Kdo živi na luni?

Vlada Janeza Janše skuša svetu dokazati, da je z brutalnim varčevanjem, in to predvsem na račun socialne države, mogoče doseči gospodarski zagon in hiter izhod iz krize. Sindikatom javnega sektorja, ki so se takšnemu načinu uprli s splošno stavko, največjo v zgodovini samostojne Slovenije, saj je v njej sodelovalo kar okoli sto tisoč javnih uslužbencev, premier očita nerazumevanje razmer. Še več, očita jim, da živijo na luni.

„Ni mogoče več porabiti, kot imaš,“ pravi Janša. Ta gospodinjska logika sicer drži. Toda to še zdaleč ne pomeni, da je javne finance mogoče uravnotežiti le z varčevanjem na račun otrok, zdravja in možganov. Janševa vlada pa počne natanko to. Kar 75 odstotkov sredstev, ki jih želi privarčevati v primerjavi z lanskim proračunom, naj bi privarčevala pri treh elementih, ključnih za prihodnost vsake, tudi slovenske družbe - pri šolstvu, znanosti in kulturi. „To je samomor slovenske družbe,“ pravi Branimir Štrukelj, vodja koordinacije stavkovnih odborov sindikatov javnega sektorja in glavni tajnik sindikata SVIZ. „Od vlade zahtevamo pravične rešitve, sicer bo naslednji protest še bolj množičen. Ne damo socialne države. Ostati hočemo solidarnostna družba. Nočemo brutalnega kapitalizma, ki za seboj pušča trupla, brezposelne, revne in obubožane. Branili bomo, kar našo družbo dela človeško,“ je Štrukelj nagovoril množico javnih uslužbencev, ki so se udeležili protestnega shoda pred poslopjem vlade na Gregorčičevi ulici. Oster je bil tudi Janez Posedi, predsednik Pergama - konfederacije sindikatov Slovenije: „Laž je, da so delavci živeli prek svojih zmožnosti. Laž je, da javni sektor najeda zasebnega. Prek svojih zmožnosti so živeli politiki in tajkuni. Dol z njimi!“

Proteste, ki so potekali po vseh večjih mestih v državi, so podprle vse sindikalne centrale, torej tudi tiste, ki zastopajo zasebni sektor, saj se zavedajo, da je solidarnost v tem kritičnem trenutku nujna. Boriti so se pripravljeni do konca, če ne bo šlo drugače, pa z referendumom. Da pretirano zategovanje pasu ne bo prineslo odrešitve, ampak bo že tako izčrpano gospodarstvo potisnilo v še hujšo recesijo, ni nekaj, kar bi si izmislili sindikati, da bi laže izsiljevali vlado. Na to opozarjajo številni ugledni ekonomisti. „Na svetu ni niti enega primera, ko bi si bolehna država opomogla po krčenju plač, pokojnin in socialnih transferjev. Možnosti, da bi težave rešili z dodatnim varčevanjem, so tako rekoč enake nič,“ pravi Joseph Stiglitz, Nobelov nagrajenec in eden najvplivnejših ekonomistov na svetu. Najnovejši dokaz, da prehitro in preveč občutno zategovanje pasu ne deluje, je Španija, saj je ta država kljub ostrim varčevalnim ukrepom danes že skoraj tam, kjer je Grčija - na dnu brezna. Ampak kaj bi se ozirali na Španijo ali poslušali Stiglitza. Janša in njegovi fantje vedo več, kajne?