Zgodovina velikonočnih pojedin v vatikanskih barvah

V svečanih okoliščinah, ko je sproščeno razvajanje brbončic nekaj povsem samoumevnega, se nekaj malega najde tudi za radovedno oko, ki v tradicionalnem velikonočnem meniju razbere še neko drugo skrito simboliko

Miza je vsled prazničnih dni bogato obložena s sezonskimi specialitetami, kot so kuhana jajca, prekajena vratovina, pečena šunka, sveže nariban hren, kolači in potice najrazličnejših nadevov, ki naj bi nas utrdile v veri, da v vstalem Kristusu prepoznamo začetek našega vstajenja in sprejmemo velikonočni dar luči, ki preganja temine strahu ter trga verige nasilja in sovraštva.

Velika noč je poleg božiča največji krščanski praznik, njegov datum pa se vsako leto določi posebej, in sicer na prvo nedeljo po prvi spomladanski polni luni. Najzgodnejša velika noč je bila v prejšnjem stoletju 23. marca leta 1913, v 21. stoletju pa bo tega dne velika noč tudi samo enkrat, leta 2008. Najpozneje je velika noč lahko 25. aprila, kar se je v prejšnjem stoletju zgodilo le leta 1943, v tem pa se bo leta 2038. Verni se v tem času spominjajo trpljenja Jezusa Kristusa, njegove smrti na križu, njegovega vstajenja od mrtvih in odrešenja. Po evangelijskem izročilu je Jezus umrl na križu v petek ob treh popoldne in pokopali so ga še isti večer, ker je bila sobota pač dan strogega počitka. Dva dni kasneje se je zgodil čudež: Jezus Kristus je v nedeljo ob prvem jutranjem svitu vstal od mrtvih. Velika nedelja je tako tudi v posvetnem okolju obveljala za sveto, velikonočni ponedeljek pa za praznik, namenjen druženju ter krepčanju duha in telesa z reprizami zadnje večerje v vseh njenih evharističnih razsežnostih.

Pa za hip odložimo pribor, če ga sploh imamo (blagoslovljene velikonočne jedi se je včasih lahko uživalo samo z rokami), in se razglejmo po mizi. “To je spomin na Kristusovo krono. On trnovo krono, mi sladko pogačo,” je Fran Saleški Finžgar v svojem velikonočnem razmišljanju zapisal o kolaču, hren pa pospremil z besedami: “To so strašni žeblji, s katerimi so pripeli zveličarja na križ.” Za časa Finžgarja kakopak še ni bilo hipermarketov in hladilnih skrinj z akcijskimi šunkami, zato je bil pogled na mesnine še posebej presunljiv: “Tudi meso bo blagoslovljeno, kar pomeni jagenjčka, samega Jezusa, ki je bil za nas zaklan.” In pirhi, ta univerzalni simbol velike noči? “To so petere bridke rane Jezusove. Pet kapelj njegove svete krvi.” Skratka, podobno kot ljubezen gre tudi vera s pripadajočo simboliko vred skozi želodec.

V svečanih okoliščinah, ko je sproščeno razvajanje brbončic nekaj povsem samoumevnega, se nekaj malega najde tudi za radovedno oko, ki v tradicionalnem velikonočnem meniju razbere še neko drugo skrito simboliko. Če je gostija dekorirana – in običajno je – z lesko, vrbo, brinjem, bršljanom, pušpanom, resjem, oljko ali hrastom, sedmimi rastlinami, iz katerih se največkrat spleta velikonočne butarice, se pred vami v podobi dobrot namreč razpre paleta odtenkov sedmih osnovnih liturgičnih barv, ki se uporabljajo pri krščanskih bogoslužnih obredih, upoštevati pa jih morajo tudi izdelovalci ekleziastičnih oblačil. Beli barvi, barvi Svetega duha, nedolžnosti duše, čistosti, svetega življenja in Kristusovega vstajenja, ki je bila do 9. stoletja edina bogoslužna barva, se jih je kasneje pridružilo še šest, nabor osnovnih liturgičnih barv kot vseprisotnih verskih simbolov pa naj bi na začetku 13. stoletja določil papež Inocenc III. Te barve so še: rožnata, simbol radosti in sreče. Škrlatna, simbol pokore, spreobrnitve in ponižnosti. Zlata (rumena), simbol dostojanstva in veličine. Črna, simbol smrti in konca tuzemnega življenja. Rdeča, simbol ognja, moči, ljubezni, krvi in - komunizma. Zelena, simbol upanja, prenove duše z dobrimi deli, življenja v Kristusu in – islama. Sedem barv, na katerih temeljita krščanski imperij in njegova prestolnica Vatikan.

In kakšnih barv so vaši pirhi?

Na svetu obstaja absolutistični monarh. Ki razumljivo ni izvoljen, ampak vnaprej izbran. Velja za nezmotljivega in razpolaga z neomejeno močjo. Vlada več kot osemstomilijonski množici, ki jo lahko kadarkoli mobilizira, usmerja pa jo s hierarhično brezhibno in skrbno razpredeno mrežo strokovnih sodelavcev: 260.000 škofijskih duhovnikov, 120.000 župnijskih duhovnikov, 65.000 semeniščnikov, 210.000 samostanskih bratov, 950.000 nun in kakih 2,5 milijona posvetnih delavcev. Jasno, govorimo o papežu, omenjene številke pa o desni polovici rumeno bele vatikanske dvobojnice. Bela je namreč simbol absolutne moči in napuha, ki je v kričečem nasprotju z dogmatičnim slikanjem revnega in razcapanega odrešenika.

Mimogrede, belino papeža Janeza Pavla II. je na njegovo izrecno željo v drugi polovici devetdesetih oblikoval francoski modni kreator Jean-Charles de Castelbajac. Tako je, Roda Stewarta, Farrah Fawcett, vključno z ostalimi Charliejevimi angelčki, in božjega namestnika na zemlji je oblekel isti človek. Rumena oziroma zlata, ne čisto po naključju leva polovica vatikanske zastave, v tem pogledu predstavlja popolno rimo na belo. Vam je potegnilo na pirhe in jajce kot prasimbol univerzuma? Že, ampak rumena, se pravi zlata, je zanimiva tudi kot samostojna barva, saj prej kot dostojanstvo in veličino evocira pohlep in razkošje, v kombinaciji s črno, barvo teme in uničenja, pa simbolizira grozečo nevarnost.

Prav na tej točki se začenja eno najbolj nečastnih poglavij iz vatikanske zgodovine, in sicer kolaboracija s fašizmom in nacizmom, po zaslugi papeža Pija XII. pa tudi soodgovornost za holokavst. Pij XII. je namreč modro molčal ob nemški agresiji in ob masakru milijonov Judov, ker se je bal izgubiti naklonjenost nemških katolikov. Pa tudi nemškega boja proti Rusiji ni želel oslabiti, saj je boljševizem in komunizem smatral za hujše zlo od nacizma. Po padcu Tretjega rajha so prav nekateri visoki cerkveni dostojanstveniki v sodelovanju z Odesso, mednarodno tajno organizacijo, ki je imela odlične zveze s profesionalnimi tihotapci in fašističnimi režimi Latinske Amerike, pomagali tisočem vojnih zločincev varno prebegniti v diktatorske, a globoko verne države. Julija 1997 je Associated Press objavil poročilo, ki ga je ameriško ministrstvo za finance petdeset let držalo v tajnosti. Poročilo je prvič v zgodovini razkrilo podrobnosti o vlogi Vatikana pri skrivanju naropanega nacističnega zlata. Papež Janez Pavel II. je ob prihodu novega tisočletja sicer obsodil antisemitizem in obžaloval holokavst, še vedno pa se kategorično zavrača vpogled v vatikanske medvojne arhive.

Zelena je barva denarja, ki priteka v Vatikan tudi po zaslugi trgovanja s svetimi relikvijami. Kanonsko pravo namreč zahteva, da jih hrani vsaka katoliška cerkev, saj vernike utrjujejo v veri in navdajajo s spoštovanjem in ponižnostjo. Vatikan se razumljivo distancira od javnih debat o avtentičnosti relikvij, kajti navkljub natančnemu knjigovodstvu oddelka, iz katerega širom po svetu s priporočeno pošto pošiljajo take ali drugačne ostanke svetnikov in mučencev, od pepela do koščkov kosti ali oblačil, kroži po župnijah veliko ponaredkov, ki pa konec koncev niso sporni, saj služijo istemu cilju kot avtentični primerki. Raziskovalno novinarstvo med drugim tako beleži štiri ušesa svetega Prokopa, devet dojk svete Evlalije, 28 palcev svetega Dominika, dve telesi svetega Luke in svetega Silvestra in celo tri glave Janeza Krstnika, da o najmanj 150 avtentičnih žebljih s Kristusovega križa in o spornem Kristusovem prepuciju, ki naj bi ga hranili tako v okolici Rima kot v cerkvici sredi Abrucov, niti ne govorimo. Sicer pa naj bi se zelena, bojda zaradi povezav z islamom, v krščanskem bogoslužju uporabljala čedalje manj.

Pokora, spreobrnitev in ponižnost gor ali dol, škrlatna barva bo na vekov veke ostala vrezana v zgodovino katoliške Cerkve kot barva svete inkvizicije, ki je nastala na začetku 13. stoletja s sistematičnim klanjem albižanskih heretikov. Njene temelje je pri utrjevanju vere zasnoval papež Inocenc III., delo pa je dokončal Inocenc IV., ki je požegnal telesno mučenje. Saj veste, pri razkrivanju krivovercev in razkrinkavanju hudičevih zarot cilj opravičuje vsa sredstva. V 14. stoletju so na seznam nujnih del in nalog svete inkvizicije vpisali lov na čarovnice. Histerija lova na čarovnice je trajala cela tri stoletja, z življenjem pa jo je plačalo dva milijona žensk. Naselja, kjer so sveti inkvizitorji odkrili čarovnico, so često požgali do tal. S prebivalci vred. Za vsak slučaj. Da ne bi kakšna nečista ženska uročila vsemogočnega.

In rdeča? Leta 1095 so šli križarji prvič osvobajat in v templju Salomonovem so vojščaki jezdili do kolen v krvi, tako pravična in mogočna je bila božja sodba. Moto druge križarske vojne je bil: »V smrti poganov je krščanska moč in Kristusova slava.« V tretji križarski vojni se je izkazal Rihard Levjesrčni. S škofovskim blagoslovom je ukazal brez milosti poklati 3000 ujetnikov, med katerimi je bilo največ starcev, žensk in otrok. O rdeči ni dvoma. Ostaja simbol ognja, moči, krvi in – krščanske ljubezni.