Zatohli hlev duha

Spoštovani Ivo Svetina,

žal ste v dialogu z Gregorjem Tomcem – priznanim sociologom in nekdanjim alternativcem, sedaj konzumentom množične kulture, ’kulturnemu demokratu in demokratskemu kulturniku’ v isti koži – v podrejenem položaju, v donkihotski poziciji, saj bijete vnaprej izgubljeno bitko. Nasprotna stran se namreč požvižga na dosežke t.i. visoke, elitistične kulture, ki nastaja v ’svetiščih’ nacionalne kulture. On sicer trdi, da ga to ne zanima, a je vsaj deloma to tudi zato, ker je ta teritorij zanj španska vas. Kot redko narečje v oddaljeni kitajski provinci: ne dojema niti besedice. S pozicije moči, ki jo legitimira z demokratsko kulturno večino, pa posledično razglaša, da bi bilo smiselno, če bi to njemu nerazumljivo žlobudranje v duhu revolucionarne kulturne prenove kar demokratsko izklopili.

Gospod Svetina! Predlagam vam, da se za pomiritev duhov - ta naloga je vaša, kajti demokratska večina bo ta korak težko zmogla - v duhu nove kulturne politike, ki jo zagovarja g. Tomc, poleg marginalizacije visoke kulture, s svojo avtoriteto zavzamete za enake ukrepe tudi na drugih, s strani demokratske večine osovraženih elitnih, visokih področjih. Uporabite lahko kar odlomek iz njegovega odgovora na vaš tekst, ki potrebuje le nekaj sprememb.

Torej: ’Vse meni znane družboslovne raziskave kažejo, da predstavljajo uporabniki sociologije izrazito manjšinski del kulturnih potrošnikov (del srednjega in višji sloj), medtem ko predstavljajo potrošniki sociologije, ki jo posredujejo množični mediji, veliko večino (nižji sloj, del srednjih slojev, mladina, marginalizirane skupine itd.) Sociologija, ki jo posredujejo množični mediji, predstavlja edini stik s sociologijo za večino sodobnih družb, tudi slovenske. V evropski kulturni politiki velja že od 70. let prejšnjega stoletja načelo, da ima vsak državljan pravico do enakopravnega dostopa do sociologije po lastni meri in da država ni več arbiter tega, katera sociologija je edino prava. Temu se z drugimi besedami reče demokratična kulturna politika, predpostavlja pa široko participacijo ljudi v kar se da raznoliki sociološki ponudbi.’

Argumentacija je izjemna, najlepše pa je to, da lahko namesto sociologije, vstavimo tudi npr. filozofijo, pa kakšno lingvistiko, pravzaprav skoraj celotno družboslovje na univerzitetnem (elitnem?) nivoju, da o naravoslovnih znanostih niti ne govorimo. Gotovo bi se demokratična večina potrošnikov množične kulture, ki jo posredujejo množični mediji, verjetno kar na globalni ravni strinjala, da so tovrstni posegi upravičeni, čeprav sumljivo zaudarjajo na neoliberalistično stroškovno logiko prostega trga. Ta strategija pa ima drobno lepotno napako, kot je nedavno spoznal tudi g. Mrkaić: ker v takšnem svetu ni prostora za elitne vede, tudi njihovi izvajalci odpadejo. Njihovo občinstvo je v primerjavi s potrošniki množičnih medijev povsem nezaznavno, statistična ničla.

Pa še nekaj. Gospodu Tomcu je gotovo neznana knjižica Kulturna politika nacionalsocializma (Hildegard Brenner), v kateri lahko preberemo, kakšno strategijo so nacisti uporabljali pri načrtovanju uničenja narodov. Poleg politične elite so se vedno najprej spravili na kulturno elito, jo preganjali, ubijali, prepovedovali potrošnjo njihovih elitističnih stvaritev in se iz njih norčevali, itd. Načrtno pa so spodbujali množično kulturo za široke mase. Danes bi bili nad arzenalom množičnih medijev gotovo navdušeni.

Torej, g. Svetina, le pogumno naprej ...