Manjše zlo

Ni dvoma: tako kot druge evropske vlade mora tudi slovenska zakrpati proračunsko luknjo. To lahko stori bolj ali manj boleče. Lahko histerično varčuje in grozi z množičnim odpuščanjem v javnem sektorju, takšno pot nam za zdaj napoveduje vlada Janeza Janše. Lahko pa premišljeno varčuje, hkrati pa poveča proračunske prilive. Ob negativni gospodarski rasti so višji davki edina pot do višjih prilivov. Tu pa je najoptimalnejša rešitev dvig davka na dodano vrednost. Za tak korak se je v času krize odločilo kar nekaj evropskih držav. Seveda ne brez razloga. V to jih silita drago financiranje dolgov in potreba po hitrem uravnoteženju proračunov.

Stališče Janševe vlade je, da bi bil dvig DDV-ja škodljiv, ker da naj bi še poglobil socialno stisko. Razume ga zgolj kot izhod v skrajni sili. Minister za finance dr. Janez Šušteršič opozarja, da bi se zaradi zvišanja stopnje davka na dodano vrednost povečale prodajne cene na drobno, kar bi prizadelo potrošnike, še posebej tiste z nižjimi dohodki, za katere velja, da ves oziroma vsaj pretežni del svojega dohodka potrošijo. Zaradi zvišanja cen bi se posledično lahko zmanjšalo povpraševanje. »Ne zavzemam se za dvig DDV-ja zaradi specifičnosti slovenskega sistema, kjer bi se to hitro prelilo v višje cene, potem bi pa te višje cene zahtevale uskladitev socialnih transferjev, plač v javnem sektorju, tudi pokojnin in v bistvu bi večina tega denarja zelo hitro odšla spet ven iz proračuna. S tem bi zelo malo pridobili,« trdi minister. Pa to drži?

Prednosti in slabosti

Ni nujno. Ivan Simič, davčni svetovalec, član fiskalnega sveta in bivši generalni direktor davčne uprave, je že februarja lani predlagal dvig splošne stopnje DDV-ja za dve odstotni točki, to je z 20 na 22 odstotkov, medtem ko bi spodnja, 8,5-odstotna stopnja, s katero so obdavčene večinoma nujno potrebne življenjske dobrine, ostala nespremenjena, saj bi njen dvig lahko neugodno vplival na ljudi z nizkimi osebnimi dohodki. »Takrat sem bil deležen nekoliko grobega napada nekaterih ’strokovnjakov’, da bodo naši državljani hodili po nakupe v tujino. Ne razumem, zakaj bi se kdo zapeljal v tujino, če bi povišali le zgornjo stopnjo,« pravi Simič. »Vzemite za primer družino, ki ima na voljo le minimalno plačo in dva vzdrževana družinska člana. Ta družina prejme okoli 600 evrov neto. Recimo, da za hrano, ki je obdavčena z nižjo stopnjo DDV-ja, na mesec porabi 500 evrov. V tem primeru ji za plačilo proizvodov, obdavčenih z višjo stopnjo, ostane sto evrov z DDV-jem oz. 83 evrov brez njega. Zaradi višje stopnje DDV-ja za dve odstotni točki bi ta družina plačala le 1,66 evra več. Je to znesek, zaradi katerega je treba nasprotovati dvigu DDV-ja? Presodite sami.«

Vlada se dvigu DDV-ja najverjetneje ne bo mogla izogniti, pravzaprav bi se morala z njim čim hitreje spoprijeti. Čas za davčne ortodoksnosti je že zdavnaj minil, opozarja ekonomist Bogomir Kovač.

Ne skrbi ga, da bi z dvigom DDV-ja znižali potrošnjo in tako še poglobili recesijo. »Če se zapeljete v trgovine Mercator, Spar, Lidl in Hofer, boste ugotovili, da je vse v marži in ne v stopnji DDV-ja. Sam se to storil in razlike v cenah, ki pri identičnih proizvodih znašajo tudi do 30 odstotkov, so me šokirale. Zato menim, da se potrošnja ne bi znižala. Bi se pa verjetno prestavila od enega trgovca k drugemu. Glede recesije lahko ugotovimo, da se ta poglablja, kljub temu, da nismo zvišali DDV-ja. In se bo še poglabljala. Je lahko še kaj hujše?« Prepričan je, da bo vlada morala dvigniti DDV, pa če to želi ali ne, saj se brez tega javnofinančni prihodki ne bodo povišali. Drugega davčnega vira, ki bi na kratek rok prinesel dodaten denar v proračun, namreč ni. »Proti dvigu ne vidim argumenta, saj nam že podatek, da je to storilo kar nekaj članic EU, pove, da druge poti ni. Trenutno ima samo šest držav nižjo splošno stopnjo DDV-ja kot Slovenija, sedem jih ima enako in trinajst višjo. Po splošni stopnji DDV-ja smo v spodnji polovici.« Simič celo pravi, da se zaradi enoletne zamude pri dvigu DDV-ja zastavlja vprašanje, ali bosta zadoščali samo dve odstotni točki. »Lani bi bili dovolj, letos pa mislim, da ne več.«

Podobno razmišlja ekonomist dr. Bogomir Kovač. »Zgornjo stopnjo DDV-ja bi bilo smiselno zvišati za eno do dve odstotni točki, spodnjo stopnjo pa bi morali zaradi socialne občutljivosti pustiti na sedanji ravni.« Vlada se dvigu DDV-ja najverjetneje ne bo mogla izogniti. »Pravzaprav bi se morala z njim čim hitreje spoprijeti. Čas za davčne ortodoksnosti in šolske argumentacije je že zdavnaj minil. Če je v ZDA in drugod po EU davčna reforma ena od osrednjih političnih tem, bi bilo dobro, da bi to postala tudi v Sloveniji.« Prepričan je, da višji DDV ne bi bistveno zvišal cen in znižal potrošnje, poleg tega pa izvozno usmerjeno gospodarstvo na dvig davka ni tako občutljivo kot introvertirano gospodarstvo. Argumentacija ministra Šušteršiča, da bi dvig DDV-ja terjal dvig plač v javnem sektorju in socialnih transferjev, po mnenju Kovača ne vzdrži. Vlada namreč rast plač in socialnih transferjev lahko prepreči z interventnim zakonom. »Bi pa delna razbremenitev na strani izdatkov vladi lahko koristila pri pogajanjih za socialni sporazum in ekonomski politiki, saj bo morala najti manevrski prostor varčevanja ali pri materialnih stroških ali pa pri plačanih in zaposlenosti.«

Nekoliko previdnejši je ekonomist dr. Jože Mencinger. »DDV je regresiven davek, ker je nagnjenost k trošenju pri revnejših višja kot pri bogatejših. Revni potrošijo ves dohodek, bogatejši pa ga del prihranijo, od tega pa ne plačajo DDV-ja. Ta regresivnost se deloma odpravlja z nižjo stopnjo za dobrine, ki pri revnejših pomenijo večji del izdatkov kot pri bogatejših, zato ima npr. hrana nižje stopnje DDV-ja.« Poleg tega v nasprotju s Simičem opozarja, da smo majhna država in da je nakupe mogoče opraviti tudi v tujini. »Spomnite se samo za nas sicer zelo koristnega navala italijanskih voznikov, ko se je v Italiji zaradi dviga DDV-ja podražil bencin. Še bolj občutljivo je dizelsko gorivo, saj se tovornjakarji lahko odločijo, da bodo našo državo prevozili, ne da bi pri nas kupili gorivo.« Dejansko ni davka, ki bi prinašal samo dobre stvari. Ima pa dvig DDV-ja nekaj prednosti: »Dvig je tehnično enostaven, davčna osnova je široka, mogoče ga je uvesti hitro in s takojšnjo veljavo. Vendar pa je DDV nesmiselno dvigovati, da bi povečali prihodke, če bi jih hkrati zmanjševali z uvedbo socialne kapice in zniževanjem davka na dobiček.« Čeprav bi dvig DDV-ja po mnenju Mencingerja pomenil dvig cen in s tem ob danih dohodkih zmanjšanje potrošnje, kljub temu pravi: »Manj škodljivo je dvigniti DDV kot pa zaostrovati varčevalno histerijo in se iti neumnosti z množičnim odpuščanjem v javnem sektorju.«

Med gospodarstveniki je zagovornik dviga DDV-ja Stojan Petrič, predsednik podjetja Kolektor group. Predlaga začasen dvig, samo za obdobje štirih let, ta dodatni priliv pa bi morali uporabiti za investicijske olajšave v gospodarstvo. Pri čemer dvig ne pomeni, da se je mogoče izogniti krčenju javne porabe. Potrebno je oboje, pravi Petrič. »Čaka nas varčevanje in samo vprašanje je, kako se ga bomo lotili. Dvig DDV-ja vidim kot enega primernih začasnih ukrepov, saj je najhitrejši, poleg trošarine na goriva. Lahko pričakujemo, da bodo vsi bodoči ukrepi nove ekonomske politike koga prizadeli in bodo vedno imeli tudi negativne vplive. Tudi odpuščanje javnih uslužbencev zmanjšuje potrošnjo in hkrati povečuje socialne transferje. Ne glede na to, kaj si posameznik želi, bo moral vsak plačati ceno za napake v preteklosti.«

Manj škodljivo je dvigniti DDV kot pa zaostrovati varčevalno histerijo in se iti neumnosti z množičnim odpuščanjem v javnem sektorju, meni ekonomist Jože Mencinger.

Se pa s to logiko ne strinjajo sindikati. V Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije, ki jo vodi Dušan Semolič, dvigu DDV-ja nasprotujejo, ker da ne bo prinesel rešitve za javne finance, pa tudi, ker so prepričani, da ima vlada na voljo druge ukrepe, ki jih lahko uporabi za krepitev prihodkovne strani proračuna. Od tega, da bi učinkoviteje preprečevala utajo davkov in sivo ekonomijo, do tega, da bi uvedla davek na finančne transakcije in dodatno obdavčila dividende. »Skrajni čas je, da se kriza neha reševati na račun najranljivejših skupin in skupin, ki krize niso povzročile. Po analizi Inštituta za ekonomska raziskovanja bi imel dvig DDV-ja sicer nekaj malega pozitivnih učinkov na povečanje proračunskih prihodkov in s tem na zmanjšanje javnofinančnega primanjkljaja, odvisno seveda od tega, kakšni bodo izdatki, saj se lahko ob višjih prihodkih dohodki ne znižajo, vendar pa bi hkrati negativno vplival na rast cen, realni dohodek, zasebno potrošnjo, varčevanje, BDP, menjavo in zaposlenost. Negativne posledice ne bi odtehtale pozitivnih,« poudarjajo.

Manjše zlo

»Evropske države ne dvigujejo DDV-ja, ker bi to bilo generalno dobro, pač pa ker rešujejo svoje javne finance,« je realen ekonomist in predsednik fiskalnega sveta dr. Marjan Senjur, ki je že pred časom predlagal dvig splošne stopnje davka na dodano vrednost za tri odstotne točke. Jasno je, da tak dvig ne bi bil brez posledic, vendar pa bi te bile manj boleče od krpanja proračunske luknje s preostrim varčevanjem. »Z dvigom DDV-ja bi brez radikalnih varčevalnih posegov olajšali javnofinančni položaj, omogočili prestrukturiranje davkov v korist gospodarstva in povečali izvozno konkurenčnost,« je prepričan. Treba je namreč upoštevati, da izvozniki ne plačujejo DDV-ja, zato dvig njegove stopnje pomeni, da bi se razmerje med ceno izvoznikov in uvoznikov izboljšalo v prid izvoznikom. »Dejstvo je, da bomo ljudje morali plačati,« pravi Senjur, »vprašanje je samo, v kakšni obliki in kdo bo trpel. Če bomo šli samo v krčenje izdatkov, bodo breme nosili v glavnem ljudje, ki imajo nizke in srednje dohodke. S prestrukturiranjem davka v korist gospodarstva pa gre za to, da se bolj obremeni potrošnja in manj obremenjujeta delo in kapital. Bolje je, da ljudje plačujejo več davkov zato, ker trošijo, in manj zato, ker delajo ali investirajo.« Poleg tega je množično odpuščanje v javnem sektorju v praksi neizvedljivo. Tako vsaj trdi ekonomist dr. Jože P. Damijan. Namreč: v javnem sektorju je zaposlenih skoraj 161 tisoč ljudi; če državo posamezen zaposleni stane v povprečju 25.000 evrov bruto na leto, bi morala država decembra odpustiti natanko 24.000 ljudi oziroma 15 odstotkov vseh zaposlenih, da bi na leto privarčevala 600 milijonov evrov. Tak rez je nerealen, pa ne samo zaradi pritiskov sindikatov ter posledičnih socialnih nemirov, pač pa predvsem zato, ker izvedbe tega niti zakonodaja niti tradicija epilogov sporov na delovnih sodiščih ne dopuščata, opozarja Damijan. V javnem sektorju sta edini realni obliki odpuščanja predčasno upokojevanje in pa ukinjanje posameznih uradov in služb. »Glede na pretekle izkušnje je zelo optimistična ocena, da bi bilo mogoče število zaposlenih v javnem sektorju zmanjšati po največ odstotek na leto (1600 zaposlenih na leto). Toda s tem bi na leto ’bruto’ privarčevali le okoli 40 milijonov v masi plač, nato pa bi seveda morali povečati izdatke iz drugih javnih blagajn - za nadomestila za brezposelnost, socialno zavarovanje in druge oblike socialne varnosti. ’Neto’ prihranek pa bi bil le okoli 16 milijonov evrov na leto,« pravi Damijan. Zato kot rešitev predlaga, da vlada za obdobje treh let zamrzne pokojnine in socialne transferje na nominalni ravni ter linearno zniža plače v širšem javnem sektorju. Če bi namreč maso plač v javnem sektorju znižali za deset odstotkov, bi na letni ravni privarčevali 390 milijonov, z 12-odstotnim znižanjem pa 470 milijonov. Če pa bi k temu dodali še znižanje pokojnin za pet odstotkov, bi dodatno privarčevali okoli 210 milijonov evrov. Skupaj bi torej privarčevali skoraj 700 milijonov, s čimer bi proračunski primanjkljaj že letos spravili pod maastrichtsko mejo treh odstotkov. Edina smiselna alternativa, s katero je mogoče vsaj delno preprečili ta zlovešči scenarij, ki ga vladi predlaga Damijan, je dvig splošne stopnje DDV-ja. Sindikati bi tak ukrep morali razumeti kot manjše zlo.