Plagiat, ki to ni

Poslanec Pozitivne Slovenije Mitja Meršol nima sreče. Ni se še polegla afera zaradi njegovega sodelovanja z nekdanjo Službo državne varnosti, že je tednik Reporter „udaril“ z ugotovitvijo, da je bil Meršol pri pisanju diplome „sam svoj plagiator“. Njegova diplomska naloga iz leta 1997 Američani kar tako je večidel prepis knjige z istim naslovom, ki jo je izdal leto prej.

Prepisati svojo knjigo in jo objaviti kot diplomsko nalogo je nekoliko nehigienično, a po drugi strani, ob upoštevanju vseh okoliščin, nesporno. Pravilnik FDV o diplomski nalogi določa, da mora biti diplomsko delo plod samostojnega dela. Meršolova diploma to je, čeprav je bil njen velik del v izvirniku objavljen že prej. Meršol je diplomiral iz novinarstva, in to po tem, ko je bil že nekaj desetletij aktiven novinar, med drugim sedem let dopisnik iz ZDA. V tem času je v praksi že nekajkrat diplomiral. Poleg tega je bilo v knjigo zagotovo vloženega več dela kot v povprečno diplomsko nalogo. Ali je njegova knjiga tudi oblikovno ustrezala merilom, ki veljajo za diplomsko nalogo, je stvar razprave, a v tem primeru je treba mentorju in komisiji prepustiti nekaj svobode.

Je Meršol plagiator? Nikakor ne. Plagiat je uporaba dela nekoga drugega brez navedbe vira. Plagirati na primer pomeni uporabiti govor nekega drugega državnika in ga predstaviti kot svojega. Je pa res, da znanost pozna izraz „samoplagiatorstvo“. Gre za to, da znanstveniki identične ali vsaj zelo podobne znanstvene članke objavijo v več različnih revijah. Skupina ameriških znanstvenikov s Politehniške univerze v Virginiji je z namenom odkrivanja te prakse z računalniškim programom primerjala biomedicinske znanstvene objave in odkrila skoraj 80 tisoč naslovov in povzetkov člankov, ki so vsebovali identične stavke in besedne zveze. Na podlagi tega so izdelali zbirko podatkov z imenom Deja Vu. Nekaj deset zadetkov potencialnih samoplagiatov dobimo tudi, če v iskalnik zbirke Deja Vu vtipkamo ’Slovenia’.

A tudi pri obtožbi samoplagiatorstva je treba biti previden. „Problem ’samoplagiatorstva’ v znanosti je predvsem v tem, da avtorji čezmerno pomnožujejo svoje objave,“ pravi dr. Luka Omladič s Filozofske fakultete, eden od avtorjev znanstvenega bloga Kvarkadabra. „Če pa kdo znanstveni članek ’dobesedno’ vloži recimo v svoj doktorat, je to povsem drug primer in normalna praksa - doktorat je pač povzetek tvojega znanstvenega dela.“ Meršolova knjiga ni znanstveni članek in njegova diploma ni doktorat, vzporednice pa je mogoče prepoznati. „Podobno bi lahko veljalo za diplome, le da velika večina diplomantov v času zagovora diplome nima objavljenih znanstvenih člankov,“ pravi dr. Jure Zupan s Fakultete za matematiko in fiziko, prav tako bloger na Kvarkadabri.