Zatohli hlev duha

Tomčev odgovor na mojo repliko me je razočaral. Od profesorja kulturologije bi upravičeno pričakovali drugačen diskurz. Namesto, da bi izkoristil priložnost, da svoja stališča podrobneje pojasni (čeprav pisma bralcev niso najprimernejši prostor za to), poskuša diskreditirati oponenta. Če užaljenost ne bi bila otročja, bi bil lahko z razlogom užaljen, pa nisem, ampak samo začuden. Začuden, kako je mogoče, da dr. humanističnih znanosti iz trditev v moji repliki (Mladina št. 12) razbere, da sem nedemokrat, da preziram neuke množice, da po moje »umetnost ne obstaja zaradi ljudi, ampak zaradi strokovnjakov, ki bdijo nad tem, da prihajajo v javnost umetnine, vredne človeštva, ne pa človeka«. Tega v mojem tekstu ni mogel najti, razen če je tja projiciral svoje lastne misli. Ne zato, ker bi bil sam nedemokrat in preziral neuke množice, pač pa je prepričan, da so vsi, ki se ne strinjajo z njegovo tezo, taki. Ta predsodek mu preprečuje, da bi razumel moja jasno, čeprav zgoščeno izražena stališča, s katerimi se lahko strinja ali ne. Lahko bi se tudi pozanimal, koga se je namenil zmerjati. Sebe imam za človeka iz ljudstva, ki je odrasel v zakotni gorski vasici. Prva in edina glasba, ki sem jo slišal, so bile narodne viže in še danes mi srce najbolj pristno zaigra ob zvoku frajtonarice. Seveda ne vsak dan in ves dan kot je to značilno za ljubitelje zabavne in popularne godbe. Večji del poklicne dejavnosti pa sem posvetil uvajanju ravno sodobnih oblik množične kulture filma, fotografije in stripa v šolske programe. Žal le z delnim uspehom, z izbruhom demokracije pa je bilo vse izničeno.

Na Tomčeve teze se odzivam predvsem zato, ker se tisti, ki so izzvani, ne. Problem predstavlja predvsem njegova teza o muzejski umetnosti vsega, kar ni elektronsko posredovano. Toda kakorkoli obrnemo, gre pri slikarstvu, kiparstvu, književnosti, gledališču, fotografiji v 20. stoletju za živo in aktualno ustvarjalnost. V večini primerov celo z žrtvami ustvarjalcev in mimo interesov uveljavljene kulture, torej iz avtentičnih potreb. Tomc se sklicuje samo na statistiko, ki pa ne more meriti niti vrednosti niti pomembnosti. Tomčevo preziranje stroke je naravnost vulgarno. Zanimivo bi bilo slišati, kdo le bi lahko izboljšal kulturno politiko in programe kulturne ponudbe, če ne taki ali drugačni strokovnjaki in poznavalci.

Bistvo problema pa ostaja pojmovanje visoke kulture, ki jo Tomc naravnost prezira. V tem žal ni osamljen, problem pa je morda čisto terminološki. Visoko v tem primeru namreč ne pomeni vzvišeno, boljše, ampak bolj kompleksno. Kratka haiku pesem je lahko kompleksnejše delo kot tv nadaljevanka, abstraktna slika z nekaj barvnimi lisami je lahko kompleksnejša kot grafitarske poslikave vseh slovenskih vlakov skupaj. Ravno zaradi te svoje kompleksnosti je bila ta vrsta ustvarjalnosti vedno sponzorirana, ker lahko nastaja le z določeno »ignoranco« do občinstva. Bolj kompleksnemu se mora prilagajati občinstvo. In ko se dela inventura, je vedno ta vrsta umetnosti tista, ki predstavlja identiteto določenega kulturnega prostora. Slovensko identiteto predstavlja Prešernova poezija in ne morda kakega tedaj popularnejšega pesnika, ker je kompleksnejša. Saj jo je Prešeren celo pisal z namenom, da pokaže, da je slovenski jezik enako kompleksen kot kateri koli drug in ne zato, da bi bil všečen. Ali je zato koga preziral? Prav nasprotno! Pa še to: zafušana abstraktna slika spada v visoko umetnost, čeprav ni vredna nič. Nizka umetnost pa ni strokovni pojem.

Tomc me izziva, naj povem, s kakšnim čarovniškim trikom strokovnjaki mnenja o tem, kaj je visoko in kaj nizko, spreminjajo v dejstva. Lahko, če pri uredništvu v ta namen izposluje vsaj dve strani prostora.