Zatohli hlev duha

Odgovor Ivu Svetini, pesniku in dramatiku, na njegov članek v 8. številki Mladine

Na večji del pisanja, kjer Ivo Svetina razglablja o tem, kaj si o meni misli (da sem barbar, reakcionar, polpotovec, hlevar, zažigalec knjig in rušilec hramov umetnosti, če se omejim le na tiste bolj sočne izraze), ne bom odgovarjal. Gre za pisanje, ki sodi v gostilno, morda tudi v gledališče ali galerijo (a lahko o tem le ugibam, ker v svetišča umetnosti ne zahajam), vsekakor pa ne sodi v javni tisk. Bolj po naključju kot ne se naš pesnik in dramatik dotakne tudi stvari javnega pomena, kulturne politike, in na to bi rad repliciral. Svetina predpostavlja, ne pa tudi argumentira, da je kultura ena in da je spravljena v muzejih, galerijah, gledališčih in temu podobnih svetiščih. V teh nacionalnih ustanovah je shranjen narodov duh in njegovi dosežki. Njihovo uničenje bi predpostavljalo razrušenje vsega, na čemer je človeštvo (narod) utemeljen. V čem vidim težavo Svetinovega razmišljanja? Da človeške družbe po definiciji niso monokulturne, za sodobne družbe pa lahko celo rečemo, da so izrazito multikulturne. Poleg muzejske kulture, ki je tako blizu Svetini, obstaja še kopica drugih kultur. Kultura, ki zanima mene, je kultura, ki jo posredujejo množični mediji (film, radio, elektronski inštrumenti in ojačevala, televizija, nosilci zvoka in slike, internet itd.). A vse to je za Svetino zgolj ničvreden amaterizem brez duhovne substance.

Vse meni znane družboslovne raziskave kažejo, da predstavljajo obiskovalci kulturnih muzejev izrazito manjšinski del kulturnih potrošnikov (del srednjega sloja in višji sloj), medtem ko predstavljajo potrošniki kulture, ki jo posredujejo množični mediji, veliko večino (nižji sloji, del srednjih slojev, mladina, marginalizirane skupine itd.). Kultura, ki jo posredujejo množični mediji, predstavlja edini stik s kulturo za večino prebivalcev sodobnih družb, tudi slovenske. V evropski kulturni politiki velja že od 70. let prejšnjega stoletja načelo, da ima vsak državljan pravico do enakopravnega dostopa do kulture po lastni meri in da država ni več arbiter tega, katera kultura je edino prava. Temu se z drugimi besedami reče demokratična kulturna politika, predpostavlja pa široko participacijo ljudi v kar se da raznoliki kulturni ponudbi.

Slovenska kulturna politika izrazito privilegira dostop višjih in dela srednjih slojev do elitne kulture, medtem ko večina državljanov nima enakopravnega dostopa do kvalitetne domače popularne kulture. Dovolj je že, če pogledamo, kaj kot lasten kulturni program za gledalce ponujata slovenska nacionalna in komercialna televizija, da nam postane jasno, kako deprivilegirani smo sodobni kulturni potrošniki. Iz pisanja Ive Svetine je tudi razvidno, da nedemokratično kulturno politiko slovenske države podpira. Čigava pozicija v kulturni politiki je torej reakcionarna? Moja, ker se zavzemam za enakopraven dostop do kulture za vse državljane? Ali Svetinova, ker se zavzema za privilegije samozvane elite, kot da bi še vedno živeli v času aristokratske dvorske kulture v 18. stoletju? Naj bralke in bralci presodijo sami.