Dve Sloveniji

V zadnjem ducatu let so bili v Sloveniji trije referendumi, na katerih so volivci odločali o pravicah manjšin. Proti oplojevanju samskih žensk je bilo 72 % tistih, ki so prišli na volišče. Proti izbrisanim jih je bilo grozljivih 94 %, proti uveljavitvi družinskega zakonika dobrih 54 %. Kakšni so rezultati kategoričnega referendumskega zavračanja pravic drugim in drugačnim? Samske ženske se lahko, če si želijo, oplodijo na tujih klinikah. Izbrisani so pet let po referendumskem pogromu dobili svoj zakon. Istospolni partnerji so vsaj za zdaj ostali brez pravic, ki jih je zapovedalo ustavno sodišče. Miha Lobnik ima prav, ko trdi, da bodo prej ali slej zmagali, a še nekaj let bodo zaradi diktata večine otroci istospolnih partnerjev brez pravic, ki jih uživajo njihovi vrstniki. Zakaj že? Kaj je narobe z njimi? So si sami izbirali starše? So si izbrali državo, v kateri so se rodili? So sami krivi, da v neki Ribnici, Šentjurju ali Lenartu velika večina volivcev misli, da je najbolje, če takšni ne bi obstajali?

V varnem zavetju anemičnosti

V vsakem okolju obstajajo konservativni in libertalni posamezniki. Eni prisegajo na boga, drugi so ateisti. Eni se poročijo, drugi ne. Eni jedo meso, drugi zelenjavo. Eni živijo v tradicionalnih družinah, drugi drugače. Ni nepričakovano, če v različno oddaljenih krajih živijo posamezniki, ki mislijo, da imajo duhovniki vedno prav, tu pa tam se kakšen takšen znajde tudi v mestih. To, da je družinskemu zakoniku nasprotovalo 278.000 posameznikov, kar v absolutnem pogledu pomeni slabih 20 % vseh volivcev, ni nič posebnega. Za deželo, v kateri naj bi bilo po cerkveni statistiki več kot 1,5 milijona vernikov, je ta številka celo majhna. Pravo sporočilo referendumske nedelje ni v številu tistih, ki so referendum zavrnili. Pravo sporočilo je drugje. Referendum je prešpricalo več kot milijon volivcev. Več kot milijonu ljudi je vseeno, kako živijo manjšine.

Referendum je prešpricalo več kot milijon volivcev. Več kot milijonu ljudi je vseeno, kako živijo manjšine.

Statistika pokaže, da je bila najvišja volilna udeležba v ljubljanskih okrajih (kar je jasno, saj so bile v Ljubljani volitve za župana) in da je v teh okrajih zakon dobil najvišjo podporo. Tudi tukaj pa volilna udeležba ni presegala 50 %. Velja tudi obratno. V tistih okrajih, kjer je na volitve v relativnem pogledu na volišča prišlo najmanj ljudi, velja (seveda z nekaj izjemami), da je bilo nasprotovanje zakonu nadpovprečno. So torej libertalni volivci raje ostali doma? Ne. Volivci, ki sami zase pravijo, da so levi, hkrati pa ne hodijo na referendume, ker se jih neposredno ne dotikajo, niso levi. Morda so individualisti, morda so anemični, morda crnkovičevsko cinični, gotovo pa aktivno ne zagovarjajo vrednot solidarnosti in pravičnosti.

Enako velja tudi za politične stranke. Je Virantova lista, ki zase pravi, da je sodobna in odprta, aktivno sodelovala pri branjenju družinskega zakonika? Je to delala Pozitivna Slovenija? Se je Borut Pahor, politik, ki naj bi mu znova porastla popularnost, pojavil na kakšnem soočenju in ognjevito zagovarjal predlog, ki ga je pripravila še njegova vlada? Ne, Pahor molči že nekaj mesecev in raje razmišlja o svoji politični prihodnosti kot pa o zagovarjanju pravic manjšine. Nizka volilna udeležba je tudi posledica anemičnih strank, ki naj bi podpirale družinski zakonik.

Nestrpnost in sprenevedanje

Druga interpretacija referendumske nedelje je zmaga treh največjih verskih skupnosti. Nadškof, paroh in mufti so tri dni pred referendumom namreč svoje vernike pozvali, naj glasujejo proti zakonu. Del vernikov jih je uslišal. A njihov ekumenski referendumski poziv je svetohlinski. Pred leti, ko se je v Ljubljani obetal še en referendum, na katerem bi večina odločala o pravicah manjšine, je Franc Rode dejal, da je džamija politični center, in s tem skorajda sprožil versko vojno. Danes islamska verska skupnost, ki je bila nekoč neprivilegirana, marginalizirana, ki ji je večina odrekala pravico do verskega objekta, dela tisto, kar so nekoč delali njej sami, manjšini odreka človekove pravice.

Tistega referenduma o ljubljanski džamiji ustavno sodišče torej ni dovolilo. Tudi drugega referenduma o izbrisanih ne. Pri družinskem zakoniku pa so se ustavni sodniki raje zatekli v procesno argumentacijo. Tako v lanski odločbi niso odločali o tem, ali se bo z referendumsko kampanjo podpihovala nestrpnost na podlagi spolne usmeritve. Še sreča, da so se odločanju izognili, saj bi jih referendumska kampanja postavila na laž. V zadnjih tednih so bili namreč istospolni obtoženi, da si želijo trgovanja z otroki, da iščejo nadomestne maternice, da so nenaravni, invalidni, da širijo gejevsko ideologijo, da se želijo polastiti naših otrok, naše šole in naše družbe. Ustavni sodniki so z izogibanjem vsebinske presoje omogočili, do so zagovorniki družinskega zakonika in istospolni posamezniki postali tarče nestrpnih napadov.

Slovenija je čudna dežela. Volivci so lani zavrnili tri zakone, ki bi izboljšali finančni položaj Slovenije, danes pa se jezijo, ker jim bo vlada zmanjšala plače in otroške dodatke. Volivci so od politike zahtevali spremembo načina vladanja, danes pa se čudijo, ker Janez Janša vlada na podoben način kot pred leti. Volivci so zavrnili družinski zakonik in manjšini niso želeli priznati pravic, a hkrati pozabili, da se lahko jutri njim zgodi enako. Pravice se namreč vedno jemljejo po žličkah, najprej eni populaciji, nato drugi, najprej samo del, potem malo večji del, dokler na koncu ne ostane ničesar več.

Luteranski duhovnik Martin Niemöller je v času povojne Nemčije zapisal besede, ki jih lahko med drugim najdete tudi na stenah muzeja holokavsta v Washingtonu. Viri navajajo več različic, a smisel duhovnikovih besed je vedno isti – politična apatija vodi v propad. »Najprej so prišli po komuniste in nisem protestiral, saj nisem bil komunist. Potem so prišli po sindikaliste, pa nisem protestiral, saj nisem bil sindikalist. Potem so prišli po Jude, pa nisem protestiral, saj nisem Jud. Potem so prišli pome. In ni bilo nikogar več, da bi protestiral.« Ko je večina volivcev zavrnila družinski zakonik, človekovih pravic niso vzeli samo istospolnim parom, ampak so jih odvzeli sami sebi. Tako tisti, ki so volili, kot tudi oni, ki so spregledali, da je bil v nedeljo referendum. Družba je svobodna toliko, kot so v njej svobodni njeni najšibkejši členi. Boj za demokracijo se vedno začne pri boju za manjšine. Prevelik del Slovenije se tega še vedno ne zaveda …