Pozor, diletantje!

Simon Kardum, Direktor javnega zavoda Center urbane kulture Kino Šiška

13. 4. 2012  |  Mladina 15  |  Komentar

Ja, spet prihajajo. Sproščeni jezdeci apokalipse na čelu s princem teme. Tu so. Med nami. Še bolje. Nad nami. Tokrat bodo zavladali v vsej svoji veličini. Tokrat nas bodo zbrisali z obličja Zemlje. Tokrat ne bodo več delali napak kot pred leti. Tokrat imajo za svoje početje prikupen argument za ljudstvo (in Bruselj in neoliberalne barabe). Krizo. Krizo?! Na primeru aktualne prepovedi sklepanja avtorskih in svetovalnih pogodb v javnem sektorju bom pokazal, da gre za totalni blef, za taktični slepilni manever in, znova, za pregovorno hlapčevstvo.

8. marec 2012

Na dan žena slovenska vlada na redni seji sprejme sklep št. 10000-8/2012/3, ki v 2. točki določa: »V javnem sektorju je od dneva sprejema tega sklepa do preklica prepovedano sklepanje vseh avtorskih in svetovalnih pogodb. Sklepanje teh pogodb je mogoče zgolj izjemoma ob predhodnem soglasju Vlade RS.« Hkrati Janševa vlada ob asistenci finančnega ministra Šušteršiča, ministra, pristojnega za javno upravo, Pličaniča, in ministra, pristojnega za izobraževanje, znanost, kulturo, medije in šport, Turka s sklepom naloži državnim organom in vladnim službam, da ji najkasneje v 14 dneh poročajo o dejanskem stanju (in vrednostih) avtorskih in svetovalnih pogodb v posamičnih sektorjih. V naslednjih dneh nastopi panika. Najprej v osrednjem javnem medijskem servisu, Radioteleviziji Slovenija, z enotedenskim zamikom v lokalnih skupnostih in nazadnje še v kulturi. Ko sem zvedel za to nebulozo, sem se le kislo nasmehnil in cinično zamahnil z roko. Češ, saj ne vedo, kaj delajo. Vsaj ta biblični izrek morebiti poznajo, sem si zabrundal. A sem se uštel. Kaos je naraščal, ustvarjalci so začeli pričevati o nenavadnih sporočilih, ki jim jih dajejo na RTVS, in začelo me je zanimati, kaj je v bistvu ključna vsebina slovitega sklepa. Ugotovitve so naslednje.

Primer aktualne prepovedi sklepanja avtorskih in svetovalnih pogodb v javnem sektorju je totalni blef, taktični slepilni manever. A sledilo je pregovorno hlapčevstvo.

Sklep je nezakonit zaradi več razlogov. Pravno podlago je podpisani generalni sekretar Predalič (iz)našel v dveh členih zakona o vladi. Kar nekaj. Nič pretresljivega, kaj šele obvezujočega. Običajen sklep pač. Pod krinko javnofinančne krize pa je vlada v javni sektor in v širšo javnost lansirala še popularen podatek o tem, da so svobodni ustvarjalci in izobraženci tisti, ki z avtorskimi pogodbami služijo bajne davkoplačevalske denarje na račun siromašnega ljudstva. Šlo naj bi namreč za okroglih 23 milijonov evrov sumljivih honorarjev. Diši znano? Ja, diši in zveni znano. Iz nehotene administrativne napakice se je zgodba čez noč prelevila v hoteno akcijo. Zlovešči sklep je evidentno nezakonit, saj je v neskladju s sistemsko zakonodajo (Zakon o zavodih, zakonodaja s področja delovanja agencij in skladov, Zakon o RTVS …) in tudi s specialno zakonodajo s področij kulture, medijev, dediščine, arhivov, knjižnic, ministrstva in vladne službe pa so vzeli navodilo smrtno resno in ga začeli izvajati. Najbolj očitno in konsekventno na superministrstvu Žige Turka. Za kaj torej gre? Ukaz posega v avtonomijo delovanja javnih institucij na več ravneh. Najpomembnejša je s predpisi uzakonjena avtonomija, ki prepušča odgovornim v javni instituciji tako organizacijske, programske (uredniške), poslovne kot tudi kadrovske odločitve. Z naslednjimi varovalkami: to lahko vodstva počnejo le po predhodni potrditvi letnih programskih in finančnih načrtov na svetu zavoda (v kateri ima javna oblast, ali država ali lokalna skupnost, itak večino); in skladno z internimi akti – predvsem z ustanovitvenimi akti in s sistemizacijami delovnih mest. Potemtakem zakonodaja prepušča vodilnim tudi absolutno avtonomijo sklepanja avtorskih pogodb z zunanjimi pogodbeniki s komerkoli, za katerokoli storitev in za katerokoli vrednost. Za gospodarno ravnanje z javnimi sredstvi, izvajalci in infrastrukturo pa so vodilni v javnem sektorju kazensko in odškodninsko odgovorni. In pod stalnim nadzorom.

Taktični transfer

Kako je potemtakem možno, da so ministrstva pravno vprašljivi sklep sploh upoštevala? Kje je pokončno in strokovno uradništvo? Na Maistrovi 10 morda? Je tam še kaj odprtega? Je. V istem času je tam potekal odprti lov na uradniške položaje. Slovita reorganizacija v imenu vitke države, ki uspešno nastavlja »naše«, odslavlja »vaše« in preizkuša »lojalnost« preostalih. No, to smo pričakovali. Preplah. Nismo naivni. To je šele začetek. Sledijo giljotiniranja v nižjih ešalonih. In vendar, kako so lahko na Maistrovi spregledali pravno tako očitno neskladje s predpisi, da ne rečem – kako da niso uvideli natega? Ne, ne mislim na Turka in njegov ešalon. Mislim na uradništvo, na čuvarje pravno čiste operativne politike. Sklep bi bil namreč konsistenten le v enem samem primeru, in sicer da bi bil omejen le na državno upravo (v najboljšem primeru na javno upravo), ne pa razširjen na celoten javni sektor. Kje je zdaj Virant? Aja, sedi v parlamentu. Bo tudi on prepovedal sklepanje svetovalnih pogodb poslanskim skupinam? In: bo Janša prepovedal sklepanje avtorskih in svetovalnih pogodb v državnih podjetjih? In še: bo vlada prepovedala zaposlovanje osebnih svetovalcev posameznih ministrov. Ali nimajo okoli sebe dovolj uradnikov? Toda: ni poanta v tem. Ost je v tem, da so se servilni uradniki podredili. In puščica se je zarila v vse tiste kulturne ustanove, zelo pozno sicer, šele 19. marca, in naložila direktorjem, da jim v celih dveh dneh posredujejo sezname »vseh aktivnih avtorskih pogodb« in tistih »podjemnih pogodb, katerih predmet je svetovanje«. Direktorji/direktorice so sicer noreli, a večina je izpolnila nerazumljive in nerazumne tabele v nemogočem roku. Štos je namreč v tem, da vlada sklepa ni pospremila ne z obrazložitvijo ne s podrobnejšimi navodili. In so se znašli po svoje. Pravzaprav znašle. Usekale so kar počez, tudi po tistih zavodih, ki jih sicer superministrstvo delno financira (dvanajstinsko), a katerih ustanovitelj definitivno ni vlada, temveč lokalne skupnosti. Kopipejst pač. Še dobro, da ni zraven Kina Šiška. Pa bi mimogrede moral biti, če smo pošteni. Naj zaradi diskriminatorne obravnave sprožim ustavni spor? Ali naj jih vse skupaj odjebem … S tem so zagrešile novo kršitev. Vtaknile so se v neko drugo avtonomijo, namreč v avtonomijo lokalne samouprave. Občine, predvsem mestne, kje ste? Se boste postavile v bran svojih javnih institucij? Boste tudi v tem primeru tako organizirane in učinkovite s tožbo proti državi kot pred dvanajstimi leti?! Še nekaj so storile ubožice. Zahtevale so tudi občutljive osebne podatke, za katere hrambo in obdelavo so državni organi pristojni le izjemoma. Bo kateri od uradnikov, odločevalcev, tudi odškodninsko odgovarjal, če bo zaradi prepozno izdanega soglasja h kateri od avtorskih pogodb (beri: kateremu od domačih/tujih avtorjev!) odpadla recimo kakšna predstava?

Kako je možno, da so v javnem sektorju pravno vprašljivi sklep sploh upoštevali? Kje je pokončno in strokovno uradništvo?

Z opisanim diletantskim, a učinkovitim manevrom je postalo jasno, da je ljubezen med ponižnostjo javne uprave in ustrežljivostjo javnega sektorja tako močna, da ima »vlada za ukinjanje vsega živega« popoln mandat za razsutje javnega sektorja. Ustavili je ne bodo niti sindikati. Tisti sindikati, ki v zadnjih dveh desetletjih niso hoteli pristati na mehko reformo javnega sektorja, in tisti sindikati, ki so ščitili podedovane pravice že zaposlenih. In hkrati pozabili vsaj na 2500 samozaposlenih v kulturi, na 500 samozaposlenih v medijih, na ves ustvarjalni in intelektualni prekariat in na vse tiste iz prihajajočih generacij, ki jim je (bo) vlada črnih boljševikov vzela občasni avtorski kruh. Javni sektor je bil namreč doslej spodoben delodajalec, eden še redkih. Zdaj ne sme več ne zaposlovati, ne nagrajevati, ne izplačevati honorarjev.

Kdo bo naslednji?

To simpatično janševistično vprašanje je treba obrniti. Pravo vprašanje je, kdo je bil prvi. Prva v vrsti je, kot običajno, bila RTVS. Osrednja kulturna ustanova s skoraj 2000 zaposlenimi, z dodatno honorarno silo, ki šteje 350 stalnih in 700 občasnih honorarcev. Od nekdaj najlažji politični plen. Od nekdaj monstrum z upogljivimi vodstvi. Od nekdaj hiša, prepredena s sindikalističnimi celicami. Od nekdaj institucija, ki bi jo bilo treba prvo med enakimi temeljito reorganizirati in programsko profilirati. Zdi se, da je prepozno. Oddaje so že začele odpadati. Naveza Filli-Lombergar-Lampreht se še upira ne več. V. d. generalnega direktorja Direktorata za medije, Miro Petek, obvlada. Res je, nekaj upornikov se je le pojavilo. Sindikat novinarjev Slovenije je zagrozil s tožbo proti vladi, Nacionalni svet za kulturo opozarja na »avtocesto v cenzuro«, Kolegij direktorjev slovenskih gledališč prosi za presojo zakonitosti vladnega sklepa in zahteva izvzetje javnih zavodov s področja kulture. In epilog? Na koncu se bo izkazalo, da je Janša v bistvu hotel dobro, saj je hotel izkoristiti notranje rezerve že zaposlenih (do smrti, ha). Saj ni vseved, kako pa naj bi vendar vedel, da v večini primerov takih rezerv preprosto ni, saj ni takih delovnih mest. Niti predvidenih niti sistemiziranih. In Janša je nezmotljiv, to bi že lahko vedeli. In ne priznava napak. Šlo je za preizkus upogljivosti podsistemov. In spet bo prepozno. Preostane nam le to, da čakamo, da bosta kulturni in medijski sektor klecnila in z njim svobodnjaki. Če ne prej, jeseni. Se vidimo, v naslednji vojni.