Dva obraza strahu pred komunizmom

Slavoj Žižek in David Horowitz v oddaji Juliana Assangea

Mladen Dolar je pred tedni v intervjuju za Sobotno prilogo dejal, da je največji problem Slavoja Žižka, vsaj v Sloveniji, da tukajšnjim ljudem v 40 letih še ni uspelo sproducirati „enega poštenega kritičnega in analitičnega članka, ki bi se ukvarjal z nekom, ki je daleč najuspešnejši slovenski teoretik v zgodovini“. Seveda obstajajo teksti, dodaja Dolar, a sodijo prej v žanr obračunavanja ali denunciacije.

„Tu bi ga vsi najraje instantno utopili v žlici vode zaradi te ali one izjave.“ Izjave so seveda včasih šokantne, namenoma provokativne, a za razumevanje celotnega konteksta Žižkove pripovedi nepomembne. V podobnem slogu je izzvenel Žižkov pogovor z Julianom Assangeem, ustanoviteljem WikiLeaksa, in Davidom Horowitzem, propagandistom ameriških konservativcev. Žižek in Horowitz se nista strinjala tako rekoč o ničemer. Horowitz je recimo trdil, da je temeljni problem ZDA danes njihov predsednik Barack Obama, saj naj bi bil vzgojen v komunističnem duhu, za njim pa stojijo nevarne sile mednarodne levice. Žižek razmišlja ravno nasprotno. Ni težava v tem, da naj bi bil Obama komunist ali levičar, težava je v tem, da se dela drugačnega, kot v resnici je. „Komunisti radi pravijo vsem, ki jim nasprotujejo, da so fašisti,“ je v pogovoru Žižek podučil ameriškega sogovornika. „Bojim se, da sam uporabljaš besedo komunisti na podoben način. Kdorkoli je malo kritičen do ameriškega konservativizma, je zate takoj komunist.“ Horowitz seveda ni edini, ki v vseh svojih nasprotnikih prepoznava zlovešče komuniste, takšna bolezen je zelo nalezljiva, razširjena je tudi med slovensko politično desnico.

A Horowitz in Žižek sta se v nečem vseeno strinjala. Era unipolarnega sveta se končuje. ZDA danes niso več tiste, ki bi lahko - po Žižku pa, ki bi bile še sploh primerne za to - ohranjale svetovni mir. Multipolarni svet pa je lahko nevarnejši. Namen filozofije seveda ni predlagati rešitve, njen namen je, da realnost osvetli v drugačnem kontekstu, zato bi bilo od obeh sogovornikov nesmiselno pričakovati, da bosta ponudila odgovor na vprašanje o prihodnosti. A nekaj je vseeno res - era sodobne evropske socialne države, ki je nastala po drugi svetovni vojni in je obstajala še nedavno, je bila po Žižkovem mnenju eno od lepših obdobij človeštva. Žal se te evropske sanje danes počasi sprevračajo v moro. Horowitza, utopističnega liberalca, to ne moti, zanj je ideja povezane Evrope in socialne države prava katastrofa.

Danes je socialna država žrtev mednarodne gospodarske krize in neoliberalnih idej o vsemogočnosti prostega trga, vendar je njen glavni namen zmanjšanje družbene neenakosti med ljudmi. Ta se danes povečuje in z njo se bodo povečale tudi napetosti v družbi. Zato se Žižek ne moti, ko pravi, da so temeljni problemi, zaradi katerih je nastal komunizem, še vedno tukaj. Znova se pojavljajo in vedno več jih je. „In strah me je, kaj se bo zgodilo, če se zanje ne bodo našle rešitve.“