Pa današnje SDV?

Dr. Božo Repe, zgodovinar, Filozofska fakulteta v Ljubljani

23. 3. 2012  |  Mladina 12  |  Komentar

Seveda je najprej treba začeti pri osebni zgodbi. Zgodovinarji smo, če želimo biti korektni, pri tem sila previdni, ugotavljamo vzgibe za neko ravnanje, posledice ravnanja, zlasti pa okoliščine in zgodovinski kontekst. Mediji so manj obzirni, presojajo s šibkim zgodovinskim znanjem ali brez njega, s percepcijo, ki današnje razmere projicira za nazaj. Vedno znova me preseneča, s kakšno vehemenco nekateri mladeniči in mladenke ob grmeči glasbi v eter kričijo resolutne (ob)sodbe. Vse skupaj močno spominja na obzornike iz časov neposredno po drugi svetovni vojni, ki obsojajo te ali one sovražnike, pozivajo h graditvi pravične družbe ali k uničevanju koloradskega hrošča. Medijske zgodbe so med drugim postregle tudi s pričevanji dopisnic in dopisnikov, ki so se (naj bi se bili) sodelovanju s SDV uprli. Brez posebne specifikacije, za katero obdobje je šlo, čeprav je med začetkom sedemdesetih let ali sredino osemdesetih bistvena razlika. Nekaterim, kot je Mojca Drčar Murko, verjamem; s svojim političnim delovanjem in siceršnjim načelnim ravnanjem v težkih življenjskih situacijah je to dokazala. Da pa ob vsesplošnem moralističnem pogromu na primer tudi pisec pornografskih zgodbic iz poznega socialističnega obdobja za dnevne potrebe postane tako rekoč »disident«, ki se je norčeval iz SDV? No, ja.

Druga točka so mediji in raziskovalno novinarstvo. V zadnjih letih sta na tem področju ogromno pokazala Matej Šurc in Blaž Zgaga z raziskavo »V imenu države« o prodaji orožja. Dobila sta mednarodno nagrado, v Sloveniji je zgodba šla v glavnem bolj ali manj potihoma mimo, čeprav je ena ključnih razlag za politični položaj, v katerem smo. Še več: Šurca je zaradi nekega stavka o glavnem protagonistu (izrečenega sicer v drugem kontekstu) vladajoča stranka obtožila sovražnega govora. Urednik ga je suspendiral in o sankcijah urno kar sam obvestil stranko. Nimamo samo arhivov iz sedemdesetih let, pač pa tudi novinarje in urednike v funkciji tedanjih družbenopolitičnih delavcev.

Kar nekaj solidnega raziskovalnega novinarstva je na gospodarskem področju, verjetno še na kakšnem. Pri zgodbah, kakršna je ta z Meršolom, pa ima slovensko »raziskovalno« novinarstvo dve metodi. Po prvi neposredno objavi dokumente, ki »iz zaupnih virov« pridejo do njega. Po drugi si vzame urico ali dve časa in gre z dobljeno številko fascikla preverit v arhiv. Seveda pa, če imate radi pravljice, lahko tudi verjamete, da kakšen urednik medija, ki živi iz ure v uro, dá novinarju nekaj tednov ali mesecev časa, da sistematično prečeše zapletene arhive brez šifrantov in za eno- ali dvodnevno novico kaj morda tudi odkrije. Ne glede na to: s temi zgodbami se po navadi spinovsko odvrača pozornost javnosti. In ni presenetljivo, da te zgodbe prihajajo v javnost v trenutku, ko sedanja oblast sistematično ruši institucije, menjuje ljudi po ideoloških merilih (seveda naj bi šlo za »normalne« menjave, do katerih ima menda pravico), izvaja kulturno revolucijo. V slogu političnih kampanj iz jugoslovanskih časov proti birokratizmu in tehnokratizmu, korupciji in malverzacijam ter z metodami Miloševićeve »protibirokratske« revolucije na vseh področjih vzpostavlja povsem novo, piramidalno strukturo oblasti s svojimi preverjenimi kadri. Imamo tipičen politbirojevski koncept vladanja: ministri dobivajo ukaze od Vladarja, sicer pa so na svojem področju absolutni gospodarji, počnejo, kar hočejo. Ne vtikajo se v delovanje drugih, vsak drugi stavek v javnosti je »to ni v mojem resorju«, če se po naključju pojavi nesoglasje med njimi, pa po titoističnem vzorcu Vladar presodi, kdo ima prav. V resnici nimamo vlade, ki je skupno odgovorna za prihodnost te države in njen izhod iz krize ter razvoj. Imamo nekoga, ki deli naloge: Ti-to, ti-to, in ki ima edini pregled nad celotno shemo, in komisarje (ministre) za posamezna področja, ki so sicer formalno soodgovorni za skupne sklepe, v resnici pa ne upajo pogledati čez svoj plot. Tak koncept jim, glede na to, kako je bila vlada sestavljena, seveda edini omogoča preživetje in se ga bodo držali do konca. Zato je koalicijska pogodba tudi zamenjala ustavo in zakonodajo in je najvišji akt v državi.

Vedno znova me preseneča, s kakšno vehemenco nekateri mladeniči in mladenke ob grmeči glasbi v eter kričijo resolutne (ob)sodbe.

Tretja točka je pojmovanje Jugoslavije, ki je bila nekoč skupna država. Nanjo se iz današnjega zornega kota gleda kot na sovražnico, vsak, ki je kaj storil zanjo, je delal za »totalitarni« režim, čeprav so se Slovenci dvakrat prostovoljno odločili zanjo, moški del prebivalstva pa je prisegal, da jo bo branil, če bo treba, tudi z življenjem. O Jugoslaviji in o tem, kdo ji je bolj in kdo manj služil in na kakšen način (recimo novinarji v propagandni mašineriji doma ali dopisniki iz tujine), lahko razpravljamo, kolikor hočemo, in imamo tudi različna mnenja. Dejstvo je, da je bila Jugoslavija mednarodno priznana država, članica OZN, ena od voditeljic gibanja neuvrščenih, spoštovana v mednarodnem svetu. Res ni bila najbolj demokratična, ampak tudi v primerjavi s številnimi tedanjimi in sedanjimi zaveznicami Zahoda (in današnje Slovenije) je bila »Skandinavija«. A ne samo to. Zaradi svoje federativne ureditve in socialističnega sistema je bila tarča različnih terorističnih in drugih napadov na diplomate in predstavništva v tujini ter vdorov na svoje ozemlje, bombnih napadov, podtaknjenih požarov ipd. V glavnem iz vrst te ali one emigracije, predvsem ustaške in četniške. Več kot dvajset diplomatov je bilo v povojnem času ubitih, na Tita so bili organizirani številni atentati. Leta 1969 je v kinematografu v Beogradu eksplodirala podtaknjena bomba. In če se omejimo le na začetek sedemdesetih let: leta 1971 je bil ubit jugoslovanski veleposlanik v Stockholmu Vladimir Rolović, leta 1972 je bilo zrušeno Jatovo letalo nad Češkoslovaško, podtaknjena bomba se pripisuje ustaškim teroristom, preživela pa je le stevardesa Vesna Vulović. Istega leta je bila izpeljana tudi operacija Raduša, ko je devetnajst ustaških teroristov iz Avstralije hotelo organizirati vstajo, s katero naj bi razbili Jugoslavijo in obnovili Neodvisno državo Hrvaško. V Jugoslavijo so ilegalno vstopili pri Dravogradu, pri čemer so se za kakšen dan ali dva izmuznili protiterorističnemu nadzoru, ki ga je (groza!) v Avstriji imela SDV, potem je bilo več spopadov s policijo in z vojsko okrog Raduše v BiH in več žrtev, dokler skupina nazadnje ni bila poražena, njen ostanek pa obsojen. Leta 1973 je bilo podtaknjeno razstrelivo v garderobi železniške postaje v Beogradu in v sedemdesetih letih je potekalo še več drugih akcij, v katerih so umrli ljudje.

Slovenska politična emigracija ni bila usmerjena teroristično, to danes vemo, in SDV je to vedela tudi takrat. Nekateri emigranti (Ciril Žebot) so s slovenskimi oblastmi (Stanetom Kavčičem) celo vzpostavili stik, prihajali so v Slovenijo (ali vsaj v sosednje države), tudi Jugoslavijo so v nasprotju z ustaši in s četniki sprejemali kot danost. Princip je bil, da so republiške SDV spremljale vsaka svojo emigracijo, seveda ob koordinaciji zvezne, ki je imela na tem področju glavno besedo. Bi morala, glede na povedano, slovenska SDV opustiti nadzor, nehati angažirati ljudi – ki so najbrž spremljali še kaj drugega –, so ljudje, ki jih je angažirala, ravnali napačno? So bile informacije, ki so jih sporočali, nujne, bi jih lahko selekcionirali drugače? Iskreno povedano, ne vem, to je tema za varnostne strokovnjake. Vedo pa očitno mediji, čeprav jim zbrane izjave zasledovancev v konkretnem primeru niso šle ravno v kontekst. Najbrž lahko razpravljamo tudi, ali so današnje ameriške in druge obveščevalne službe kaj drugačne, bolj »demokratične«, imajo bolj »humanistične« metode in cilje. Gotovo je glavna težava v tem, da se je državni (obrambni) interes mešal z ideološkim. A kako ju, glede na zgodovino Jugoslavije, po štirih in več desetletjih razločiti tako, da bi bilo »pravično«? In kaj nam pove podatek, da tako rekoč v nobenem prispevku o Meršolu ni bilo niti stavka o opisanem zgodovinskem kontekstu?

Če tovariš Popit še spremlja politično dogajanje, mora biti neznansko zadovoljen, tako trdne partijske celice slovenska vlada ni imela niti v sedemdesetih letih, še pravosodni minister je svojo poklicno pot začel v CK ZKS.

Četrta točka: Slovenija je imela konsenzualen prehod v demokracijo, ni tako kot nekatere vzhodnoevropske države in Makedonija (edina od nekdanjih jugoslovanskih republik) izpeljala formalne lustracije. Tam, kjer so jo izpeljali, je povzročila številne krivice, postala je predmet političnega obračunavanja, spremenila se je v farso, celotni družbeni segmenti (na Češkem npr. celotno sodstvo) pa so pri tem ostali nedotaknjeni. Slovenija se je odločila drugače zaradi specifičnega samoupravnega socializma, osamosvojitve in tudi globokih zgodovinskih delitev med Slovenci. Odločitev je bila pravilna. A posledica tega je permanentna lustracija po nejasnih merilih, ki jih lahko razločimo le glede na delitev na naš ali njihov, saj jo izvajajo zelo »preverjeni« kadri. Če tovariš Popit še spremlja politično dogajanje, mora biti neznansko zadovoljen, tako trdne partijske celice slovenska vlada ni imela niti v sedemdesetih letih, še pravosodni minister iz najmlajšega dela vlade (ki ob »čiščenjih« pričakovano molči in gleda stran, njegova stranka pa še naprej demagoško moralizira), je svojo poklicno pot začel v CK ZKS.

In petič, kar je najpomembneje. Kakšen vpliv ima vse skupaj na naše sedanje življenje in prihodnost? Razlage, da imajo morda v srbskih arhivih dokumente in bodo prek opozicijskega poslanca vplivali na našo politiko, so privlečene za lase. Je pa že bistveno verjetneje, da bi lahko (so?) Hrvati to počeli z dokumenti o prodaji orožja in vlogi Janeza Janše v njej. Slovenska država je nastala ob prisluškovanju celo najvišjim funkcionarjem (obtožbe Cirila Zlobca o izdaji) in ob različnih načinih obračunavanja, ki je temeljilo na nelegalno pridobljenih podatkih. Ko je Teritorialna obramba zasedla prisluškovalni center JLA na Rožniku, je dobila na stotine podatkov. O tem je Janša obvestil predsedstvo, a gradiva članom ni hotel pokazati, čeprav je govorilo tudi o njih. Tega gradiva ni v nobenem javnem arhivu, nihče ni pojasnil, kaj se je zgodilo z njim, nihče ob številnih polemikah o odprtosti arhivov ni vprašal o njem.

V devetdesetih letih je začela delovati »novodobna SDV«, ki je izšla iz vojaške obveščevalne službe (Vomo). Z nedovoljenimi sredstvi je spremljala znane politike in druge javne osebnosti, zlasti tiste, nasprotne Janezu Janši, zaradi česar je prišla v spor s policijo (afera Depala vas). V novonastali tranzicijski državi z napol privatiziranimi represivnimi organi in zgolj formalnimi demokratičnimi institucijami pravno ni bilo mogoče dokazati tako rekoč ničesar, marsikdo v tožilsko-sodnem aparatu pa se je tudi močno potrudil, da bi stvari zastarale, dokazi izginili. A to ne pomeni, da ne moremo dati zgodovinske ocene. Še najbliže neposrednim dokazom o delovanju »novodobne SDV« je bilo nadzorovanje prof. dr. Rudija Rizmana s Filozofske fakultete v Ljubljani, ki je bil v osebni korespondenci do Janše zelo kritičen. Zato so se Janševi privrženci v različnih krogih in na različnih ravneh zelo potrudili, da bi Janšo razbremenili odgovornosti in relativizirali primer, ki je dobil mednarodne razsežnosti in bil omenjen tudi v letnem poročilu ameriškega State Departmenta. Ob pomoči prijatelja v Clintonovem kabinetu je Rizmana načelno s pismom podprl celo sam Clinton, v pismu Drnovšku skupina vplivnih intelektualcev iz različnih držav, o aferi pa so pisali tudi nekateri tuji časopisi. Rudi Rizman je 4. januarja 1994 prijatelju Allenu (Kassofu) v ZDA s Filozofske fakultete v Ljubljani poslal na roko napisano pismo, datirano z 12. decembrom 1993, nato pa 6. januarja 1994 še obširnejši telefaks (datiran s 4. januarjem 1994) prijatelju Wolfu Dietrichu Narru na Freie Universität Berlin s prošnjo za pomoč. Rizman je dobival anonimna pisma in telefonska sporočila s smrtno grožnjo, če ne bo nehal s »protislovensko intelektualno aktivnostjo«, opazil pa je tudi, da nadzorujejo njegovo hišo in mu sledijo z namenom, da bi ga prestrašili. S pomočjo enega od bivših študentov je ugotovil, da to prihaja od vojaške obveščevalne službe. Navedel je še nekatere primere podobnega zastraševanja drugih kritičnih intelektualcev. V pismu Narru se je kritično izrazil o Janševi nacionalistični politiki in avtoritarnem odnosu do prebivalcev iz drugih republik ter opisal njegove politične obtožbe o »udbomafijski zaroti« (primerjal jo je s Stalinovo in Hitlerjevo doktrino »židovsko-komunistične« in »doktorske« zarote) in o tem, da naj bi veliko intelektualcev skrivaj delalo za vrnitev Slovenije v Jugoslavijo. Vsebina pisma (poslanega v ZDA) je prišla v javnost 26. marca 1994 (mesec po odstavitvi Janeza Janše s položaja obrambnega ministra). Predstavila ga je nacionalna televizija, ki je Rizmanovo pisanje označila kot del zarote za rušenje Janeza Janše. Novinarke in novinarje te televizije, ki ob primeru Meršol danes s tujimi besedami moralizirajo o »hrbtenicah, srcu in možganih«, je treba spomniti, da se je nacionalka v obračunavanju s kritičnim intelektualcem postavila na stran »novodobne SDV« in jo zaščitila, slovenski javnosti so njeni novinarji lagali o izvoru dokumenta, češ da so ga dobili iz slovenskih izseljenskih krogov, čeprav sta naslovnik in pisec zatrdila, da ga nista pokazala nikomur, izgovarjali so se – tja do tedanjega direktorja Žarka Petana –, da je pismo javno, ker je bilo poslano z državne univerze! Zadeva se je po preizkušenem receptu skušala obrniti v nasprotno obtožbo. Rizman je bil obtoževan nepatriotizma in žalitve Janeza Janše, namestnik javnega tožilca v Ljubljani Damjan Gantar (sicer tudi član posebne skupine tožilcev, ki jo je vodila Barbara Brezigar) je proti Rizmanu 11. avgusta 1994 vložil obtožni predlog, ker naj bi bil o državnem organu (ministrstvu za obrambo) in o uradni osebi (Janezu Janši) v zvezi z izvajanjem funkcije v tem organu trdil in raznašal nekaj, kar lahko škoduje njuni časti in dobremu imenu in ima hude posledice za oškodovanca. Rudi Rizman je pred tem, 5. aprila 1994, vložil kazensko ovadbo zoper neznanega storilca zaradi kaznivega dejanja kršitev tajnosti občil. Obe ovadbi sta bili nekaj let kasneje ovrženi (prvega aprila 1997, ker jo je umaknil tožilec sam), čeprav je policijska preiskava pokazala, da so Rizmanu odpirali tudi drugo pošto (korespondenco z Noamom Chomskim), del pošte, naslovljene nanj, pa je bil odvržen v grmovje, kjer ga je po naključju našla neka gospa in ga poslala Rizmanu. Predstavniki Voma so v času postopka novembra 1994 celo klicali Rizmana zaradi suma storitve kaznivega dejanja, izdaje uradne skrivnosti in vohunstva, pri čemer se je skliceval na zahtevo temeljnega tožilstva v Ljubljani (tožilca Tomaža Miklavčiča).

Naš današnji problem ni SDV iz prejšnjega sistema, pač pa uporaba njenih organizacijskih izkušenj in metod (zbiranje in ponarejanje podatkov, diskreditacije, sledenje, izsiljevanje …) v dvajsetletnem obstoju države.

»Rizmanov primer« je – podobno kot orožarske in vrsta drugih afer, ki so se izgubile v sodnih labirintih in nikoli končanih poročilih preiskovalnih komisij – postopoma razvodenel, pokazal pa je, kot so kritični intelektualci opozorili že v tistem času, »na nevarnost, da si kaka stranka prek novinarjev, tožilstva in ministrstva zagotovi tolikšno oblast, da z njo ogrozi demokracijo, svobodo informiranja pa spremeni v propagando lastnih ciljev in za gonjo proti njihovim kritikom. Vse politične stranke v Sloveniji takšnih apetitov še niso opustile.« (Miro Cerar, Igor Lukšič: Svoboda informiranja, javnost delovanja in demokracija, Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo, letnik XXIII, 1996, št. 179, str. 194)

Lahko razpravljamo, ali so današnje ameriške in druge obveščevalne službe kaj drugačne, bolj »demokratične«, imajo bolj »humanistične« metode in cilje.

Je tej misli po šestnajstih letih treba kaj dodati? Če analitično zložimo sosledje dogajanja v zadnjih dvajsetih letih, nekatera manj ali bolj znana pričevanja ljudi, ki so pri taki dejavnosti sodelovali, postane jasno, da naš današnji problem ni SDV iz prejšnjega sistema, pač pa uporaba njenih organizacijskih izkušenj in metod (zbiranje in ponarejanje podatkov, diskreditacije, sledenje, izsiljevanje …) v dvajsetletnem obstoju države. Mogoče, celo zelo verjetno je, da bodo naši potomci čez nekaj desetletij izvedeli, da je tudi današnja koalicija nastala prav zaradi uporabe takih »sdvjevskih« metod.

In »raziskovalno« novinarstvo? Je ta – za demokratični razvoj države ključna – vprašanja kdaj postavilo? Ste vsaj ob obletnici nastanka države videli kakšen prispevek, kaj šele dokumentarec? Seveda ne, ker o tem v medijskih poštnih nabiralnikih ni bilo ničesar. Bodo pa kmalu nova imena in nove zgodbe o sodelavcih SDV. Tistih izpred štiridesetih let.