Pripovedovalski festival

Bistro Opera
Radauševa 9, Zagreb
+385 1 232 88 60
Piroćanci ob Maksimiru dušijo, pečejo in pripovedujejo vsak dan razen nedelje od poldneva do 23. ure. Plac ni velik, zatorej rezervirajte!

Fino:
vse, še posebej duvan čvarki, dušena srna in polnjeno piščančje bedro … pa peglana salama, telečje ličnice in rebra v kajmaku … skratka vse

Ne tako fino:
če kaj, bi si mogoče zaželeli malce opušteniji tempo

Atraktivno prehransko rolanje z zagrebškim piroćanskim ringlšpilom stane okrog 30 evrov na grlo.

Ko so Konzumovi detektorji pred časom zaznali info o menda navdušujoči srbski restavraciji v Zagrebu, smo sprva mislili, da gre za okvaro sistema – češ, mar je sploh mogoče, da bi v purgeraju tolerirali takšen očiten poskus srbizacije –, a po preverki se je izkazalo, da v neposredni soseščini maksimirskega stadiona pod imenom Bistro Opera dejansko na polno obratuje pravcati obrat srbske, konkretneje pirotske, kuharije.

Kar na začetku pomeni poslušanje recitala impozantnega seznama sadnih destilatov (primerkom mareličnega, kutinovega in malinovega smo soglasno pripeli znak odličnosti) in prvih zametkov kulinaričnih štorij, ki jih z ležerno karizmo in nenaduvanim poznavalstvom opremljeni nadsimpatični gazda stresa iz rokava in jih – kar je še bolje! – nato tudi konkretizira na talarjih.

Še preden zares začnemo, tako slišimo zgodbo o peglani kobasici, ki jo v Pirotu začnejo delati šele, ko temperatura pade na –5° C, vanjo zamešajo nemastne kose žrebeta, jagnjeta, ovce, koze in osla, nato pa klobaso vsak dan dvakrat peglajo, da postane lepo ploščata. Na tanko narezane rezine so izjemna delikatesa! To velja tudi za duvan čvarke, ocvirke, ki jih renderirajo od 16 do 18 ur, dokler niso kot mehki laski tobaka za rolanje in se na jeziku bukvalno ne stopijo; pa za rahlo dimljen in sušen goveji biftek, dišeč nezemeljski mlad kajmak... Ko zaključimo hladno obdobje, mojster na krožnike drugega za drugim nažliči tri izvenserijske vaje iz pravljičnega sveta dušenega mesovja: klasično, dobrih pet ur dušeno mučkalico pa nadsočno, s suhimi slivami frišano srnino (ki so jo dušili še tri ure dlje) in rahlo pikantne, do konca zmehčane telečje ličnice.

V tem trenutku nas je imel Piroćanac – tudi zaradi dveh avtohtonih vinskih štorij, ene o beli traminčasti moravi in druge o sadno-zeliščni 16-odstotni bombi po imenu crna tamjanika – že na hrbtu, tako da smo v roštilj oddelku le še predli od naslade – kar ob razkoščičenih svinjskih rebrih v kajmaku, takisto auslezvanem in z mladim sirom polnjenem piščančjem bedru, sočni, a nemastni dimljeni vešalici ter še eni pripovedi, tisti o devojačkom snu, ki naj ostane misterija tudi zate, dragi bralec, sploh ni bilo težko. Obenem ti toplo priporočamo, da si ob obisku daš povedati ep o dvanajstletni stari sokolovi slivovki, ugrizneš v fletno rolano pito s suhimi slivami in poskusiš gospodarju razložiti, kako šele bi s takole birtijo zaharal po ljubljanskem pašaluku.