Za vojsko se vseeno najde

Doma varčujemo, iz Afganistana pa se nam ne mudi

Če želimo ohraniti verodostojnost v mednarodni skupnosti, moramo glede na vladne predloge globoko zarezati v socialno državo in varčevati na vseh področjih, od dodatkov za upokojence do nadomestila za nego otroka. Treba je odpraviti številne že pridobljene pravice, na primer subvencionirano šolsko malico ali brezplačni vrtec za drugega otroka. Vsaj tako je vlada trdila še sredi prvega aprilskega tedna ... Ni pa treba odpoklicati slovenskih vojakov z misije v Afganistanu. Nikakor, varčevanje pri tem bi, prav nasprotno, po mnenju vladajočih dodatno načelo verodostojnost Slovenije v mednarodni skupnosti.

V skladu s tem pogledom je vlada sklenila, da bo Slovenija v Afganistanu vojaško prisotna vse do leta 2014, ko naj bi bila odgovornost za varnost v državi dokončno prenesena na afganistanske varnostne sile. Brez posvetovanja z državnim zborom ali s predsednikom republike, sicer vrhovnim poveljnikom Slovenske vojske. V skladu z vladno odločitvijo bo od oktobra pri urjenju afganistanskih vojakov sodelovalo do 80 slovenskih vojakov, kar je deset manj kot sedaj.

Prisotnost slovenskih vojakov v Afganistanu je državni proračun lani olajšala za približno 7,5 milijona evrov. Letos naj bi bil znesek v skladu s predlogom rebalansa proračuna nekoliko nižji, dobrih šest milijonov evrov. V okviru varčevalnih ukrepov naj bi vlada letos s klestenjem porodniških nadomestil prihranila dobre tri milijone, z opustitvijo plačila vrtca za drugega otroka dobrih pet milijonov, z omejitvijo subvencioniranja šolske prehrane pa nekaj manj kot pet milijonov evrov. Primerjava zneskov morda res lahko učinkuje nekoliko demagoško, a pri tem ne smemo pozabiti, da je obrambni minister Aleš Hojs, ki zagovarja nadaljnjo slovensko prisotnost v Afganistanu, član Nove Slovenije, stranke, ki si je vrnitev v parlament tlakovala z vrhunsko demagoškim zagovarjanjem družine in otrok kot najvišjih in nedotakljivih vrednot, in da je enako zagreti zunanji minister Karl Erjavec naenkrat pozabil na „svoje“ upokojence.

Morda je še najbolj pragmatično obrazložitev nesmiselnosti nadaljnje slovenske prisotnosti v Afganistanu ponudil predsednik LDS Iztok Podbregar, ki ima kot nekdanji načelnik generalštaba Slovenske vojske vsekakor dovolj kompetenc za presojanje takšnih vprašanj. Glavni razlog za čimprejšnji umik, pravi Podbregar, prav gotovo ni vsesplošno varčevanje, temveč nesmotrnost naše prisotnosti. „Naša vojaška prizadevanja v operacijah v Afganistanu bi morala že zdavnaj prerasti v fazo z večjo participacijo civilnih strokovnjakov, ki bi nadaljevali delo naših vojakov in ustvarjali možnosti za vstop slovenskega gospodarstva v tisto regijo. Tako pa vojake pošiljamo kot izvidnico na izjemno zahtevne naloge, ko bi se morali vključiti drugi civilni akterji, pa na njihovo mesto izjemno uspešno vstopajo druge države s svojimi podjetji. V tem smislu je to za Slovenijo zamujena priložnost.“ S prisotnostjo v Afganistanu si ne utrjujemo podobe verodostojne, ampak predvsem ponižne države.