Kazijo nam pogled

Najprej moram povedati, da ne berem pamfletov Bernarda Nežmaha, odkar mi je postalo jasno, da ga ne zanima resnica in da v skladu s svojo ideologijo, da mu je vse dovoljeno, zagovarja slovensko desnico, ki se nenehno oplaja z lažmi in žalitvami ljudi. Takšno pisanje sodi k Reporterju, Demokraciji in še kje, ko novinarji večinoma zdravijo svoje komplekse in komplekse svojih politikov ali drugih idolov brez katerih bi težko preživeli. Več kot očitno je, da Mladina objavlja njegove pamflete zaradi svoje širine in neomejene svobode posameznih novinarjev, predvsem pa, da pokaže javnosti, kako bi bilo, če bi nežmahi prevladali v Sloveniji. Zato je prav, da se v pismih bralcev ljudje oglašajo in razgaljajo to zlo, ter dajo jasno vedeti, da ne bodo dovolili, da jim nekdo kazi pogled na svet resnice, kulture in pridobljene etike. Prepričan sem, da se tega zaveda tudi Nežmah, kar je nevede povedal v svojem odzivu v pismih bralcev, Doba kulture. V tem pismu se je sam razkril do te meje, da je sedaj še slepim in gluhim jasno, kako zlahka žali ljudi in banalizira svoje napake. Mea maxima culpa mu služi le, da prekrije pravi namen svojega pisanja. Pravi namen niso dejstva, številke ali podobno, za kar se tu pa tam opraviči, ampak ostaja takšen kot je od nekdaj bil: opravičuje desničarsko ideologijo karkoli si ta počne v Sloveniji. To dela zelo všečno, zvito in pogosto zahrbtno napada ustvarjalne in čiste ljudi, ki na kakršenkoli način nasprotujejo tej politiki! Za njega je grozno že to, da se Slovenija in Ljubljana kultivira, da se rešujejo izbrisani, da se Stanovnik, Bavcon, Kučan in drugi še sploh oglasijo, da so zgrajene Stožice, da se posekajo mrtva ali odvečna drevesa itn! Zato lahko gospa Marijana Tavčar predloži še desetine strokovnih argumentov pa Nežmahu ne bo razkrila pogleda, ker je ta globoko zabetoniran v ideologiji polresnic in so mu drevesa, tako kot ljudje, samo izgovor za napade na Jankovića. Vendar po mojem mnenju pravi in končni namen Nežmahova pisanja ni le pregon slovenskih »socialistov in komunistov,« temveč skrivanje neuspehov in velikih grehov idola slovenske desnice Janeza Janše. Neuspeh na volitvah je zelo moteč in boleč, zato je treba opravičiti zaroto, s katero je prišel na oblast, zato je potrebno opravičevati vladavino s šok terapijo in vso umazanijo, ki temu sledi, zato je treba nenehno skrivati Janšo in preusmerjati pozornost na druge. Pri tem Nežmah ni osamljen, podobne nedolžne skrivalnice se gre tudi Rosvita Pesek, Rajko Gerič, Darka Zvonar, Matevž Tomšič in mnogi drugi, ki se bodo sedaj še množili. Spomnimo se kako so novinarji skrivali Sanaderja, Miloševića, Mladića in jim je nekaj časa uspevalo. Takšno obnašanje novinarjev ne koristi Janši, kar so pokazale volitve, je pa velika nevarnost za prihodnost Slovenije, kajti krizo bomo zagotovo preživeli, ne bomo pa preživeli kazen neba. Če nas ubije nebo, nam nobene politične zmage ne bodo pomagale, je že opozarjal nesmrtni Marko Zorko.