Po inavguraciji Vladarja
Pohvale je vredna zamisel, da se Janša postavi v fevdalno-socialistični ambient dvorca, ki ga simbolno najbolj zaznamujeta freska pava z razširjenim repom in Titova stružnica.
Dvojezični napisi v Bretaniji
Ko sem po nekajdnevni odsotnosti prebral kritike intervjuja, ki ga je RTV Slovenija opravila z Janezom Janšo, so se mi zazdele malce krivične. Razsvetljenih podeželskih dvorcev, kakršen je Brdo, že med vožnjo po Franciji človek vidi na desetine, torej to ni nič posebnega. Res pa ima za Slovence Brdo simbolni vladarski pomen in zato ni kakršenkoli dvorec. Obrazložitev, da gre za upoštevanje zahodnih smernic pri »vizualizaciji televizijskega žurnalizma«, pa kaže, da je tu nacionalka v zaostanku. RTF, ki ji je po tem, da dela politične usluge vladajoči garnituri, podobna (le da je precej bolj kritična in profesionalna), po novem Sarkozyja kaže v tovarniških menzah, med delavci. Dvorci so passé, pomenijo odmaknjenost od ljudstva. Tudi govorjenje je v Franciji čisto drugačno: ne o odpuščanju kot pri nas, pač pa o razumevanju za specifičnosti posameznih poklicev in slojev, o državnih naložbah in delovnih mestih, o uvedbi 35-urnega delovnika. Neoliberalistični besednjak je namenjen Grčiji in tistim, ki ji bomo sledili. Francija je v predvolilnem času, Slovenija pa v povolilnem. A bistvena razlika ni v tem. Medtem ko po evropskih državah predvajajo propagandne filme o vključevanju Balkana, se v Franciji (in drugih velikih državah) politiki vseh barv potihoma pripravljajo na scenarij B – ko bo nacionalna država spet v ospredju, EU pa nekaj podobnega, kot je bila v času skupnosti za premog in jeklo.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Ko sem po nekajdnevni odsotnosti prebral kritike intervjuja, ki ga je RTV Slovenija opravila z Janezom Janšo, so se mi zazdele malce krivične. Razsvetljenih podeželskih dvorcev, kakršen je Brdo, že med vožnjo po Franciji človek vidi na desetine, torej to ni nič posebnega. Res pa ima za Slovence Brdo simbolni vladarski pomen in zato ni kakršenkoli dvorec. Obrazložitev, da gre za upoštevanje zahodnih smernic pri »vizualizaciji televizijskega žurnalizma«, pa kaže, da je tu nacionalka v zaostanku. RTF, ki ji je po tem, da dela politične usluge vladajoči garnituri, podobna (le da je precej bolj kritična in profesionalna), po novem Sarkozyja kaže v tovarniških menzah, med delavci. Dvorci so passé, pomenijo odmaknjenost od ljudstva. Tudi govorjenje je v Franciji čisto drugačno: ne o odpuščanju kot pri nas, pač pa o razumevanju za specifičnosti posameznih poklicev in slojev, o državnih naložbah in delovnih mestih, o uvedbi 35-urnega delovnika. Neoliberalistični besednjak je namenjen Grčiji in tistim, ki ji bomo sledili. Francija je v predvolilnem času, Slovenija pa v povolilnem. A bistvena razlika ni v tem. Medtem ko po evropskih državah predvajajo propagandne filme o vključevanju Balkana, se v Franciji (in drugih velikih državah) politiki vseh barv potihoma pripravljajo na scenarij B – ko bo nacionalna država spet v ospredju, EU pa nekaj podobnega, kot je bila v času skupnosti za premog in jeklo.
Slovenci smo v nasprotju z Bretonci nacionalnost in nacionalno državo postavili pred demokracijo, modernizacijo, multikulturnost in kulturno širino.
Če so z obrazložitvijo na nacionalki mislili vsebino, pa so v resnici »v trendu«. Moi!, Moi!, Moi! In nič drugega. (No, mišljeno je seveda L’etat c’est moi, ampak tega ne Janša in ne Sarkozy ne rečeta, saj je, vsaj njima, tako ali tako jasno.) Zlasti pa je pohvale vredna zamisel, da se Janša postavi v fevdalno-socialistični ambient dvorca, ki ga simbolno najbolj zaznamujeta freska pava z razširjenim repom in Titova stružnica (če je seveda niso že vrgli v smeti ali podarili kakšnemu »gadafiju«). Tudi sama zamisel o medijski inavguraciji Vladarja je vredna priznanja. Ni sicer najizvirnejša, to so hoteli storiti že leta 1990 s tedanjim neposredno izvoljenim predsednikom predsedstva in prav tako neposredno izvoljenimi člani predsedstva. Ne na Brdu, ampak v geometričnem središču Slovenije. Tu ni še nič zamujenega, pri Vladarju se to lahko stori recimo na polovici mandata, če ga bo dočakal. Ampak ključna je simbolnost, ki jo je pokazal intervju. Sedanjega Vladarja ni izbralo ljudstvo na volitvah, pač pa so ga po srednjeveški tradiciji zarot postavili novodobni politični baroni. Ljudstvo pa je prek nacionalke (mediji vendar predstavljajo javnost, še posebej t. i. »malega človeka«, mar ne?) smelo biti navzoče pri inavguraciji v dvorcu. Modernizirana predstava karantanskega ustoličevanja na Brdu bo nedvomno postala sestavni del dokumentarcev o »slovenskem narodnem vzponu« ob naslednjih državnih obletnicah.
Dvojezični napisi v Bretaniji
No, v resnici nisem mislil pisati o medijskem propagiranju osebkov »Moi«, ne glede na to, ali gre za Sarkozyja v tovarniški beli halji in s polivinilasto kapo na glavi ali za kakšno lokalno različico na Brdu. To je stvar za druge strokovnjake. Tisto, kar me v resnici vznemirja, je vprašanje, kakšno funkcijo ima država v sedanji krizi in kakšno bo imela, ko bomo prišli iz nje. O tem, kaj bo francoska država storila za Francoze ali nemška za Nemce, pri njihovih političnih elitah ni dvoma, morda obstajajo odtenki v pogledih, po kateri poti do istega cilja. Pa slovenska? Državnost je bila pri Slovencih definirana kot cilj, kot uresničitev »tisočletnega sna« in ne kot sredstvo, ki naj bi izboljšalo življenje in zvišalo kulturo bivanja in medsebojnih odnosov. Dosedanji obstoj kaže, da je predvsem orodje za obračunavanje s političnimi nasprotniki, manjšinami, drugačnimi … In za vzpostavljanje mreže političnih in kapitalskih povezav, zaposlovanje sorodnikov in prijateljev. Smisla državljanstva, kot so ga definirali razsvetljenstvo in francoska ter ameriška revolucija, v Sloveniji politične elite ne razumejo ali nočejo razumeti. Državljanstvo se v Sloveniji gradi na rodu, morda v neoliberalni verziji še na potrošništvu.
Intervju s predsednikom vlade v dvorcu Brdo
Osvetljeno razkošje med intervjujem
Nekaj redkih slovenskih zgodovinarjev (dr. Peter Vodopivec in pred njim dr. Vasilij Melik) je občasno zanimala primerjava Slovencev z Bretonci, narodom na polotoku v zahodnem delu Francije, ki je bil zgodovinsko stisnjen med Britance in Francoze in je celo imel srednjeveško državo. Ob prvih primerjavah sredi sedemdesetih let (Peter Vodopivec: Bretonsko narodno gibanje, Koroški koledar, 1976) Bretonci niso imeli niti gledališča, narodne knjižnice, dnevnika ali tednika, narodnega muzeja, zgodovinsko jih je bremenila medvojna kolaboracija. V primerjavi z republiško državnostjo Slovenije v socialistični Jugoslaviji res borno. Še zlasti, ker je šlo za zaostalo, pretežno kmečko in ribiško pokrajino. Sredi devetdesetih let, ko smo že imeli svojo državnost, je Vodopivec postavil tezo (Nekaj opozoril na vzporednice in razlike v narodnem oblikovanju Slovencev in Bretoncev, zbornik Avstrija. Jugoslavija. Slovenija. Slovenska narodna identiteta skozi čas, ur. Dušan Nećak), da sicer trajnost in kontinuiteta velikih zahodnih držav sami zase nista v celoti odpravili raznolikosti, tisti del, ki se je izgubil (torej tudi bretonski, op. p.), pa je posledica modernizacije od 18. stoletja. Tako usodo bi lahko doživeli tudi Slovenci, če bi uspele zamisli razsvetljenskega in absolutističnega vladarja Jožefa II. Pred nacionalnim zatonom so nas torej rešile kmečko-podeželske značilnosti slovenske družbe v konservativni in počasi se razvijajoči Avstriji (Avstro-Ogrski), Bretonce pa je povozila centralizirana francoska modernizacija.
Državnost je bila pri Slovencih definirana kot cilj, kot uresničitev »tisočletnega sna« in ne kot sredstvo, ki naj bi izboljšalo življenje in zvišalo kulturo bivanja in medsebojnih odnosov.
In kje smo eni in drugi danes? Ne eni in ne drugi na dogajanje nismo mogli kaj dosti vplivati, Bretonci so proti svoji volji postali del Francije, Slovenci smo bili po razpadu Avstro-Ogrske dobesedno potisnjeni v Jugoslavijo, sicer bi bili do konca razkosani. Tudi osamosvojitev je prej posledica (sicer pravočasno zaznanega) razpadanja Jugoslavije in ugodnih mednarodnih okoliščin kot lastne volje. A vendarle. Mi se kuhamo v nacionalni državi, kakršno smo si pač ustvarili, in se žremo med sabo. Povprečni Bretonci imajo (skupaj s Francozi) za približno polovico višje dohodke kot Slovenci. Kakovost življenja je v vseh pogledih (stanovanjska kultura, prehrana, javni prevoz v večjih mestih) bistveno višja. Prednost Slovencev je morda zemljepisni položaj, a to pri francoskih TGV-jih in avtocestah danes ni kakšna posebna ovira. Agrarno-ribiško zaostalost so v povezavi s turizmom spremenili v svojo prednost. Ne samo doma. Kmečke in solne proizvode iz Guérande, ki je bogu za hrbtom še v Bretanji, lahko kupite tudi v Sloveniji. Podobe iz sedemdesetih let ni več: naselja nosijo bretonska imena, otroci se lahko šolajo v bretonskem jeziku (če želijo, seveda), izhajajo knjige v bretonskem jeziku, moderni mediji imajo oddaje v bretonskem jeziku. Muzej bretonske zgodovine je eden najsodobnejših v Franciji. Približno četrtina prebivalstva govori bretonski jezik (hkrati seveda tudi francoskega), zanimanje za bretonščino počasi, a vztrajno narašča. Seveda razmere v nacionalnem smislu še zdaleč niso idealne, administrativno vsi Bretonci niso v isti regiji, francoske šole in francoski jezik so v veliki prednosti, navsezadnje se pojavlja tudi dilema: zakaj bretonščina, če se lahko otrok nauči kakšnega tujega jezika? Nacionalno romantični pisec Jean-Pierre Le Mat v knjigi Histoire de Bretagne. Le point de vue Breton (knjiga naj bi bila za Pariz »subverzivna«, kot jo označuje sam) ugotavlja, da si Bretonci neodvisnost sicer še vedno »lahko zamišljajo«, ne pa tudi Francozi. Francoska in bretonska identiteta nista primerljivi, pravi. Niti simetrični niti komplementarni. Francija Francozom ponuja veliko in popolno identiteto, samozadostnost, svetovni jezik, zaradi katerega je zanje enojezičnost še vedno mogoča. Bretonska identiteta je nezadostna, čeprav ima bogato kulturo in tradicijo. A po drugi strani imajo Bretonci lahko dve identiteti, francoska država jim je prinesla modernizacijo in demokracijo, dodatno je regiji koristila Evropska unija in tudi z globalizacijo so pridobili.
Slovenci smo v nasprotju z Bretonci nacionalnost in nacionalno državo postavili pred demokracijo, modernizacijo, multikulturnost in kulturno širino.
Le kdo je tukaj »zmagovalec zgodovine«?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.