Kdo je tu nor?

Kolobocijam z brezplačnim učbenikom ni videti konca

Zdi se logično, da bi bile šolske oblasti vesele brezplačnega učbenika, posebej še, če ga napišejo ugledni strokovnjaki. Pa ni tako. Agonija z brezplačnim učbenikom za naravoslovje za šesti razred osnovne šole se vleče že sedem mesecev, učbenik pa še vedno ni potrjen kot uradno gradivo. Zanimivo je, da je bil v tem času potrjen konkurenčen in plačljiv učbenik za naravoslovje, ki ga je izdala založba DZS, čeprav bi bil poceni ali celo brezplačen učbenik v času krize in krčenja šolskih financ zelo dobrodošel.

Spomnimo se, ministrstvo za šolstvo je lani spomladi uvedlo nove učne načrte, tudi nov učni načrt za naravoslovje za šesti razred osnovne šole. Toda ker je bil rok za pripravo in potrditev novih učbenikov zamujen, so učitelji ostali brez ustreznega učbenika. Zato je skupina prostovoljcev, strokovnjakov za naravoslovje, po novem učnem načrtu napisala brezplačen učbenik in ga dala v prosto uporabo na spletno stran. Pred objavo je učbenik strokovno in didaktično odobrilo pet recenzentov: štirje doktorji znanosti s področij biologije, kemije in fizike ter učitelj praktik.

Pozneje je projekt podprla založba Narava, tako da je bil učbenik na voljo tudi v tiskani obliki po zelo dostopni ceni osmih evrov, kar je pol manj od siceršnje cene osnovnošolskih učbenikov. Zataknilo pa se je pri postopku potrditve. Komisija za učbenike pri Strokovnem svetu za splošno izobraževanje je gradivo poslala v presojo Zavodu za šolstvo. Ocena zavoda je bila, da je učbenik treba dopolniti in popraviti, češ da je „za splošno populacijo šestošolcev prezahteven“. V oceni piše: „Zavedati se moramo, da v osnovni šoli najdemo vse več učencev z veliko primanjkljaji, ki jim učbenik, ki vsebuje zelo podrobne opise določenih naravoslovnih pojmov, zelo malo koristi oziroma je za njih neuporaben.“ Zavod za šolstvo od avtorjev učbenika torej pričakuje, da bodo njegovo zahtevnost spustili na raven, primerno za otroke s posebnimi potrebami! Kaj to pomeni za naše javno šolstvo, je jasno. Avtorji so učbenik kljub temu dopolnili in ga znova poslali v presojo. Tokrat je bila ocena sicer pozitivna, toda na zavodu še vedno menijo, da je učbenik prezahteven, saj naj bi šestošolci ne bili sposobni „brati z razumevanjem“ (!).

Pomenljivo je, da učitelji ta učbenik že uporabljajo pri pouku in so nad njim navdušeni. Pravijo, da je „enostaven, uporaben in razumljiv“, „ni preobsežen“, učence pa „spodbuja k razmišljanju“, torej ni potrebe po tem, da bi ga osiromašili in poenostavili. Zlasti ne zato, ker bo tako poleg naravoslovne ogrožena tudi bralna pismenost učencev. Dosežki naših učencev pri mednarodnih raziskavah bralne pismenosti niso spodbudni. Bralna pismenost je veščina, ki jo je treba razvijati postopno, predvsem z veliko vaje, vztrajnosti in nadgrajevanja zahtevnosti branih besedil. Če od učenca v osnovni šoli nikoli ne zahtevamo, da zbrano prebere eno stran razumljivo napisanega poljudnoznanstvenega besedila, temveč mu namesto tega kažemo slikanice, ob koncu šolanja pač ne bo funkcionalno pismen.