Tokrat bo težje

Še vedno aktualni prvi minister in njegov CK, predvsem ideološka komisija, ponavljajo nekatere napake iz obdobja 2004 – 2008. Predlagani ukrepi, zlasti njihov obračun z delavskim razredom, s kulturniki, partizanstvom in s povsem neorganizirano levico se namreč ponovno zapletajo. Spet cincajo. Na gnile kompromise kaže tudi premalo radikalen izbor izbrisanih spominskih dni. Za primer: le kako so mogli pozabiti na ukinitev Slovenskega kulturnega praznika?! Le kako so mogli spregledati idealno možnost, da bi 1. maj proglasili za navaden delovni dan na koledarju?!

Ukinitev državne proslave ob Dnevu upora proti okupatorju je sicer logična posledica »zgodovinske resnice«, da so slovenski narod branili in pred uničenjem rešili »domoljubi«, ki so se poklonili Mussoliniju ter prisegli Hitlerju in Tretjemu rajhu. Tudi ukinitev državne proslave ob Dnevu reformacije sovpada s prejšnjo ugotovitvijo, saj so »krivoverni reformatorji« povzročili slovenskemu narodu same težave. V naše kraje so namreč zanesli tiste čudne knjige in pobožno ljudstvo begali z nemogočimi idejami. A glej zlomka: komaj vlada nekaj sprejme, že se širijo govorice oz. domneve, da naj bi se v bran državni proslavi ob Dnevu reformacije oglasil kardinal Rode, ki je za lastno škofovsko geslo Stati inu obstati prevzel besede iz Trubarjeve pridige …

Še dobro, da smo nekoč v pravem trenutku na pravem mestu imeli škofa Hrena, vzornika kasnejšega škofa Jegliča, ki sta oba veselo kurila kresove iz slovenskih knjig, papeški pa so na Rožnem trgu v Rimu (pet let pred Giordanom Brunom) sežgali slovenskega pridigarja iz Radovljice Petra Kupljenika!

Iz omenjenih vzgledov in šibe blaženega škofa Slomška bi morali »poklicani in najzvestejši« dosledno in brezkompromisno zarezati v »bolno tkivo« sodobnega slovenskega človeka in njegove duše. Predlagani ukrepi so torej premalo, nujno jih je potrebno radikalizirati! Načini so znani in izkušnje tudi. Dvatisočletne.