V koraku s časom

WirtschaftsBlatt je vodilni av–strijski časopis za ekonomijo, finance in finančne trge. Zaradi funkcionalnih zahtev in želje po novem duhu se je naročnik odločil za temeljito prenovo najetih prostorov uredništva v starejšem objektu, nekdanji predilnici v središču Dunaja. Za projekt bi lahko izbral katerega izmed številnih avstrijskih arhitekturnih birojev, a se je prav namenoma odločil za slovenski studio IDFL. Želel je namreč svež, inovativen pristop, ki bo čim bolj zadovoljil potrebe uredništva, obenem pa omogočil komunikacijo s poslovnimi partnerji v stimulativnem okolju. In prav to je tudi dobil. »Seveda se uspešnost projekta lahko meri recimo na podlagi števila objav v arhitekturnih in poljudnih revijah. Vendar naju bolj kot število objav zanima, kako prostor deluje skozi čas in kako se v njem počuti naročnik. Ne delava arhitekturnih spomenikov. Več nama pomeni, da naročnik reče, da mu je tudi zaradi novega interjerja uspelo podpisati letno oglaševalsko pogodbo s pomembno stranko,« pravi Iztok Lemajić, ki je skupaj s Sandro Banfi Škrbec soustanovitelj in solastnik ljubljanskega arhitekturnega in oblikovalskega studia IDFL. Projekta nista dobila po naključju ali zvezah, ampak zaradi referenc. WirtschaftsBlatt je namreč v lasti avstrijskega medijskega podjetja Styria, za katerega sta slovenska arhitekta zasnovala pisarne v Zagrebu. »Na prvem sestanku sva jim predstavila celovit koncept novih pisarn, kar je botrovalo podpisu pogodbe. Že takoj so dejali, da nočejo klasičnih pisarn, kot jih ima časopis Die Presse, ki je najemnik večine prostorov v istem objektu.«

Avstrijci, natančni, kot so, so se procesa prenove lotili tako, da so najprej opravili individualne pogovore z vsakim od zaposlenih pri časopisu. Šele nato so povabili arhitekte. Povedali so, koliko delovnih mest potrebujejo in kakšna, pa tudi kako se pri dnevnem časopisu prepletajo funkcije urednikov, novinarjev in drugih članov produkcijske ekipe. »Vse drugo so pustili zelo odprto. Tako sva skozi svoje razumevanje prostora in dela razporedila 1700 kvadratnih metrov površine na del, ki je odprt, in del, ki je intimnejši,« pravi Iztok. Zasnovala sta dinamičen prostor, prežet z identiteto časopisa. »Ker delo zaradi sodobnih informacijskih in komunikacijskih tehnologij postaja vse bolj neodvisno od kraja in časa, pisarniški prostor dobiva nov pomen. Za kreiranje vsakodnevne številke časopisa in vseh njegovih digitalnih aplikacij je nujen prostorsko in funkcionalno kakovosten prostor. Tega se je naročnik zelo natančno zavedal. Ima vizijo, v katero smer se bo razvijal medijski prostor. WirtschaftsBlatt sicer še vedno ostaja tiskani časopis, hkrati pa se veliko ukvarjajo z digitalno tehnologijo, in temu so prilagojeni tudi novi prostori,« pravi Sandra. »Zaposlenim so pojasnili, da v novih prostorih ne bo le nova oprema, ampak da se hkrati spreminja tudi celoten način dela. Gre za proces, ki je neizbežen za vsako podjetje, ki hoče napredovati.«

Programsko delitev pisarn je delno narekoval obstoječi prostor. Ta je deljen na tri glavne sklope: osrednji vhodni del, administracijo in uredništvo s produkcijo. S skrbno premišljeno organizacijo in razporeditvijo sta arhitekta omogočila maksimalen, vendar nadzorovan pretok informacij. V odprtem delu sta ustvarila zvočno in vizualno delitev delovnih mest. Med prostori se nevsiljivo pretaka domišljena grafika, ki vizualno ločuje in hkrati povezuje različne elemente v celoto. Grafični motivi predstavljajo ikonizirano vsebino finančnega časopisa in prepoznavne značilnosti Avstrije, kot je denimo podoba kolesa iz dunajskega zabaviščnega parka Prater. Vsa oprema je vizualno in funkcionalno podrejena prostoru in identiteti časopisa. Prevladuje petrolejsko modra barva, ki je zaščitna barva časopisa, prostor pa poživljajo poudarki v oranžni in rumeni barvi. Zasnovala sta tudi udobne, pisane fotelje, namenjene sestankom, druženju in izmenjavi informacij, ki so jih uporabniki hudomušno poimenovali »kuschelmuschel«. Ti fotelji so nekakšen nadomestek za sejne sobe, kajti za toliko sejnih sob, kolikor jih je želel naročnik, preprosto ni bilo dovolj prostora. Tudi sicer se na vsakem koraku zrcali dosledno izpeljan arhitekturni in funkcionalni koncept. »Pri dizajnu se je naročniku zdelo ključno, da se zaposleni identificirajo z ’brandom’ časopisa,« pravi Iztok. Pa se? »Se. V novih prostorih imajo več reda, časopis lažje komunicira s poslovnimi partnerji in pridobiva oglaševalce, zaposleni pa so zadovoljnejši.« Čeprav jima je naročnik pustil veliko svobode, je obenem za vsak poseg preveril, ali je zares potreben, in predvsem, ali ni morda predrag. Nazadnje, po vsem sestankovanju, je bil projekt izveden skoraj v celoti tako, kot sta si ga zamislila arhitekta. Vse tja do grafičnih motivov in oblikovanja pohištva, kar je prav tako avtorsko delo IDFL. Četudi Avstrijci slovijo kot lokalpatrioti, so celo za izdelavo pohištva izbrali slovenske obrtnike, ki sta jih predlagala Iztok in Sandra. »To je gotovo velik izraz zaupanja,« pravi Iztok. Tudi sicer imata z Avstrijci pozitivne izkušnje. »Sredi projekta je naročnik dejal: Arhitekte plačamo, da razmišljajo o rešitvah namesto nas, ker računamo, da vedo, kaj delajo. Naj naredijo to, kar mislijo, da je treba. S tem so nama izkazali ogromno zaupanja. V Sloveniji tega nismo vajeni.« Naročnika je projekt stal precej več, kot je načrtoval. »Pa ne zato, ker bi ponudila drage rešitve, ampak ker je skozi izvedbo projekta spoznal, da se mu bo višji vložek v celovito ureditev obrestoval,« pravi Sandra. Vrednost projekta, 870 tisoč evrov, je še vedno občutno pod oceno stroškov, ki so jo naredili v avstrijskem biroju, ki je projekt vodil. »Ves čas sva pazila, da rešitve ne bi bile predrage, ker sva se zavedala, da jih naročnik sicer ne bo potrdil. Pohištvo je resda narejeno po meri, a je na neki način še vedno standardno. Sicer pa meniva, da je za pravi učinek dovolj izbira pravih in ne dragih materialov,« pravi Iztok.