Ukinjanje avtonomije inštitutov

Pot prilaščanja avtonomnih institucij, po kateri je krenila Janševa vlada, se nadaljuje. Potem ko so v eno samo (super)ministrstvo, vodi ga dr. Žiga Turk, spravili izobraževanje, znanost, kulturo in šport, nameravajo v imenu »racionalizacije« in »uravnoteženja javnih financ«, torej varčevanja, združiti še raznolike javne zavode. Pod isto streho in vodstvom bodo po predlogu ministra Turka Pedagoški inštitut, Andragoški center Slovenije, Zavod za šolstvo in celo Zavod Planica, Muzej športa in Slovenski šolski muzej.

Seveda razlog za takšno politiko ne tiči le v varčevanju, saj so zdajšnje vladne stranke to namero omenile že v koalicijski pogodbi, kajti zapisale so, do bodo združile tiste javne zavode na področju šolstva, katerih programi se podvajajo ali dopolnjujejo, da bi racionalizirale delovanje strokovnega podpornega stebra izobraževanja.

Očitno pa so se »arhitekti« novega podpornega stebra izobraževanja lotili dela precej na pamet, saj niso upoštevali zgodovinske, strokovne in še kakšne razsežnosti posameznih ustanov. Zato ni čudno, da so se na namere vlade ostro odzvali na Pedagoškem inštitutu, ki že pet desetletij opravlja raziskave na področju znanosti v vzgoji in

izobraževanju. V protestnem pismu so poleg drugega zapisali, da njihov inštitut ni strokovni, podporni steber izobraževanju, ampak ima avtonomni »status raziskovalnega zavoda, njihove naloge pa se v ničemer ne podvajajo z nalogami drugih v dokumentu Ministrstva omenjenih zavodov«. Sicer pa se avtonomija tega inštituta vidi tudi skozi način financiranja, saj se vse raziskave in njihovi izsledki financirajo na podlagi projektov, pridobljenih na javnih razpisih različnih razpisovalcev. Povsem logično iz tega sledi sklep, ki pa ga zdajšnji oblastniki ne upoštevajo, da Pedagoški inštitut ni neposredni proračunski porabnik in ne sodi med tiste dejavnosti, ki bi jih vlada lahko kar s sklepom »finančno racionalizirala«. Poslanstvo Pedagoškega inštituta kot javnega raziskovalnega zavoda namreč je, kar še posebej opozarjajo pisci protestnega pisma, drugačno, kot to velja za zavode strokovnega podpornega stebra, in zato se »zastavlja vprašanje o kompatibilnosti sistemov vodenja in upravljanja in posledično izvedljivosti samega združevanja«. Skrb, da bi zaradi potrebe po ustvarjanju novih konceptov in sistemov delovanja kratkoročno in dolgoročno ustvarili nove stroške na tem področju, seveda ni odveč. Filozof dr. Mladen Dolar, ki je tudi podpisnik protestnega pisma, opozarja, da je treba biti s tovrstnimi potezami, ko gre za stabilnost institucij, previden, spremembe pa, če so potrebne, uvajati previdno in postopno, ker je treba v znanosti zagotoviti kontinuiteto in stabilnost. »Dolgoročno je stabilnost tista, iz katere izhaja kakovost in ki pravzaprav največ prispeva k temu, da znanost vrne družbi tisto, kar je vanjo vložila in kar od nje pričakuje.«

Dolgoročno je stabilnost tista, iz katere izhaja kakovost in ki največ prispeva k temu, da znanost vrne družbi tisto, kar je vanjo vložila in kar od nje pričakuje, opozarja dr. Mladen Dolar.

V pismu – podpisalo ga je več kot sto uglednih imen iz sveta znanosti, med drugim tudi dr. Milica Antič Gaber, dr. Bojan Baskar, dr. Srečo Dragoš, dr. Lev Kreft, Ksenija Vidmar - Horvat, dr. Marko Kerševan – pozivajo ministra Turka k pametnemu ravnanju in pogovoru o možnostih za ohranitev samostojnega in avtonomnega Pedagoškega inštituta.

Pameten dogovor je potreben tudi zato, ker bi bili z združitvijo Pedagoškega inštituta z zavodi iz strokovnega podpornega stebra izobraževanja prepoznavnost, kredibilnost in delovanje inštituta nepopravljivo okrnjeni. Sicer pa so bili politični pritiski na Pedagoški inštitut s strani Janševe vlade doslej evidentni. V njegovem prvem mandatu je bil prav Pedagoški inštitut trn v peti kreatorjem novega izobraževanja, saj je Janševa vlada leta 2004 zamenjala direktorja inštituta Zorana Pavlovića, ki naj bi slabo in nepregledno delal. Tudi takrat so se uprli tej potezi eminentni strokovnjaki, znanstveni svet inštituta, kot njegov organ, pa je z argumenti zavrnil vse vladne očitke. Kaj vse se je skrivalo za odstavitvijo Pavlovića, ni povsem jasno, a zgovorno je, da je namesto njega postal direktor Dejan Hozjan, diplomant Teološke fakultete in doktorant pedagogike. Se je za to menjavo takrat skrivala dolga roka RKC, ki se je nadejala, da bo po »prevzemu« Pedagoškega inštituta lažje na Slovenskem uveljavljala svojo vizijo šolstva?

Ukinjanje avtonomnih institucij se doslej v zgodovini z družbenorazvojnega vidika nikdar ni pokazalo kot uspešno dejanje. Tudi tokratne retrogradne poteze ministra Turka, pa tudi vlade na drugih področjih, ne prispevajo k sproščenosti v družbi, ki edina omogoča razmah znanosti in demokratičnih procesov.