Odgovor je v pogledu

Bernard Nežmah in njegovi pamfleti so prav gotovo unikum v slovenskem novinarstvu. Njegovi vsakotedenski prispevki v Mladini so odraz demokratičnosti tednika Mladina, ki v pretežno politično levem časopisu dopušča tudi desno mnenje. To v desnih tednikih tipa Demokracija ali Reporter ne bomo nikoli dočakali. Predstavljajte si, da bi npr. Demokracija objavljala pamflete Vlada Miheljaka ali Reporter kolumne Borisa Ježa. Prav to počne Mladina, ki Nežmaha tolerira v svojem kolektivu, čeprav si ne predstavljam, da plačuješ nekoga, ki na teden sproducira eno piškavo stran zapisa s pričakovano in vedno ponavljajočo se mantro. Ta je v zadnjem mesecu ali celo še nekaj več v glavnem posvečena drevesom na grajskemu hribu, prašnim trdnim delcem in seveda Nežmahovemu stalnemu sovragu in pravi obsesiji Zoranu Jankoviću, brez katerega ni bilo še niti enega pamfleta, od kar je Janković postal župan Ljubljane. Nežmah je pač človek, ki o stvareh, o katerih piše, zelo malo ve, kar pa je še slabše, mu tudi ni do tega, da bi se o čem poskušal vsaj poučiti. Pred kratkim je namreč izšla monografija z naslovom Mestno drevje, ki so jo napisali največji strokovnjaki s tega področja in jo je izdal Botanični vrt UL. Če bi Nežmah knjigo vzel v roke ali o mnenju poprašal katerega od avtorjev, bi morda nehal pisati nebuloze o drevesih na grajskem hribu. Podobno velja tudi za prašne delce. Seveda so ti problem, a mnogo večji problem je prav tisto, kar Nežmah na koncu zadnjega pamfleta vehementno vrže preko rame. Zastrupljanje s tobakom oz. kajenjem je prvi vzrok pljučnega raka in ne prašni delci. Res pa je, da se ljudje s kajenjem zastrupljajo prostovoljno, od tega pa ima korist tudi državni proračun, za katerega pa vemo, v kakšnem stanju je. Zato je kajenje za državo dobro, saj ima od njega korist, od prašnih delcev pa nobene. Morda bi Janševa vlada, ki je polna bajnih domislic o omejevanju porabe, lahko razmislila na prihodkovni strani o uvedbi trošarin na prašne delce. Tako bi tudi prašni delci postali družbeno koristni, škoda bi bila le kolateralna, saj Nežmah o njih potem ne bi mogel več pisati. Ampak pravzaprav bi lahko, saj bi bil to še en razlog za toleriranje rabot desne politične opcije oz. vlade. O skrajno spornih potezah prav te opcije, ki nam vlada na »previrantski« način (beseda previrant si zasluži umestitev v SSKJ, kot označba za nekoga, ki izigra eno politično opcijo na račun druge in omogoči vladanje volilnim poražencem), v Nežmahovih pamfletih ni ne duha ne sluha. Pa bi si kakšno kritično misel pronicljivega misleca zaslužilo vsaj slavje desničarjev ob zavrnitvi družinskega zakona in hkratni predlogi vlade, ki bodo osiromašili prav tiste družine, na katere so se v kampaniji proti družinskemu zakoniku sklicevali. Poteze Janševe vlade dokazujejo le to, da vladajo in bodo vladali brez najmanjšega kančka ponižnosti, ki bi morala biti posledica zavedanja, kako so na zadnjih volitvah prišli na oblast. Seveda je naivno kaj takega pričakovati od Janeza Janše in njegovih »ministrantov«, ki so se do oblasti prigrebli na prej omenjeni previrantski način. O tem Nežmah ni pisal, ga pa moti, če Janković, zmagovalec na državnozborskih volitvah, ponovno prepričljivo zmaga na županskih volitvah. Nežmah bi pravzaprav moral biti vesel, o čem bi ob nasprotnem izidu lahko sploh še pisaril in pisunil? O Mojci Kucler Dolinar??? Pa bi bilo veliko bolje, če bi kdaj kakšno razdrl tudi o tem, zakaj Janševa vlada nima smisla za humor, dasiravno ima v svojih vrstah enega največjih političnih humoristov Karla Erjavca. Ta se je na račun »njegovih« upokojencev namestil na stolček zunanjega ministra, kjer kar po francosko razdira žoltave po svetovnih prestolnicah. Ob tem pa je hipno pozabil na njemu »tako drage upokojence«, ki igrajo tudi pomembno vlogo v »varčevalni« shemi vlade, v kateri sedi. Nežmah tudi ni nič napisal, ko je Janševa vlada radirala ministrstva in urade in agencije in ponovno kadrovala svoje preizkušene ljudi, na mesta, ki bi morala biti apolitična. Od vseh ministrstev pa je npr. obdržala popolnoma nepomembno in nepotrebno samostojno ministrstvo za Slovence po svetu. Da je tudi Ljudmila Novakova dobila stolček, s tem pa tudi Slovenci po svetu prepoznavne konture. Ja, tudi o tem Nežmah ni nič napisal in tudi ne bo, kajti če bi, ne bi bil več Nežmah. In Mladina ne bi bila to, kar je, zgled odprtega medija, ki ga z veseljem prebereš, vključno z Nežmahovim pamfletom, pa čeprav ti gre pošteno na živce.