Zatohli hlev duha

Tone Rački v pismu bralca trdi, da je moj pogled na kulturno politiko napačen iz treh razlogov: ker priznavam le medijsko posredovano kulturo, ker ne ločim med elitno in visoko kulturo in ker napačno razumem množično kulturo.

Ko gre za medijsko posredovano kulturo trdim, da je le ta kultura sodobna, vse drugo pa so muzeji. V resnici pa je po mnenju Račkega obisk galerij, gledališč, oper, filharmonij ipd. danes rekorden. Mislim, da je treba ločiti dve stvari. Res je, da novi mediji niso izpodrinili tradicionalnih. Je pa res, da se je doseg tradicionalnih medijev primerjalno gledano zmanjšal. Ljudje še vedno na primer hodijo v opero in filharmonijo, vendar je obisk elektronsko posredovane glasbe (na koncertih, na televiziji, na internetu ipd.) kvalitativno večji. To kažejo empirični podatki. To, kar trdim, je, da bi morala kulturna politika tem spremembam slediti in enakopravno spodbujati nove oblike ustvarjanja.

Rački nadalje trdi, da ne ločim med elitno in visoko kulturo. Elitna kultura je sociološka oznaka, pravi, medtem ko v resnici potrebujemo kulturološko. Res je, delitev kulture po slojih glavnih potrošnikov je družboslovna. Ta delitev se mi zdi relevantna zato, ker kaže na nedemokratično naravo kulturne politike pri nas, na dejstvo, da velika večina davkoplačevalcev subvencionira dostop do kulture peščici izbrancev (bolj izobraženih, urbanih, premožnejših ljudi). Vendar je to dejstvo za Račkega irelevantno. Tega sicer ne izreče eksplicitno, vendar demokracija v kulturi zanj očitno ne pride v poštev. To lahko posredno razberemo iz njegove trditve, da ni pomembno, ali obstajajo potrošniki kulture, ampak ali je kultura strokovno utemeljena. Umetnost ne obstaja zaradi ljudi, ampak zaradi strokovnjakov, ki bdijo nad tem, da prihajajo v javnost umetnine, vredne človeštva, ne pa človeka. Vsekakor zelo drzno. Vse življenje sem hodil v kino, na rock koncerte, gledal televizijske nadaljevanke ipd., da bi v tem užival, potem pa pride Rački in mi pove, da je to trivialno doživljanje umetnosti. V resnici gre za to, da stroka arbitrira, kaj je visoka kultura in se potem s tem oplemenitimo. Rački celo zapiše, da je visoka kultura podobna temeljnim znanostim, iz česar lahko sklepamo, da strokovnjaki lahko o tem arbitrirajo objektivno znanstveno. Še ena zelo drzna trditev. Nam lahko Rački kaj več pove o tem, s kakšnim čarovniškim trikom strokovnjaki mnenja o tem, kaj je visoko in kaj nizko, spreminjajo v dejstva? Kako na primer izmerijo, da je predstava Črnih mask v operi visoka kultura, igranje Jimmyja Hendrixa na kitaro (samouka, ki ni poznal not) pa nizka kultura? Problem razlikovanja visoke in nizke kulture ni v tem, da imamo vsi potrošniki kulture o tem pač različna mnenja, ampak v tem, da so eni potrošniki tako arogantni, da svoja mnenja razglašajo za dejstva.

Po mišljenju Račkega tudi ne razumem pojma množična kultura. Rad se sklicujem na deprivilegirane množice, ki pa prav nič ne pogrešajo bolj kvalitetnega kulturnega programa, ki jim ga vsiljujem. Medije skrbi predvsem gledanost in zaradi tega ponujajo slab program. Da bi prišli do boljšega programa v množičnih medijih, bi morala zanj skrbeti stroka, meni Rački. V čem vidim problem tega pogleda? Najprej in predvsem v prezirljivem pogledu na ’ljudstvo’, ki ga Rački nehote izrazi. Plehki potrošniki instant kulture ne ločijo med pomijami in večno umetnostjo. Zato jih je treba voditi za roko in jim kazati pravo pot v visoko umetnost. Že Raymond Williams je nekoč zapisal, da je nekaj zelo narobe s predstavo, ki jo imajo intelektualci o drugih – množic v resnici ni, so le drugi ljudje, ki jih ne poznamo in jih masificiramo. Intelektualec, ki na primer hodi v gledališče, bo na potrošnike televizijske kulture gledal kot na množico, kot na homogeno estetsko kolektiviteto. V resnici pa smo potrošniki televizijske kulture enako raznoliki kot potrošniki gledališke kulture, le da naš intelektualec o tem ničesar ne ve. Pa še nekaj se mi zdi sporno v pogledu Račkega. Skeptičen sem glede tega, da lahko stroka vzpostavi visoko kulturo na katerem koli umetniškem področju. Navsezadnje je stroka ves čas na čelu elitne kulture, pa verjetno ne bo nihče trdil, da je vse ali večina tega, kar se dogaja v zatohlih hlevih slovenskega duha, (visoka) umetnost.

To, kar v Sloveniji v resnici potrebujemo, je demokratična kulturna politika, ki bo bolj enakopravno spodbujala vse oblike umetniškega ustvarjanja. Prepričan sem, da se večina aristokratov duha zaveda krivičnosti obstoječega sistema, da pa se bodo vseeno upirali vsakemu poskusu spremembe - ne zaradi skrbi za visoko kulturo, ampak zaradi privilegijev, ki jih v tem sistemu uživajo.