebno, za njeno družino, za skupino mladih arhitektov, predvsem pa za arhitekturno stroko, ki dokazuje, da se sodobna prihodnost lahko zida tudi s premišljenim usmerjanjem svetlobe skozi glineno opeko. »Verjamem v prostore z značajem. Karakter pa prostor dobi tudi, ko ga naselijo in v njem zaživijo ljudje, puščajo sledi in ga obrabijo. Verjetno se pri nekem nakupovalnem centru ne bi imela priložnosti srečevati s tako močnimi temami,« pravi.

Grajsko pristavo v Ormožu, ki je del celovitega kompleksa Ormoškega gradu, je sestavljalo več med seboj povezanih pritličnih gospodarskih poslopij, ki so nastala v različnih časovnih obdobjih od 18. stoletja. Kakšna je ideja vašega projekta za prenovo tega kompleksa v arheološko-etnografski muzej in glasbeno šolo?

Ideja prenove kompleksa izhaja iz analize obstoječe strukture in temelji na novi organizaciji prostorov, ki jih je bilo treba naseliti, reanimirati in spraviti v uporabo glede na standarde današnjega časa. Kompleks je bil prvotno pritličen, kasneje pa delno nadzidan. Glede na smernice zavoda za varstvo kulturne dediščine smo lahko z novimi intervencijami posegali vanj le na mestih, ki so bila že porušena, neprimerno pozidana ali dodana. Nadzidavo iz petdesetih let smo nadomestili z novogradnjo, prav tako napol porušeni del pritličnega trakta, kjer je danes muzej. Opeka je uporabljena za strešno kritino, to je bila zahteva zavoda, na fasadi pa kot mreža – struktura, ki kakor sito prepušča svetlobo in ustvarja v notranjosti igro svetlobe in senc. Posamezni prostori so bili že v osnovi zelo različni. Prav to izjemnost in pestrost različnih ambientov smo uporabili kot izhodišče in vodilno idejo pri zasnovi prenove. Notranji prostor glasbene šole je povezan s prostori muzeja, ki pa ga je mogoče prehoditi na različne načine, kot nekakšno prostorsko zanko.

Pri vaših projektih gre za izredno subtilno spreminjanje prostora, skorajda neopazno spreminjate ruševine, opuščene ambiente v moderne hiše. Je prenova, kot jo predlagate vi, prihodnost dograjevanja prostora?

V prenovi vidim tudi možnosti trajnostnega razvoja, saj s tem, ko prenavljamo tisto, kar že stoji, ohranjamo svojo dediščino, s tem izkazujemo spoštovanje do svoje zgodovine, naj bo to 18. stoletje ali šestdeseta leta 20. stoletja. Obenem tako ne zasedamo novega, praznega in predvsem naravnega prostora. Praznine so v arhitekturi pomembnejše kot pozidan prostor.

Ko si postavljen pred nalogo, ki ima zgodovinsko referenco, ne gre za prazen list papirja. Treba je prebrati kvalitete starega, na primer v Ormožu so bili to čudoviti obokani prostori v pritličju, ki smo jih vse obdržali.

Ampak z nostalgijo ni mogoče živeti, življenje, tehnologija se razvija ...

Hkrati je treba vsem tem prostorom omogočiti sodobne prostorske standarde, gretje in prezračevanje. Z novimi, dodanimi elementi pa se objektu doda tudi sodobna plast. Včasih lahko stare zgradbe beremo kot razplastene strukture, kjer so različna stoletja pustila vsako svoj pečat. Le z novim lahko staro zaživi neko novo življenje. Pri tem pa je zelo pomembno, kako se uspeta ohraniti duša in patina, ki ju ti stari prostori že imajo. To je pri prenovitvenih posegih morda najtežje.

Pa vendar, z vsakim posegom se prostor spremeni, dodaja se mu sodobna duša, ki mora biti uglašena s preteklostjo.

Z ohranjanjem zgodovine, starega, in dodajanjem nečesa novega dobimo neko novo celoto. Novo prostorsko izkušnjo, ki je preplet razpoloženja starih ambientov, njihove patine in novega življenja, ki je materializirano v novih elementih in materialih. Ti so zavestno drugačni in ne ponavljajo starega. Predvsem pa je prostorska zasnova drugačna od stare. Gre za odprt prehoden prostor, ki je konceptualno zavezan izkušnji moderne arhitekture, in morda je to tisto, kar je najmanj otipljivo, a vendar v svojem bistvu novo in drugačno od prostorskega koncepta, ki so ga te stavbe imele pred našim posegom.

Kako to, da se tako intenzivno ukvarjate s prenovami?

Gre za čisto naključje. Začelo se je s prenovo kapele pri frančiškanih, nadaljevalo se je s knjižnico na Ravnah na Koroškem, z oltarjem na Brezjah in z Vetrinjskim dvorcem v Mariboru. Danes se to lahko prepozna kot nekaj, kar povezuje naše projekte. V vseh primerih je bilo treba sodelovati z zavodom za varstvo kulturne dediščine, kar bi omenila kot zelo dobro okoliščino. To sodelovanje je zelo konstruktivno, bogati naše delo in je zame velik izziv. Omogoča nam dodatne premisleke in usmerja pozornost na bistveno in iskanje pravih razmerij do obstoječega. Obenem nam zavod pogosto pomaga, da skupaj prepričamo naročnika, kako pomembno je spoštovati projekt in ohranjati dediščino kot temelj naše identitete.

Vsak od teh projektov je bil nagrajen, postal je opažen presežek. Kaj se skriva za vašimi zidovi?

Vsak od teh projektov nosi v sebi tisto, kar je zame v arhitekturnem smislu zanimivo in deloma tudi bistveno. V vseh primerih gre za dokaj zahteven prostorski kontekst, ki igra v našem delu pomembno vlogo in je razlog za idejo, za koncept. Hkrati so bile pri vseh projektih predlagane javne vsebine, kar me kot arhitektko še posebej zanima. Da lahko s primerno zasnovo oblikujem lupino in prostore, namenjene bivanju, socializaciji, druženju. Javni prostor je v današnjem času zelo zapostavljen, kapitala ne zanima gradnja za ljudi, temveč le čim boljši zaslužek. V svojih projektih se skušamo čim bolj osredotočati na javne skupne prostore, ki jih je lahko tudi več in omogočajo različne ambiente in atmosfere. V Ormožu pa smo izkoristili lego podolgovate stavbe grajske pristave, ki kot kakšna roka oklepa dvoriščni trg, ki se usmerja proti zahodu, v os glavnega mestnega trga. Na sredino tega prostora smo posadili novo drevo, pod katerim, upam, se bodo zbirali otroci pred glasbeno šolo, družili vsi obiskovalci muzeja in kjer bodo lahko potekale različne prireditve, tako kot je bilo ob odprtju.

Vaši projekti so dokaz, da ohranjanje stavbne dediščine, varovanje in konzerviranje niso le teoretične razprave in jalova predavanja nekaterih strokovnjakov.

Dlje in bolj ko se ukvarjam s stavbno dediščino, bolj jo razumem in raje jo imam, bliže mi je. Kljub velikemu trudu posameznikov v naši stroki se še vedno prepočasi prebuja zavest o njenem pomenu. Počasi ponekod ni več sledi in vse, kar ostaja, ni referenca, na kateri bi kontekst sploh še lahko imeli za relevantno izhodišče za projekt. Ne zavedamo se, da je dediščina tisto, po čemer se ločujemo od drugih, na njej se lahko učimo in razumemo, na čem so temeljili razlogi za gradnjo. Dediščina – od praznega prostora, krajine, kulturne krajine pa vse do celot, kot so vasi in vedute nanje ... do posameznih hiš in kašč – je sestavni del celovitega prostora. Prostor v vsej svoji celovitosti in časovni plastovitosti pa je poleg jezika nekaj, kar nas ločuje od drugih in nas dela posebne, je temelj naše identitete. Glede na stanje v našem prostoru, razpršeno gradnjo na Štajerskem in Dravskem polju, pa deloma tudi na Gorenjskem in v okolici Ljubljane ter avtocestnega križa je videti, da se tega v naši družbi premalo zavedamo.

Dolga leta ste sodelovali in poučevali s prof. Vojtehom Ravnikarjem, ki je verjel v kontekstualizem …

Prav pri njem sem se naučila razumeti, kaj je kontekstualni odnos do prostora. Znal je izjemno dobro prebrati neki prostor, imel je izjemno intuicijo, v prostore pa je posegal z močnim konceptom. A ti posegi so bili vendarle vedno občutljivi do konteksta, saj so iz njega izhajali. Tega morda tisti, ki zagovarjajo tradicionalno ohranjanje arhitekturne dediščine, niso prav dobro razumeli. Začetki naših prenov so se vedno naslanjali na močan koncept, ko pa smo se potem znašli v prostoru, smo te močne poteze mehčali, podrejali, jih spajali z zgodovinskim tkivom.

Ali ni ravno ta močna modernistična poteza včasih neuravnotežena z dokaj stihijskim, organsko razslojenim stavbnim tkivom, ki ga čas pušča za sabo?

Pogosto ugotavljam, da celovitosti posega ne predstavlja konceptualni element, temveč neredko bolj praznina med temi elementi. Arhitektura se sicer materializira z zidovi, mi pa živimo v prostoru med njimi. Pri projektu v Ormožu smo se osredotočili na te raznolike prostore, zato smo želeli, da je material dokaj preprost. Glina v različnih izvedbah, od klasične strešne kritine – bobrovca, fasadne opeke, ki, zložena v mrežo, interpretira zapore oken tradicionalnih okoliških hiš, pa do poskusa litega tlaka iz mlete opeke, je tisti material, ki materializira nove posege, med katere so vpeti različni ambienti. Glina, ki je izjemno prijazen naravni in tradicionalni material našega prostora, je hkrati tudi rdeča nit med preteklostjo in sedanjostjo tega prostora grajske pristave.

V nasprotju z vašim diskretnim, poetičnim dojemanjem arhitekture je t. i. ikonografska arhitektura. Tista, ki prostor markira, ga podreja, hiša hoče biti vidna, »glasna«. Ste kritični do take arhitekture?

Taka arhitektura je po svoje skoraj vedno zanimiva, ker lahko odpira neke nove tendence v arhitekturi, omogoča nova pojmovanja prostora, materialov, ki kasneje lahko zelo široko vplivajo na razvoj in usmeritve v arhitekturni stroki. Ja pa pogosto ta arhitektura zazrta sama vase in v svojo razi–skavo in tako manj občutljiva do prostora okoli sebe.

Za to, da bi dojeli kakovostno arhitekturno prenovo, je potrebno neko predznanje, kot bi gledali umetniško delo, ki potrebuje interpreta …

Eden boljših primerov izjemno občutljive prenove v zadnjem času je Neues Museum v Berlinu arhitekta Davida Chipperfielda. To je zelo prefinjena arhitektura. Diskretno odstira vsa obdobja, ki so določala objekt – od previdne prenove ostankov obstoječega, subtilnega prikaza med vojno poškodovanih delov stavbe do novih intervencij, ki so popolnoma sodobne, a oblikovane tako občutljivo, da je diferenca med starim in novim na prvi pogled skoraj nevidna. Postopoma pa oko razbira staro in novo in skozi posamezne plasti stavbe prebira zgodbo, življenjepis neke hiše.

Zakaj se vam zdita arhitektura in urbanizem šestdesetih let prejšnjega stoletja še vedno aktualna?

V tistem obdobju sta bila arhitektura in urbanizem jasna, berljiva disciplina in kredibilna stroka. Danes je poseganje v prostor preseglo meje razumnega, racionalnega. Grajeni in naravni prostor sta postala poligon za špekulacije in skorajda norost. Arhitektura šestdesetih let je zelo iskrena arhitektura. Ukvarja se z bistvom arhitekture: s konstrukcijo, detajlom, materialom, strukturo. Šola profesorja Edvarda Ravnikarja je pustila močan pečat, ki se občuti še danes, vsaj v akademskih krogih. Danes ne znamo graditi na ta način in tako občudujem stavbe iz tistega časa in se kdaj pa kdaj v kakšno prav zagledam.

Danes je poseganje v prostor preseglo meje razumnega, racionalnega. Grajeni in naravni prostor sta postala poligon za špekulacije in skorajda norost.

Sediva v vašem izredno impresivnem studiu v industrijskem objektu Tobačne. V enem izmed objektov, ki niso namenjeni za rušenje. Kakšen mestni projekt tu pravzaprav poteka?

Ta hiša se je te dni nagnila za sedem centimetrov. Resnično upam, da je ne bo treba podreti. Bili smo že na tem, da bi jo morali zapustiti, za kar bi mi bilo izredno žal. Prav ta prostor je dokaz, da je mogoče take opuščene industrijske prostore oživiti brez velikih posegov. Atmosfera celotnega kompleksa Tobačne je izjemna, prostorske kvalitete obstoječega pa navdušijo prav vse obiskovalce. Žal investitor sredi Ljubljane ni prepoznal te vrednosti in je porušil nekaj podobnih objektov v okolici. Na veliko srečo so tak potencial prepoznali v Ormožu. Projekt Tobačna, kakršnega načrtujejo tukaj, bo potreboval vsaj 20 let, da bo dobil stanovalce in značaj.

Zakaj se vam zdijo veliki mestni posegi sporni za naša mesta, ki so nastajala in se dograjevala postopoma?

Veliki projekti so sporni prav s tega vidika, da potrebujejo kar veliko let, da zaživijo. Mislim, da je uravnoteženo plastenje, racionalno dograjevanje v veliko večjo korist mestu kot neobvladljivi veliki projekti. Poglejte samo prenovljene industrijske objekte v četrtih New Yorka, npr. Chelsea in Soho, tam je novo življenje naselilo večinoma obstoječe stavbe in se tako veliko laže s posameznimi novimi intervencijami sestavilo v novo, do človeka prijazno celoto. Ta način mesto bogati, saj združuje staro z novim, spomine s sedanjostjo, je veliko bolj pripovedno in materialno prijazno in veliko bolj v merilu človeka.

Kako vidite Ljubljano?

K sreči je kriza ustavila nekaj velikih projektov. Morda je to čas za razmislek, čas, da preštejemo in ovrednotimo ves pozidan prostor in se vprašamo: Koliko novih poslovnih prostorov sploh še potrebujemo? Zakaj dovoljevati kapitalu pozidavo novih praznih prostorov, ko še vsi sedanji niso zasedeni? Koliko hiš je neposeljenih, koliko jih razpada? Koliko mestnega prostora ostaja neaktivnega in bi ga lahko z minimalnimi intervencijami spravili k življenju?

Kaj učite na fakulteti za arhitekturo?

Z Vojtehom Ravnikarjem sva začela učiti predmet Elementi in kompozicija. Spraševala sva se, kako mlademu človeku približati kontekst, razložiti koncept ali idejo prostora z nekaj elementi. Danes se ukvarjam s študenti prvega letnika in delamo izključno z maketami. Šele pri zadnji vaji prostor narišejo. Najprej delajo dvodimenzionalno, kasneje pa gredo v prostor, v višino in oblikujejo volumen. Arhitektura ni dobesedna, pač pa abstraktna umetnost. Študentom dajemo v razmislek, kaj je to abstraktni prostor in kaj je ideja nekega prostora.

Razpeti ste med svojim birojem, kjer rišete projekte za izvedbo, in akademskim svetom, kjer razmišljate o idealni arhitekturi, idealnem prostoru. Kako spajate ta dva svetova?

Moram reči, da na splošno živim v nekem bolj abstraktnem, idealnem svetu. Tudi ko se s sodelavci udeležujemo natečajev, naredimo projekt tako, kot se nam zdi, da je prav za prostor in ljudi. Enako učimo študente. Arhitekt ne sme odgovarjati le željam naročnika, temveč mora delovati tudi v korist celovitega prostora. Verjamem, da je mogoče oboje združiti. Pri našem delu lahko rečem, da 90 odstotkov rezultata dosežemo s pogajanji med različnimi akterji pri projektu.

Arhitekturna praksa je kljub vsej svoji subtilnosti in poetiki danes zelo grob poklic, poln špekulacij. Kako se znajdete?

Ne znam igrati na svoj šarm. Morda gre za to, da je treba različne akterje v projektu nad projektom navdušiti, da delamo vsi za dobro stvar. Pomembno je, da pri projektu, kjer nastopa veliko akterjev, vlečejo vsi v isto stran.