Zatohli hlev duha

Svetina, kot tudi Robert Lazar sta se na Tomčeva stališča odzvala prizadeto in njuna kritika meri bolj na osebo kot na stališča, zato ustvarjata vtis, da branita neke okope. Sam bi imel še več pripomb na razmere v slovenski kulturi tudi »muzejski«, kot jih ima Tomc, z njegovim stališčem, da v majhnem okolju potrebuje državno podporo tudi popularna kultura, pa se v celoti strinjam. Bistvo problema vidim v tem, da Tomc priznava le medijsko posredovano kulturo, ne loči med elitno in visoko umetnostjo in napačno razume množično kulturo.

Stališče, da je sodobna le tista kultura, ki jo posredujejo množični mediji, vse drugo pa spada v muzej 19. stoletja, je preveč preprosto, da bi bilo točno. Dejstva so pač drugačna. Ko se je pojavila fotografija, je bilo splošno prepričanje, da bo slikarstvo postalo odveč, pa se je šele potem prav razživelo. Ko se je pojavila gramofonska plošča, se je zdelo, da bo živo koncertiranje zamrlo, pa se je razmahnilo. Z izumom filma naj bi postalo igranje v živo nesmiselno in predrago, a je gledališče postalo ena najbolj udarnih umetnosti 20. stoletja. Ko se je pojavila televizija, je bilo logično, da bo sedaj zamrlo vse, saj, zakaj bi še hodili v gledališče, na koncerte, v kino in galerije, če pa vse to lahko uživamo doma v copatah. A rekordni obiski prireditev so se zgodili v dobi televizije in ne prej. Ob tem je treba tudi spomniti na fotografijo in film, ki sta množična medija in hkrati visoka umetnost.

Elitna kultura je sociološki in ne kulturološki pojem. Žal je dandanes sam pojem elite sprevržen. Politikova ali tajkunova žena, ki gre v Cankarjev dom pokazat nov klobuk, ni elita, ampak jara gospoda, ponaredek elite. Če bo njeno tajkunsko premoženje sčasoma preraslo v normalno, bo morda šele njen vnuk postal del elite, če bo dovolj izobražen in bo spoznal svojo družbeno odgovornost. Brez elit, znanstvenih, političnih, tehničnih in drugih človeška družba razpade v horde. Ni vprašanje elite da ali ne, pač pa katere in kakšne. Elite so vedno uporabljale kulturo in umetnost za svojo promocijo, a ne nujno visoke kulture. Visoka kultura je eminentno kulturološki in umetnostni pojem in se ne ukvarja s tem, kdo proizvaja, kdo konzumira. Visoka kultura ne sledi zahtevam ali pričakovanjem občinstva, ampak najprej svoje stroke. Njena vloga je pomembnejša za ožji ali širši kolektiv, nacijo ali človeštvo kot za posameznega konzumenta. Visoka kultura je podobna temeljni znanosti, ki jo poganja bolj človekova radovednost kot pričakovana korist. Ravno zaradi svoje vloge in narave ni nikoli mogla shajati brez takšnega ali drugačnega mecenstva.

Tomčeva težava je tudi v tem, da ne razume ali ne priznava narave in pomena visoke kulture. Kulturo in umetnost razume potrošniško: nekdo nekaj proizvaja, drugi konzumira. Težava je v tem, da je v potrošniškem razmerju kralj potrošnik, pri ustvarjalnem razmerju pa se potrošnik prilagaja stvaritvi. Strinjam se s Tomcem pri njegovi kritiki tv programov, ki ne upoštevajo dovolj kvalitetne domače popularne kulture (sam bi dostavil še marsikaj drugega). Zagotavljam mu, da kulturno deprivilegirane ljudske množice, na katere se tako rad sklicuje, tega prav nič ne pogrešajo (tudi tega, kar na tv sporedu pogrešam sam, ne). Dokler se sklicujemo na potrebe posameznikov ali skupin, mediji vedno lahko pokažejo na števec gledanosti. Vsebine, ki jih na tv pogrešava midva s Tomcem, bodo zopet na programih tedaj, ko ne bodo tja uvrščene zaradi potreb gledalcev, ampak zaradi njih samih. Smisel javnih medijev je ravno v tem, da naredijo kvalitetne in pomembne kulturne izdelke vidne in slišne ne glede na pričakovanja javnosti. S tem, ko se jih kaže in razpravlja o njih v medijih, se hkrati tudi oblikujejo potrebe po zahtevnejših oblikah umetniških proizvodov. Kultura je to, kar je gojeno.