Čas stiskanja

Kreditni krč ni slovenska posebnost. Z njim so se ali se še soočajo tudi v mnogih drugih evropskih državah. Težava je, da je stanje pri nas vse slabše in da nič ne kaže na izboljšanje. »Za vse evropske države velja, da je v letih pred krizo prišlo do zelo velikega obsega kreditiranja. V Sloveniji smo na vrhuncu imeli kar 30-odstotno nominalno rast kreditiranja, kar je ogromno glede na to, da je BDP rasel po največ šestodstotni stopnji. Še septembra 2008, ko je že prišlo do stečaja banke Lehman Brothers, je bila pri nas letna stopnja rasti kreditiranja podjetij več kot 24-odstotna, kar je v luči dogodkov, ki so se tedaj že nakazovali, nerazumno,« pravi ekonomist dr. Vasja Rant. S kreditnim krčem se še vedno soočajo zlasti tiste evropske države, ki imajo tudi sicer največje javnofinančne težave, torej Grčija, Irska, Portugalska in Španija. Medtem ko se je v državah, ki kotirajo boljše, na primer v Nemčiji, že začela omejena kreditna ekspanzija. »V povprečju je v EU prišlo do močnega dviga kreditiranja pred krizo, čemur je sledil oster padec, v zadnjem času pa se je del Evrope pobral, medtem ko se v Sloveniji padec kreditov nadaljuje,« pravi Rant. Skrb zbujajoč je predvsem padec kreditov podjetjem, kjer dejansko lahko govorimo o kreditnem krču, medtem ko je kreditiranje prebivalstva sicer upadlo, a ne tako dramatično.

Če bodo banke vsa podjetja poslale v stečaj, lahko tudi same zaprejo vrata, ker ne bo več koga kreditirati, opozarja ekonomist Vasja Rant.

Ekonomist dr. Velimir Bole je že pred časom opozoril, da bančni regulatorji preveč hitijo z zahtevami po višji kapitalski ustreznosti bank, saj banke to zagato rešujejo predvsem s krčenjem kreditiranja. To početje pa je nevarno, saj zavira gospodarsko okrevanje. »V sedanjih razmerah se podjetja ne soočajo samo z zaostrenimi pogoji pridobitve kreditov, temveč marsikje tudi z zmanjšanjem kapitala in z zmanjšano možnostjo financiranja z dobički. Ob tem so omejene tudi možnosti za pridobitev kapitala prek finančnih trgov, npr. z novimi izdajami delnic,« pravi ekonomist Silvo Dajčman. Problem je zlasti za majhna podjetja in za podjetja, ki delujejo v panogah, kjer ustvarjajo velik denarni tok, saj so v teh podjetjih še bolj odvisni od pogojev zadolževanja na kreditnih trgih. Nekdanji minister za razvoj Mitja Gaspari je že lani opozoril: »Popolnoma jasno je, da situacija v bančnem sektorju, kjer se je rast kreditov v zadnjih mesecih tako rekoč popolnoma ustavila, ne more pomagati k okrevanju gospodarske rasti. Vsa gospodarstva so kreditna in seveda brez kreditov ne morejo delovati. To je tako kot ožilje brez krvi.« Gaspari za kreditni krč krivi banke, še zlasti NLB, ki je v večinski lasti države, češ da je pri kreditiranju gospodarstva pretirano previdna. Askeza bančnikov je seveda do neke mere razumljiva, saj je zadolženost večine slovenskih podjetij v povprečju še vedno občutno previsoka, to pa pomeni, da z lastnim denarnim tokom niso sposobna vračati niti že najetih kreditov, kaj šele odplačevati novih. Poleg tega banke težko kreditirajo podjetja, ki nimajo dovolj kapitala. Vendar pa: kdor od podjetij pričakuje, da bodo te težave odpravila čez noč, je naiven. Banke bi lahko igrale pomembno vlogo pri reševanju problema prezadolženosti podjetij. Tudi tako, da bi se resneje ukvarjale s sanacijo preteklih grehov. Po mnenju Ranta so v slovenskih bankah zelo pozno dojeli, da se morajo aktivno ukvarjati s slabimi naložbami. »Če bi o tem začeli razmišljati že pred letom in pol, bi se izognili marsikateri izgubi. Veliko je bilo primerov, ko so se stečajni postopki pretirano vlekli, medtem pa se je podjetja izčrpavalo, da od njih na koncu ni ostalo nič. Banke bi morale razreševati vsak primer posebej. Pogledati bi morale, ali je podjetje še mogoče rešiti ali ne, ali ima konkurenčen poslovni model in se je v težavah znašlo predvsem zaradi prezadolženosti, ali pa ima globlje strukturne probleme. In če ga je še mogoče rešiti z reprogramiranjem kreditov, potem je to gotovo pametnejše, kot pa da se ga pošlje v stečaj, saj si banke s tem skrčijo bazo podjetij, ki jih lahko kreditirajo.« Značilen primer napačnega pristopa bank je gradbeništvo. Sprva je bilo v gradbenem sektorju nekaj velikih generatorjev nelikvidnosti, denimo SCT, prek njih pa se je rak rana nelikvidnosti razširila po celotnem sistemu, torej tudi na številne podizvajalce. Če bi banke k razreševanju težav pristopile takoj, bi katero od podjetij, ki je šlo v stečaj, morda le preživelo. Slovensko gradbeništvo je bilo res predimenzionirano in je bilo zato njegovo krčenje neizogibno, bi pa banke pri tem krčenju lahko odigrale aktivnejšo vlogo in bi tako propadla samo zares slaba podjetja, perspektivnejša pa bi preživela.

Statistika kaže, da so slovenska podjetja med bolj zadolženimi podjetji v Evropi. Ne gre pozabiti, da krivdo za to vsaj delno nosijo tudi banke, saj so bile pred krizo bistveno preveč optimistične. Slabo so namreč zavarovale posojila, ki zdaj dosegajo že petino aktive slovenskih bank. A še pomembnejše od iskanja krivca za pretekle napake je odgovor na vprašanje, kako ukrepati v prihodnje. Če se bodo banke držale zgolj standardnih kazalcev, je jasno, da podjetjem ne bodo dajale kreditov in bodo ta propadla. »Banke so tesno povezane z gospodarstvom. Če bodo vsa podjetja poslale v stečaj, lahko tudi same zaprejo vrata, ker ne bo več koga kreditirati,« pravi Rant. Ključno je seveda vprašanje, zakaj banke pri nas tega še do pred kratkim niso počele. Eden bolj banalnih razlogov je, da imajo premalo usposobljen kader. So pa še drugi, pomembnejši razlogi. Ko gre za banke v pretežni lasti države, je odgovornost v veliki meri na strani vlade oz. tistih, ki jih je vlada imenovala v upravljavske in nadzorne strukture bank. Del razloga pa gre pripisati tudi pretiranemu hitenju pri dvigu kapitalske ustreznosti, ki jo od bank terjajo njihovi regulatorji.

Stiskanje bank

»Načeloma je res, da zaostrovanje kapitalskih zahtev v trenutnih razmerah nikakor ne pomaga pri spodbujanju kreditne aktivnosti bank. Vendar je nemogoče pričakovati, da bi banke v Sloveniji lahko delovale ob bistveno nižji kapitalski ustreznosti, kot jo imajo sicer banke v območju evra. Prej bi rekel, da je bilo glede vprašanja povečanja kapitala nenavadno ukrepanje Evropske bančne agencije, ki je konec lanskega leta napovedala povečanje zahtevanega najbolj kvalitetnega kapitala prvega reda na devet odstotkov, in to kar do sredine letošnjega leta,« pravi ekonomist dr. Marko Košak. Še bolj kritičen je Rant: »Regulatorji so postavili prekratke roke za uresničitev svojih zahtev. Če se namreč vse banke okupira s tem, kako naj čim prej dobijo dodaten kapital, to lahko pomeni tudi, da gredo vse banke v krčenje kreditne aktivnosti, če jim ne uspe pridobiti svežega kapitala, to pa lahko zavre gospodarsko okrevanje.« Rant zato meni, da morajo banke sočasno delovati na dveh ravneh: na tej, da pridobijo dovolj svežega kapitala, hkrati pa poskrbeti za učinkovito reševanje slabih terjatev.

Vsa gospodarstva so kreditna in seveda brez kreditov ne morejo delovati. To je tako kot ožilje brez krvi.

Največja slovenska banka NLB je v precepu. Kot sistemska banka je do junija letos dolžna povečati prvovrsten kapital na raven devetih odstotkov. To pomeni, da do junija potrebuje vsaj 400 milijonov evrov kapitala. Pri čemer tu ne gre za kaprico Banke Slovenije, temveč za zahtevo evropskega regulatorja, natančneje Evropske bančne agencije (EBA). Prvovrsten kapital morajo na to raven spraviti vse sistemske banke v območju evra, ki tega standarda ne dosegajo, tudi matere nekaterih tujih bank, ki poslujejo v Sloveniji, denimo italijanska Uni–credit in avstrijska Volksbank. V teh okoliščinah ne preseneča, da banke krčijo svojo kreditno aktivnost. »V bankah vedo, da se rok hitro približuje, ne vedo pa, kje bodo dobili denar. To ustvarja pritisk na njihovo kreditno aktivnost. Če problem devetih odstotkov rešijo, to seveda še ne pomeni, da bo prišlo do bistvenega povečanja kreditne aktivnosti, se pa stanje lahko vsaj nekoliko izboljša,« meni Rant. Rešitev je seveda v dokapitalizaciji. NLB jo potrebuje krvavo, ne zgolj zato, da ustreže regulatorjem, ampak ker je od tega odvisna prihodnost našega gospodarstva. Nova vlada se tega zaveda, a kljub temu pričakuje, da bo NLB dokapitaliziral zasebni, tuji investitor in da ji s tem ne bo treba obremeniti davkoplačevalcev. »Težava je, da danes prav velikega apetita za lastniške naložbe v bančništvu ni, ker je tveganje preveliko. Če ima banka nerazčiščene posle iz preteklosti, je naložba vanjo ’maček v žaklju’. Tudi če vladi uspe dobiti kupca, ki bi NLB dokapitaliziral namesto države, je to zanj še vedno potencialno tvegano. Morebitni kupec bo sicer naročil skrbni pregled poslovanja banke, a vprašanje je, ali bodo iz tega vidne vse težave. To pa seveda znižuje vrednost banke ob prodaji.« Na koncu se država sicer lahko odloči, da NLB proda za en evro v zameno za to, da se reši bremena dokapitalizacije. A vprašanje je, ali je to res pametna poteza.