Položaj ni enoznačen

Zadnje mesece in tedne je v središču pozornosti svetovne javnosti turbulentno dogajanje v Siriji. V tej državi že skoraj leto dni potekajo protesti proti basističnemu režimu predsednika Bašarja Al Asada, razmere pa so iz tedna v teden bolj krvave, saj je mrtvih vse več. Navadni medijski komentarji oziroma analize, ki jih pripravljamo predvsem na Zahodu, praviloma ponujajo precej črno-belo sliko dogajanja. Sirija naj bi bila zgolj naslednja v nizu arabskih dežel, v katerih je na pohodu val demokratizacije in svobode. Želeli in zahtevali naj bi ju miroljubni, vendar odločni protestniki, retrogradni, surovi in povampirjeni režim pa naj bi branil svoje oblastne (politične in ekonomske) privilegije, in sicer z nepojmljivo represijo in s skorajda sadističnim pobijanjem demonstrantov. Zaradi takšnega položaja naj bi bil nujen odločen politični in ekonomski pritisk na režim, hkrati pa naj bi vse bolj dozorevale okoliščine za vojaško posredovanje v okviru mednarodnopravne kategorije človekoljubnega posredovanja (odgovornosti zavarovati). Edini subjekti mednarodne skupnosti, ki naj zaradi svojih parcialnih interesov ne bi razumeli humanitarne nujnosti in naj bi režimu dajali proste roke za ubijanje, naj bi bili Rusija, Kitajska in Iran.

Najprej je treba poudariti, da je položaj v Siriji dejansko tragičen in da je nadvse skrb zbujajoče in vredno vznemirjanja, da je bilo ubitih toliko ljudi, pretežno civilistov. Zadnje tedne je izstopalo dogajanje v Homsu. Z intelektualnega in humanističnega vidika je nujno ostro obsoditi delovanje sirskega režima. Vendar pa je treba tudi dodati, da je medijsko-analitično slikanje položaja precej enostransko in da ne upošteva zgodovinskega, religijskega in (geo)političnega ozadja, ki odločilno vpliva na dogajanje. To nikakor ne more voditi k ustreznemu ukrepanju, temveč lahko položaj le še zaostruje.

Vprašljivo je že definiranje položaja, saj na podlagi dogajanja zadnje mesece verjetno ni več ustrezno govoriti (zgolj) o smrtonosni represiji režima nad protestniki, temveč bi bila ustreznejša oznaka državljanska vojna. Nasprotniki režima že nekaj časa ne nastopajo več le neoboroženo, temveč se vse bolj oborožujejo in napadajo režimske cilje. Predvsem v okolici Homsa in Idliba se vse pogosteje vrstijo napadi na režimske varnostne sile in na naftovode. Bilo je tudi že nekaj napadov z avtomobili bombami, celo v samem Damasku. Vse več protestnikov se pridružuje tako imenovani Svobodni sirski vojski, v kateri se zbirajo dezerterji iz redne sirske armade, hkrati pa v državo prihaja vse več orožja iz sunitskih okolij (iz bogatih zalivskih držav, kjer prevladujejo suniti, in sosednje iraške, večinsko sunitske pokrajine Al Anbar). V državo z namenom boja proti režimu po nekaterih podatkih prihajajo celo borci, ki so se nedavno kalili v Libiji. Zaradi vsega tega umira tudi vse več pripadnikov sirske vojske oziroma prorežimskih enot. Režim se je zares neproporcionalno in zločinsko znesel nad okrožjem Baba Amr v Homsu, toda dejstvo je, da so ga nadzorovali oboroženi sunitski uporniki.

Naslednja pomanjkljivost današnjih razlag je, da se dogajanje prikazuje zgolj ali prevladujoče kot dogajanje na demokratično-avtoritarni osi, čeprav zaradi posebne religijsko-družbene prebivalstvene sestave Sirije že precej časa poteka v skladu z (med)religijsko logiko. Dejstvo je, da so se protirežimski protesti začeli v sunitski konservativni pokrajini Deraa na jugu države in da se protestom daleč najbolj množično pridružujejo člani sirske sunitske skupnosti, ki sestavlja okoli 68 odstotkov prebivalstva. Protestom so se sicer deloma priključili pripadniki nekaterih šiitskih manjšinskih skupnosti (ismailiti oziroma nizariti, ki sestavljajo okoli dva odstotka prebivalstva), vendar pa so pripadniki drugih manjšinskih skupnosti (druzi, ki jih je približno šest odstotkov prebivalstva, in kristjani, ki jih je okoli devet odstotkov prebivalstva) ostali najmanj nevtralni, če že niso stopili v bran režimu. Vsekakor je bistveno ravnanje pripadnikov sirske šiitske alavitske skupnosti, ki sestavlja okoli 12 do 15 odstotkov prebivalstva. Basistični častniki, ki so marca 1963 z državnim udarom prevzeli oblast, so bili alaviti (Mohamed Umran, Salah Džadid in Hafiz Al Asad), takoj pa so častniške vrste v vojski, ki je vse od kolonialnega obdobja odločilni sirski družbeni akter, začeli polniti predvsem z alaviti. Ti so bili tudi sicer zaradi značilne francoske kolonialne rekrutacijske politike izrazito nesorazmerno množično zastopani v oboroženih silah. V 49 letih basistične vladavine je režim, v katerem so (prikrito) prevladovali alaviti, tudi varnostne sile sestavil tako rekoč izključno iz alavitov. Zaradi tega ni naključje, da so se sirska vojska in varnostne sile v zadnjem letu izkazale za zelo zvestega podpornika režima.

Sirski položaj govori tudi o tem, da nekritično prenašanje zahodnih političnih konceptov v arabski svet ni ustrezno.

Bistvena pomanjkljivost, ki jo je praviloma opaziti v prevladujočih razlagah, je, da se na dogajanje gleda zgolj skozi oči (absolutno prevladujoče sunitskih) protestnikov, manj pa je pripravljenosti na empatično razumevanje percepcije sirske alavitske skupnosti. Režimu Bašarja Al Asada je uspelo doseči, da se ta identificira z njim, tako da morebitni padec oblastnikov dojema kot svoj propad. Takšne razmere je mogoče razložiti s konstruktivistično razlago vpliva religije na izbruh nasilja. Ta ugotavlja, da so oblastniki z namenom ohranjanja oblasti pripravljeni spodbuditi nasilje svoje verske skupnosti proti drugim skupnostim, vendar pa naj bi bilo to mogoče zgolj ob obstoju ustrezne intersubjektivne strukture oziroma zgodovinskega spomina v lastni skupnosti. Režim lahko uporablja tudi izzivalne napade na pripadnike drugih skupnosti, s tem pa povzroči protinapade ter prestraši in mobilizira svojo skupnost. Asadov režim se je lahko oprl na izjemno negativen zgodovinski spomin sirskih alavitov in tudi drugih šiitskih manjšinskih skupnosti. Nusajriti (kot so se alaviti imenovali vse do francoskega mandata na začetku 20. stoletja) so bili, podobno kot drugi sirski šiiti, dolga stoletja družbenopolitično deprivilegirani in prevladujoči suniti so se do njih vedli tudi represivno. Sunitske dinastije (na primer Mameluki in Osmani) so jih kot zelo nepravoverne muslimane praviloma hotele nasilno spreobračati v sunitski islam, pogosto pa so se krvavo znašale nad njimi. Zloglasni sunitski ultrakonservativni teolog Ahmed Ibn Tajmija je v 13. stoletju nusajrite označil za »večje nevernike od malikovalcev« in proti njim razglasil sveto vojno. Takšen odnos sunitov do nusajritov (alavitov) je bil posledica tega, da ti celo znotraj šiitske veje islama veljajo za izrazito atipično ločino, saj gre za edini preostanek tako imenovanega skrajnega šiizma, za katerega je značilno, da šiitskim imamom – v nasprotju z vsemi drugimi šiiti – pripisuje božanske lastnosti. Alija Ibn Abi Taliba, prerokovega bratranca, posinovljenca in zeta ter četrtega kalifa in začetnika šiizma alaviti (»Alijevi podporniki«) obravnavajo kot »vrhovnega in večnega Boga«, zaradi česar mu pripisujejo celo večji pomen kot samemu preroku Mohamedu. Zato ni prav težko razumeti, zakaj jih vahabitska doktrina, na kateri danes temeljita savdska in tudi katarska oblast, obravnava kot herezijo (hartaka) in izrazit politeizem (širk). Sirski režim je sicer uporabil tudi izzivalne napade alavitskih paravojaških skupin (šabiha), s čimer je povzročil protinapade in še dodatno prestrašil svojo lastno religijsko skupnost.

Vzpostavil se je šiitski vplivni pas, »segajoč od šiitskega Irana prek Iraka in Sirije do juga Libanona. Suniti na krepitev položaja šiitov gledajo z neodobravanjem.

Poznavanje zgodovine je nujno zato, ker se sirski alaviti danes skoraj panično bojijo, da bi se začela ponavljati. Šele s francoskim mandatom (1920–1946) in predvsem v basistični Siriji so se lahko spustili z nusajritskih gora, svojega tradicionalnega zemljepisno odmaknjenega in družbenopolitično obrobnega pribežališča na severozahodu Sirije, v mesta ter postali polnopravni člani sirske družbe. Poleg tega se bojijo maščevanja, saj z vsakim ubitim protestnikom naraščajo maščevalne težnje v sirski sunitski skupnosti, krepijo pa se tudi stereotipi o njih, ki izvirajo iz zgodovine (eden na primer pravi, da so necivilizirani divjaki). Povedano zelo naravnost: številni alaviti so danes prepričani, da bodo sami ubiti, če ne bodo ubijali. Takšen strah ni povsem neutemeljen. Po Siriji že krožijo govorice o strašnih pokolih, zagrešenih nad alaviti. Nekdanji (sunitski) poslanec v sirskem parlamentu Mahmun Homsi, ki je kot disident odšel v izgnanstvo, je alavite posvaril, da bo Sirija »postala njihov grob«, če ne bodo zamenjali strani. V mošejah na območjih pod nadzorom sunitskih upornikov pridigarji pri verskih obredih režimske sile rutinsko označujejo za »satanske horde«, uporniške oborožene enote pa so si nadele imena, ki implicirajo sunitsko zmagoslavje. Podoben strah pred sunitskim islamizmom preveva tudi sirske pravoslavne kristjane (jakobite), ki strašljiv precedens vidijo v dogajanju v Iraku in Egiptu.

Sirski položaj govori tudi o tem, da nekritično prenašanje zahodnih političnih konceptov v arabski svet ni ustrezno. Zahteva protestnikov po procesu demokratizacije je na prvi pogled povsem legitimna, vendar se po globljem premisleku izkaže za sporno. Volitve po načelu en človek en glas bi v kontekstu, ko prevladujejo religijske identitete, prinesle obnovo prevlade večinske sunitske skupnosti nad šiitsko in krščansko manjšino, to pa med pripadniki manjšin seveda zbuja odpor.

Zahodni mediji praviloma kot dokaz surovosti basističnih oblastnikov navajajo pokol v Hami februarja 1982, med katerim je tedanji sirski režim pobil okoli 20 tisoč tamkajšnjih sunitskih prebivalcev. Dogodek je bil vsekakor izjemno tragičen, vendar pa veliko pove to, da se spet molči o političnem kontekstu, ki je vodil k temu groznemu dejanju. Vse od februarja 1971, ko je Hafiz Al Asad postal prvi sirski predsednik, ki je bil pripadnik alavitov, so sirski sunitski islamisti proti alavitski skupnosti nastopali izjemno agresivno in izključevalno. Zanikali so, da so alaviti pravi muslimani in celo »ljudje Knjige«. V letih 1976–1979 je bilo ubitih veliko pomembnih članov sirske družbe, ki so sestavljali alavitsko znanstveno-strokovno elito, med njimi tudi Asadov osebni zdravnik. Leta 1979 je bila 16. junija napadena topniška šola v Alepu, v napadu pa je bilo hladnokrvno pobitih 32 slušateljev – alavitov. Ko je Hafiz Al Asad 26. junija 1980 ob poskusu atentata za las ušel smrti, je režim, tudi zaradi jeze in želje po maščevanju v celotni alavitski skupnosti, islamistom napovedal totalno vojno. Najprej se je že dan po atentatu znesel nad več sto islamističnimi jetniki v puščavskem zaporu v Palmiri, nato pa tudi v Hami, potem ko so sunitski islamisti ubili 70 tamkajšnjih vodilnih basistov in celotno mesto dvignili k uporu proti režimu. Skratka, današnje surovosti režima in njegovih alavitskih enot ni mogoče razumeti brez upoštevanja eksistenčnega strahu celotne alavitske skupnosti. Neustrezno je govoriti zgolj o obrambi režimskih privilegijev ali patološkem oklepanju oblasti. Strah lahko spodbudi izjemno iracionalna dejanja.

Tudi mednarodni kontekst se razlaga pomanjkljivo. Bili bi naivni, če ne bi upoštevali, da se v Siriji danes bije širša geostrateška bitka med sunizmom in šiizmom. Ko so Američani leta 2003 napadli Irak, so zrušili sunitski režim in omogočili tamkajšnjim populacijsko večinskim šiitom, da so po dolgih stoletjih družbenopolitične deprivilegiranosti prevzeli oblast. Ker je Irak mogoče obravnavati kot »zibelko šiizma«, je takšen razvoj dogodkov močno spodbudil družbenopolitične ambicije šiitov po vsem arabskem svetu, še posebej tam, kjer sestavljajo večino ali pomemben del prebivalstva, vendar pa jim vladajo sunitske in krščanske oblastne strukture (Bahrajn, Jemen, Libanon). Vzpostavil se je šiitski vplivni pas, »šiitski polmesec«, segajoč od šiitskega Irana prek Iraka in Sirije do juga Libanona. Sunitski oblastniki in suniti nasploh so na krepitev položaja šiitov gledali z velikim neodobravanjem, tudi kot na »iranizacijo« arabskega sveta (ker je Iran v 16. in 17. stoletju postal prva država, v kateri se je šiizem trajno uveljavil kot državna religija, so Arabci vse arabske šiite začeli »iranizirati«). Mogoče bi bilo reči, da se po razumevanju marsikaterega sunita, predvsem pa režimov, ki jih vodijo suniti (velika večina članic Arabske lige), danes v Siriji ponuja priložnost, da se zruši »šiitski polmesec« oziroma da se šiizmu zada udarec, ki naj bi si ga zaslužil vse od leta 2003, ko je z ameriško pomočjo prišel na oblast v zgodovinsko-simbolnem središču arabskega sveta. Najmanj, kar je mogoče reči, je, da gre za precej očitno uporabo dvojnih meril, saj so prav režimi, ki so podprli represijo sunitskega režima nad šiitskimi protestniki v Bahrajnu in so v njej celo sodelovali, zadnje mesece najglasnejši kritiki sirskega šiitskega režima, ki zatira sunitske proteste.

Sunitsko-šiitska dimenzija dogajanja v Siriji ima neposredne širše implikacije. Libanonsko šiitsko gibanje Hezbolah z veliko živčnostjo opazuje dogajanje v sosednji državi, pri čemer popolnoma podpira sirski režim. Libanonska šiitska skupnost se boji, da bi z zamenjavo režima v Siriji ostala stisnjena med sirski režim, v katerem bi imeli prevlado suniti, in libanonsko sunitsko skupnost. Da takšni strahovi niso neupravičeni, priča izjava predsednika sirske krovne opozicijske skupine Sirski nacionalni svet Burhana Galiuna, da bi novi režim pretrgal posebne odnose z Iranom in zaostril odnos do Hezbolaha (verjetno je povedal preveč, zato so ga drugi člani skupine, v kateri imajo pomembno vlogo sunitski islamisti, kritizirali). Libanonski suniti na dogajanje v Siriji gledajo skozi sunitsko-šiitsko prizmo in v morebitni zrušitvi režima vidijo svojo priložnost. Vse od maja 2008, ko sta šiitski gibanji Hezbolah in Amal vojaško zavzeli ves zahodni del Bejruta in ponižali tamkajšnje sunitske soseske, med libanonskimi suniti tli želja po maščevanju. Položaj je resen, ker dobro oboroženi in izjemno živčni Hezbolah pomeni nevarnost za izbruh nove libanonske državljanske vojne. V bistvu se vsi šiiti zaradi dogajanja v Siriji in drugod po muslimanskem svetu danes počutijo prizadete in ogrožene. Vse od leta 2003 potekajo destruktivni napadi nanje v Iraku, Pakistanu in Afganistanu, v zadnjem času pa se krepi pritisk na Iran. Zato ni naključje, da je v Libanonu več deset tisoč prostovoljcev iz vrst Hezbolaha pripravljenih, da bi v nuji priskočili na pomoč sirskemu režimu. S tega vidika je treba presojati tudi razprave o morebitnem zunanjem vojaškem posredovanju v sirski državljanski vojni. Če bi se zahodni akterji ali Turčija odločili za posredovanje, bi to prižgalo zeleno luč za prihod borcev Hezbolaha in verjetno tudi borcev iz samega Irana v Sirijo. V igri so preveč pomembni vložki, da bi drugi akterji zgolj opazovali morebitno posredovanje.

Končno je mogoče reči, da Zahod ni povsem iskren, ko izraža humanitarno zaskrbljenost zaradi represije sirskih oblasti. Padec sirskega režima bi bil v prid ZDA in Izraelu, saj bi pomenil osamitev Irana in precejšnjo oslabitev Hezbolaha, torej dveh subjektov, ki dosledno nasprotujeta ameriško-izraelski hegemoniji na Bližnjem vzhodu. Res pa je, da Američane skrbi morebitna »islamizacija« Sirije. Rusija in Kitajska se zaradi slabe izkušnje z Libijo bojita, da bi zahodne sile nemirni položaj zlorabile za uveljavljanje svojih strateških interesov. Izraelski in ameriški pritiski na Iran se v zadnjem času krepijo tudi zaradi tega, ker je destabiliziran edini pravi iranski zaveznik v arabskem svetu. Zelo moti uporaba dvojnih meril, saj zahodne države na čelu z ZDA dopuščajo represijo svojih zaveznikov (bahrajnski in savdski režim), precej hitro pa začnejo obsojati represijo nekooperativnih režimov. Nedavno množično poudarjanje analitikov, da ZDA in Izraelu ustreza režim Bašarja Al Asada, je bilo precej neustrezno, saj sta obe državi že nekaj desetletij večinoma naklonjeni politiki rušenja arabskih nacionalističnih režimov na Bližnjem vzhodu. Manj znani so tudi izraelski dolgoletni strateški načrti za razbijanje pomembnih arabskih nacionalističnih držav po etnično-religijski črti, pri čemer gre predvsem za Irak, Libanon in Sirijo.

Dogajanje v Siriji je že prešlo v fazo, ko ga bo težko obvladati. Vendar je edini pravi način reševanja lahko zgolj politični, ne vojaški. Rusija, država z velikim vplivom na režim, bi lahko ponudila diplomatsko kompromisno rešitev, ki bi nakazovala odhod družine Asad, hkrati pa ohranjala kontinuiteto režima, v katerem imajo prevlado alaviti. Čeprav zveni paradoksalno, bi bilo treba alavitski skupnosti kredibilno pokazati, da se ji ni treba bati maščevanja in pogromov. Treba bi bilo razmišljati v smeri oblikovanja zapletenega sovladja režimskih elementov in današnjih opozicijskih skupin oziroma političnega sistema, v katerem nobena od verskih skupnosti ne bi mogla biti preglasovana. Ovira bi lahko bilo to, da je Bašar Al Asad vsaj deloma začel po–osebljati vso alavitsko skupnost.