Ne zavedamo se, da je dediščina tisto, po čemer se ločujemo od drugih, na njej se lahko učimo in razumemo, na čem so temeljili razlogi za gradnjo.
Maruša Zorec: »Praznine so pomembnejše kot pozidan prostor«
arhitektka in nagrajenka Prešernovega sklada
© Borut Peterlin
Maruša Zorec je, če bi sodili po prvem vtisu, tiha in nekoliko zadržana arhitektka. O svojih prvih stikih z ruševinami, prostori preteklosti, pripoveduje tiho, kot bi ne hotela, da bi glineni zidovi slišali njene misli in spoznali njene namene. Z arhitektoma Mašo Živec in Žigo Ravnikarjem je za ureditev Grajske pristave v Ormožu pred kratkim prejela nagrado Prešernovega sklada. Zagotovo velik praznik zanjo osebno, za njeno družino, za skupino mladih arhitektov, predvsem pa za arhitekturno stroko, ki dokazuje, da se sodobna prihodnost lahko zida tudi s premišljenim usmerjanjem svetlobe skozi glineno opeko. »Verjamem v prostore z značajem. Karakter pa prostor dobi tudi, ko ga naselijo in v njem zaživijo ljudje, puščajo sledi in ga obrabijo. Verjetno se pri nekem nakupovalnem centru ne bi imela priložnosti srečevati s tako močnimi temami,« pravi.
Grajsko pristavo v Ormožu, ki je del celovitega kompleksa Ormoškega gradu, je sestavljalo več med seboj povezanih pritličnih gospodarskih poslopij, ki so nastala v različnih časovnih obdobjih od 18. stoletja. Kakšna je ideja vašega projekta za prenovo tega kompleksa v arheološko-etnografski muzej in glasbeno šolo?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.