Vitka država

Vlada je v začetku mandata pretresla slovensko strokovno in občo javnost z varčevalnimi ukrepi. Lahko da je namen tega manevra v odvračanju pozornosti, da se v miru spelje določene zakulisne načrte. Vendar se je vsaj na področju izobraževanja in znanosti potrebno dotakniti nekaterih podrobnosti „varčevalnih ukrepov“. Kot poročajo mediji, je Ministrstvo za finance marca 2012 pripravilo dokument z naslovom Uravnoteženje javnih financ, v katerem je kot ukrep notranjega varčevanja predvidelo tudi „Združitev javnih zavodov“. Tako naj bi se Javni raziskovalni zavod Pedagoški inštitut združil z Zavodom za šolstvo, Centrom za poklicno izobraževanje, Šolo za ravnatelje, Andragoškim centrom Slovenije, Zavodom Planica, Muzejem športa in Slovenskim šolskim muzejem, kar je sprožilo divjo nabirko podpisov podpore proti takemu početju.

Osebno se nikakor ne morem strinjati z nesmiselnim krčenjem socialnih transferov, ki so temelj in lakmus solidarnosti neke države. Seveda pa močno podpiram obdavčenje visokih prihodkov. Na žalost v vladinih programih varčevanja nisem zaznal velike vneme pri pridobivanju davkov od premožnih. Prej nasprotno! Z zamegljevalno retoriko „socialnih kapic“ bi uboge premožneže obvarovali pred obubožanjem po davkih. Hvala bogu, se je tu vlada (vsaj začasno) umaknila.

Seveda pa ima vlada v eni točki prav: če se namreč zgolj kritizira ukrepe vlade, nič pametnega pa se v zameno ne predlaga, potem pa naj „nas požrejo s kostmi vred“. Ena od racionalizacij, ki v resnici pomeni prihranek, je združevanje malih institucij, ki so si po odmevnosti sodeč bolj same sebi namen. Beri: namenjene zaposlenim, da prejemajo plačo. Seveda ne želim enačiti vseh znanstvenikov. Nekaj med njimi je prav gotovo odličnih, vendar sem globoko prepričan, da v slovenski znanosti vlada hudo povprečje. Predlagam bralcem, da si preberejo niz člankov o stanju v slovenski znanosti iz preteklih dveh, treh ali morda petih let. Da skrajšam: pri združevanju oziroma priključevanju majhnih javnih raziskovalnih zavodov (pa ne le Pedagoškega Inštituta!) k večjim sistemom bo vlada dosegla naslednje izjemno pomembne učinke:

1. Zmanjšala bo enormne in nesmiselne režijske stroške, ki nastajajo pri pogajanju teh malih inštitutov.

2. Zmanjšala bo število lovcev na položaje (beri: direktorje javnih zavodov, ki imajo višje plače, kot običajni slovenski raziskovalci).

3. Občutno bo prihranila pri ustanoviteljskih obveznostih in infrastrukturi (knjižnice, računalniška omrežja ipd.).

4. Z združevanjem raziskovalcev v okvir ene ali morda dveh večjih institucij (npr. obstoječim

raziskovalnim zavodom s 100, 200, 300 ali več zaposlenimi) bi ustvarila pogoje primerljivosti med raziskovalci-znanstveniki glede prejetih plač (samodejna odprava abnormalnih plačnih nesorazmerij med primeljivimi raziskovalci zgolj zaradi staleža na določeni instituciji).

5. Združevanje vseh javnih uslužbencev, ki opravljajo dela na področju raziskovalne dejavnosti, bi pomenilo tudi „raziskovalne hiše uspešnosti“, ki bi imele reference za pridobivanje raziskovalnih sredstev iz evropskih skladov (razmišljati velja o celovitem preoblikovanju v univerze, ali pač v pripajanju k javnim univerzam).

6. Organiziranost v večje sisteme bi omogočila raziskovalcem vključevanje v pedagoški proces in v oblikovanje alternativnih in kompetitivnih programov univerzitetnim, saj sedaj mnogo razi–skovalcev sploh ni vključenih v sisteme diseminacije znanja (beri: v predavateljske obveznosti). Nasprotno, imamo sistem, kjer na fakultetah učitelji kopičijo ure, so preobremenjeni (no, ure jim pomenijo velik dodatek k plači, zato sebično ne razmišljajo o kvaliteti odpredavanega), zraven pa, kot je nedavno pokazal koprski primer, vrhunski raziskovalci ostajajo brez služb in predavanj ter se selijo v tujino.

7. Z združevanjem raziskovalcev bi odpravili strašanske izdatke za takoimenovane „povečane obsege dela“, ko mnogim na izrazito nemoralen način mesečno v žep kapljajo petinska dodatna sredstva ipd.

8. Združevanje bi pomenilo tudi odpravo hude finančne ločnice med naravoslovjem in družboslovjem (vključno s humanistiko).

9. Tako prihranjen denar bi lahko namenili socialnim transferjem, raziskovalcem v javnem sektorju pa ponudili uravnotežene plače iz budžeta, ki bi morale biti rahlo nadpovprečne znotraj javnega sektorja.

10. Sicer ne prav visoke plače bi preprečevale prekarizacijo znotraj raziskovalne sfere, potentni pa bi lahko dodatke služili izključno s tujimi (zunanjimi) raziskovalnimi sredstvi, ali pa zunaj javnega sektorja.

Računica je torej preprosta, združevanje pomeni učinkovitejšo delovno primerljivost raziskovalcev, prihranek pa je tu kolateralni učinek, ki bi bil prav izdaten. Če malo bolj natančno pogledamo številke, je seveda možno in nujno večji del raziskovalne sfere ohraniti znotraj javnega sektorja ob ne prevelikih stroških in relativno boljšem outputu. Vse to pa ne bo učinkovito, če se bo ohranil popolnoma zgrešeni sistem financiranja preko Javne agencije za raziskovalno dejavnost. Ta je v resnici popolnoma nepotrebna, povzroča pa le slabo voljo in sume klientelizma in koruptnosti pri dodeljevanju sredstev za projekte. Raziskovalci naj prejemajo plačo kot vsi drugi javni uslužbenci, s konkuriranjem na mednarodnih razpisih pa naj si dodatno gatijo svoje denarnice. Če se Slovenija sooča s tako velikim javnofinančnim primanjkljajem, je nemogoče pričakovati, da bo neko sfero (npr. raziskovalno, zavodsko) zaobšlo že davno prej nujno racionaliziranje in osmišljenje.