Iztrebljeni

Zime je konec, narava se bo spet razbohotila, komarji in klopi, ta ljubka, človeške krvi željna mrgolazen, pa bo spet popestrila mirne večere ob vodi in brezskrbne sprehode v naravi. Komarji so v Sloveniji, vsaj za zdaj, za človeka le moteči, pa še to večinoma ne pretirano. A po svetu vsako leto samo zaradi komarjev, ki prenašajo malarijo, še vedno umre več kot 600 tisoč ljudi. Okuženih je na leto več kot 200 milijonov. Komarji mrzličarji (rod Anopheles), ki prenašajo malarijo, živijo tudi v Sloveniji. K sreči podnebne razmere (še) niso dovolj ugodne za njen razvoj. S klopi je zgodba, kar se nas tiče, nekoliko drugačna. Letos bodo samo v Evropi povzročili več kot 60 tisoč okužb z borelijo (v Sloveniji okoli 2 tisoč) in nekaj tisoč primerov klopnega meningitisa (pri nas okoli 200). Je to res nekaj, kar moramo prenašati? Ali ne bi bil svet brez komarjev in klopov lepši?

To vprašanje se verjetno marsikomu zdi heretično. Kakšno pravico pa imamo, da se odločimo, da je neka živalska vrsta, ki je sicer nimamo preveč radi, nezaželena? Ne bi se smeli igrati boga. Pa čeprav neprestano počnemo točno to. Človek je najbolj invazivna vrsta na planetu. Nobena druga živalska ali rastlinska vrsta ni zaradi širjenja svojega življenjskega prostora z obličja Zemlje izbrisala toliko drugih. Če nas ne bi bilo, bi na primer na sredozemskih otokih verjetno še vedno živeli sloni. Hkrati pa smo ljudje seveda edina vrsta, ki jo zaradi naših dejanj peče vest. Odkar smo se zavedeli odločilnega vpliva, ki ga imamo na preživetje številnih vrst, smo prepričani, da jim možnosti preživetja ne bi smeli vzeti. Nastopamo v dvojni vlogi. Na eni strani smo največji krvniki, na drugi pa največji zaščitniki živali in rastlin. Ker sami sebe ne dojemamo kot del narave, se nam zdi, da v »naravni red« nimamo pravice posegati. Ker pa dejansko smo del narave, je lahko umestna tudi ugotovitev, da vse oblike življenja pač izkoriščajo svoje okolje in druge oblike življenja za svojo korist. Iztrebljenje klopov in komarjev bi ljudem, vsaj na prvi pogled, vsekakor koristilo, kot nam je na primer koristilo iztrebljenje virusa črnih koz.

Obstajata dva ključna pomisleka – nepredvidljivost in neetičnost takega posega.

Pa bi iztrebljenje komarjev in klopov dolgoročno človeku dejansko koristilo? Nobena od obeh skupin nam ne zagotavlja ekosistemskih storitev, od njih nimamo nikakršnih neposrednih koristi. Samo neposredno škodo. Vsekakor se moramo zavedati, da so tako komarji kot klopi del širšega ekosistema, njihovo iztrebljenje pa bi lahko povzročilo nepredvidene spremembe. »Stvari navadno niso enostavne, da bi ekosistem tak poseg prestal brez posledic,« opozarja dr. Boris Kryštufek, predstojnik Inštituta za biodiverzitetne študije Univerze na Primorskem.

Vzemimo na primer posledice iztrebljenja komarjev na Antarktiki. Da, tudi tam živijo in so v toplih obdobjih še posebej nadležni. »Če bi na Antarktiki iztrebili komarje, bi hkrati iztrebili tudi vse cvetnice, saj so tam komarji praktično edini in najbolj množični opraševalci,« opozarja entomolog dr. Tomi Trilar iz Prirodoslovnega muzeja Slovenije. Tudi v zmernejših podnebjih bi se pojavili problemi. »Komarji so zelo dobro razporejeni po ekosistemu, njihove ličinke pa predstavljajo izjemno veliko biomaso. S to svojo biomaso in s svojim načinom prehranjevanja preprečujejo, da bi se drugi organizmi prekomerno namnožili, prav tako pa so vključeni v prehranjevalno verigo.« V marsikateri stoječi vodi bi nastal problem za prehranjevanje tam živečih organizmov, če ne bi bilo komarjevih ličink, pravi Trilar. Komarjeve ličinke so namreč pomembna hrana za skoraj vse, kar je večje od njih.

Dejstvo, da nam komarji povzročajo preglavice, je tako ali tako predvsem posledica človeške dejavnosti. Kjer v naravi obstaja velika pestrost vrst, tam se populacije posameznih vrst, ki bi lahko zaradi tega povzročale težave, nikoli pretirano ne namnožijo. »V tropskem deževnem gozdu vas komarji komaj popikajo, čeprav jih je več kot 200 vrst. Problem nastane, ko ta gozd posekaš in uničiš ravnotežje med vrstami,« pojasnjuje Trilar. Tudi za Slovenijo velja, da komarji pomenijo težavo predvsem tam, kjer smo spremenili tradicionalno rabo prostora ali smo prinesli novo vrsto – tigrastega komarja.

Tudi klopi za nekatere živalske vrste pomenijo hrano. A kljub temu, da so v Sloveniji med najbolj razširjenimi, njihovo izginotje verjetno ne bi pomenilo večje škode za prehrano drugih živalskih vrst. Večjo ekosistemsko vlogo imajo klopi, pa tudi številni drugi zajedavci, kot skrbniki zdravja populacije njihovih žrtev. Dr. Trilar pri tem navaja primer bolh. »Bolhe so, če gledamo s stališča človeka, zelo marginalna skupina žuželk, ki jih v našem podnebnem okolju največkrat srečamo na kakšnem psu, izjemoma na kakšni mački. Če pa gremo na rob našega življenjskega prostora, že na primer v gnezdih mestnih lastovk nad našimi okni najdemo do 500 osebkov bolh treh različnih vrst.« Povprečna lastovka ima štiri mladiče. A ti imajo na svojih trebuhih v vseh stopnjah razvoja največ deset vbodov zunanjih zajedavcev in večinoma odrastejo v odrasle ptice. Če pa je kateri od mladičev bolan, se pred zajedavci ne more braniti in ti ga izločijo iz populacije. »Če je bil ta mladič s čim okužen, bi lahko to okužbo prenašal naprej po populaciji. Če je imel kakšno genetsko okvaro, bi lahko naprej prenesel svoje okvarjene gene. Tako pa ga zajedavci izločijo iz populacije, preden se je sposoben razmnoževati.«

Iztrebljenje klopov in komarjev bi ljudem, vsaj na prvi pogled, vsekakor koristilo, kot nam je na primer koristilo iztrebljenje virusa črnih koz.

V Sloveniji sicer živi 16 vrst klopov, ljudje pa se redno srečujemo z zgolj eno – z gozdnim klopom, ki je daleč najbolj razširjen. Po Trilarjevih besedah je, kot kaže, v naših podnebnih razmerah dejavnik, ki odločilno uravnava številčnost populacije klopov, velikost populacije srnjadi in jelenjadi, ki so glavni gostitelji za odrasle samice. »Ker pri nas ekosistem ne deluje (zaradi premalo številčnih plenilcev, op. a.), je srnjadi in jelenjadi preveč in temu primerno je velika tudi populacija gozdnega klopa.« Tudi v tem primeru je tako za preveliko razširjenost klopov s poseganjem v naravno okolje posredno odgovoren človek.

Ekosistemska funkcija klopov, razlaga Trilar, je podobna kot pri bolhah, »skrbijo« pa za male sesalce, nekatere vrste ptičev, pa tudi jelene in srne. »Če bi klope iztrebili, bi po mojem mnenju zaradi prevelikega razmnoževanja postale problem nekatere vrste, ki jih zdaj sploh ne opazimo, na primer miši ali voluharice. Verjetno bi se še bolj povečala tudi populacija srnjadi in jelenjadi,« ugiba Trilar.

Večje škode za človeka niti iztrebljenje klopov niti iztrebljenje komarjev, sploh če se omejimo izključno na tiste vrste, ki prenašajo bolezni, verjetno ne bi povzročila. A še vedno obstajata dva ključna pomisleka – nepredvidljivost in neetičnost takega posega. »Iztrebiti vrsto, prekiniti evolucijsko kontinuiteto, ni etično sprejemljivo,« je prepričan dr. Boris Kryštufek. Tudi za Trilarja je izbrisati neko vrsto s planeta neetično. »Sploh pa so posledice takega dejanja nepredvidljive, in to je precej huje od vprašanja etičnosti.« Človek izginotja komarjev sicer po njegovem prepričanju, če izvzamemo manj bolezni in pikov, tako rekoč ne bi opazil. »Bi pa to povzročilo sesutje nekaterih stabilnih ekosistemov, predvsem zato, ker bi zmanjkalo hrane.« Zagotovo bi se sicer sčasoma spet vzpostavilo neko ravnotežje, a nekateri habitati bi bili bistveno bolj ranljivi. Ekološko nišo komarjev bi brez dvoma zasedla druga vrsta ali celo več vrst, ki jih zdaj niti ne opazimo, ker njihove populacije zaradi tekmovanja s komarji niso velike. »Kaj pa, če bi ta vrsta povzročala človeku še večje probleme kot komarji? Bi iztrebili tudi to in potem še eno in še eno …« se sprašuje Trilar. Pred dvema letoma je sicer revija Nature strokovnjake povprašala o tem, kakšen bi bil svet brez komarjev. In presenetljivo veliko je bilo optimističnih. »Ekološki učinek iztrebljenja škodljivih vrst komarjev bi bil povečanje števila ljudi,« je na primer dejal entomolog Daniel Strickmann z ameriškega kmetijskega ministrstva. Kar bi bilo sicer dobro za človeka, slabo pa za planet in njegov ekosistem.