Zakopani zakladi

Prekmurje, najrevnejša slovenska regija, bo še letos začela Slovenijo oskrbovati s plinom. Če gre verjeti zaslužnim, bo od tam vsaj na začetku v slovenska gospodinjstva in podjetja priteklo približno 140 milijonov kubičnih metrov zemeljskega plina na leto, kar pomeni dobrih deset odstotkov letne slovenske porabe in nekaj deset milijonov evrov prihodkov. A velika večina tega zneska ne bo ostala v Prekmurju. Tri četrtine prihodkov bodo namreč pripadle družbi Ascent Resources z britanskih Deviških otokov. Ta si je pred leti za pičlih 150 tisoč evrov kupila pravico iskanja potencialnih nahajališč na območju Lendave in Petišovcev. V raziskave je vložila nekaj milijonov evrov. Zdaj je na vrsti bogata žetev. Slovenija pa po dolgem času ne bo več beležila 100-odstotne odvisnosti (z izjemo premoga) od uvoza energentov, pa čeprav bo levji delež prihodkov od prodaje pobralo tuje podjetje.

Še pred desetimi leti izkoriščanje teh nahajališč ne bi bilo mogoče. A nove tehnologije ekstrakcije zemeljskega plina so poskrbele, da se je to spremenilo. Še pred desetimi leti bi večmilijonske raziskave na območju zaradi nizkih cen plina pomenile preveliko tveganje. A svetovna energetska lakota se nezadržno povečuje, z njo pa tudi cene energentov.

Surov(insk)a borba

Povečevanje rabe energije in s tem zvišanje cene energentov praviloma sledita rasti svetovnega gospodarstva, ki je življenjsko odvisno od energije. A ne samo od energije in s tem energetskih surovin. Enako življenjsko pomembne so številne druge surovine, na primer različne kovine, brez katerih bi industrija prav tako obstala. Evropska unija, z njo pa tudi Slovenija, je v vseh primerih v kočljivem položaju. Lastne zaloge so večinoma zelo omejene, v nekaterih primerih celo nične. Dobava surovin pa je odvisna od peščice držav, ki večinoma niso zgled politične stabilnosti in odprtosti. Dodaten problem je v dejstvu, da povpraševanje po surovinah drugod po svetu skokovito narašča in da nikakor ni samoumevno, da je Evropa upravičena do svojega deleža. Stabilnost trenutno že tako precej nestabilnega evropskega gospodarstva je tako prepuščena predvsem na milost in nemilost geopolitičnim razmeram.

Tega se v Bruslju, pa tudi v večini prestolnic držav članic zelo dobro zavedajo. V evropski zavesti so še vedno živi zapleti izpred nekaj let, ko je bila zaradi rusko-ukrajinskega spora nekaj časa zaprta plinska pipica za Evropo. Obstajajo tudi novejši primeri. Kitajska se je lani odločila, da bo močno omejila izvoz tako imenovanih elementov redkih zemelj, skupine 17 kovin, ki igrajo ključno vlogo pri proizvodnji številnih sodobnih tehnoloških izdelkov, na primer pametnih telefonov, televizorjev ter sončnih in vetrnih elektrarn. Zaradi omejitve izvoza ob hkratnem povečanem povpraševanju so cene nekaterih poskočile tudi za 600 odstotkov. Kitajska obvladuje več kot 95 odstotkov trga z elementi redkih zemelj. Ob tem pa poznavalci opozarjajo, da bo kitajska potreba po teh elementih že v kratkem presegla njihovo proizvodnjo. Izvoz bi se lahko torej tudi povsem ustavil. In z njim številni najbolj napredni sektorji evropskega gospodarstva.

Več kot očitno je, da je to tveganje, ki ga ni dobro imeti na grbi. Morda bo sicer v primeru elementov redkih zemelj EU skupaj z Japonsko in ZDA uspešna v tožbi proti Kitajski pri Svetovni trgovinski organizaciji, a tudi to bi zagato rešilo le začasno in za le nekatere od številnih kritičnih surovin. Mnogo bolj pomembno in smiselno se je poskušati nasloniti na lastne vire. V nekaterih primerih to sicer ni mogoče, v številnih pač. Evropa je namreč polna opuščenih rudnikov različnih surovin, ki v času zaprtja preprosto niso bili več rentabilni zaradi znižanja cen, ki ga je omogočila liberalizacija svetovne trgovine, poleg tega pa so bili zaradi zaostrovanja okoljskih zahtev tudi njihovi stroški vse višji. Rastoče cene in negotovost glede dostopnosti pa sprožajo razmišljanja in tudi konkretna dejanja v smeri vnovične oživitve proizvodnje v teh rudnikih. Slovenija, vsaj kar se tiče razmišljanja, ni izjema. »V EU so končno ugotovili, da je treba zmanjšati odvisnost od uvoza vseh kovin, na kar smo vsi strokovnjaki opozarjali že zadnjih 20 let,« pravi dr. Uroš Herlec, geolog z Naravoslovnotehniške fakultete. »Ustvarjalo se je popolnoma napačno mnenje, da bo za industrijske in vse ostale potrebe kot edini vir zadostovala reciklaža odpadkov. Vsi podatki kažejo, da so kljub naraščajočemu obsegu recikliranja še vedno potrebne vedno nove količine.«

Temu primerno je Evropska unija pred dvema letoma izdelala seznam 14 kritičnih surovin, katerih dobava je ključna za delovanje evropskega gospodarstva, hkrati pa preveč odvisna od uvoza iz peščice politično nestabilnih in nepredvidljivih držav. Med temi elementi sta dva, katerih zaloge dokazano obstajajo tudi v Sloveniji. Antimon, ki je nepogrešljiv pri požarni izolaciji, in magnezij, pomembna sestavina številnih kovinskih zlitin. Antimon so v zgodovini pridobivali na več koncih Slovenije, še najbolj znan je rudnik pri Trojanah. Magnezij je sestavina dolomita, kamnine, ki sestavlja velik del Slovenije. Svetovni trg v obeh primerih obvladuje Kitajska.

Savdska Slovenija?

V primerjavi z začetkom 20. stoletja je današnji nabor delujočih rudnikov v Sloveniji mizeren. Pravzaprav sta delujoča »prava« rudnika le še dva, rudnik premoga Trbovlje - Hrastnik in velenjski rudnik lignita. Poleg teh sicer v kategorijo rudnikov sodi še približno 250 površinskih kopov, torej kamnolomov in podobnih virov gradbenih surovin. Zadnji rudnik, v katerem so kopali kaj drugega kot premog ali lignit, rudnik svinca in cinka v Mežici, so dokončno prenehali izkoriščati leta 1994. Z osamosvojitvijo se je končalo tudi rudarjenje v idrijskem rudniku živega srebra in rudniku urana Žirovski vrh.

A kot rečeno, tudi v Sloveniji nekateri spet razmišljajo o možnostih vnovične širše izrabe naših rudnih bogastev. »Potencialno ekonomsko pomembna lahko postanejo predvsem nahajališča živega srebra, svinca in cinka, bakra, antimona, železa in boksita,« je zapisano v leta 2009 sprejetem Državnem programu gospodarjenja z mineralnimi surovinami.

»Marsikateri od zaprtih rudnikov še hrani zaloge,« pravi Duška Rokavec z Geološkega zavoda Slovenije. »Verjamem, da bo postopno spet postal zanimiv rudnik urana Žirovski vrh.« Dr. Uroš Herlec celo pravi, da je do neke mere že postal zanimiv. »Kot vem, so nekateri skavti velikih korporacij iz Kanade in Avstralije že hodili okrog po Sloveniji in spraševali, kakšna bi bila možnost, da bi pridobili koncesije.« V rudniku je po ocenah še vedno približno 16 tisoč ton urana, povpraševanje na svetovnem trgu pa je kljub Fukušimi še vedno zelo veliko. »Pričakujem, da se bo v skladu z vedno večjimi energetskimi potrebami še povečevalo, s čimer bo rasla tudi cena,« napoveduje Herlec.

Duška Rokavec sicer opozarja, da v večini ostalih primerov brez dodatnih raziskav zanesljivih izjav o potencialu rudišč ni mogoče dati. »Kakšnih senzacionalnih naslovov, češ, Slovenija bi lahko pridobivala milijone ton antimona, ni mogoče podpreti s podatki. Obstajajo le določeni indici. Za ugotovitev perspektivnosti rudišč bi bile nujno potrebne globoke strukturne vrtine, ki pa jih zadnjih 25 let nismo delali.« Čeprav je bila Slovenija v preteklosti dodobra »prekopana«, je v našem znanju o morebitnih dragocenih surovinah še vedno velika luknja. Na vrhuncu raziskav so namreč številne kovine, ki so danes nepogrešljive, veljale za neuporabne. »Surovine, ki so danes prepoznane kot kritične, takrat niso zanimale nikogar,« pravi dr. Gorazd Žibret z Geološkega zavoda. Predvsem pa manjkajo podatki o stanju v globini. Večinoma je bilo v Sloveniji raziskano in odkopano samo tisto, kar je »gledalo iz tal«. Iskanje in izkoriščanje virov globoko pod zemljo sta bili zaradi tehnične zahtevnosti in s tem povezane visoke cene nesmiselni. Danes so te ovire precej manjše. Vendar pa se država raziskav vsaj za zdaj očitno ne bo lotila. Prepuščene bodo morebitnim zasebnim interesentom.

Ti bodo zagotovo naleteli na precejšnje težave. Postopki za pridobitev vseh dovoljenj in soglasij utegnejo biti zelo mučni. »V zadnjih nekaj desetletjih so se povsem spremenile in močno zaostrile vse okoljske in prostorske zahteve za izkoriščanje rudnih bogastev,« pravi Duška Rokavec. »Včasih je bilo umeščanje v prostor neprimerljivo lažje kot danes.« Sploh lokalno prebivalstvo bi bilo verjetno zelo težko prepričati o primernosti tovrstnega posega v njihov življenjski prostor, še posebej zaradi slabih izkušenj v obliki hude degradacije okolja iz preteklosti. Poleg tega pa je več kot tretjina slovenskega ozemlja pod zaščito Nature 2000.

A dejstvo je, da bo, tako kot v primeru prekmurskega plina, nekdo prej ali slej tudi preostala slovenska rudna bogastva zbezal na plan. Vprašanje je samo, kdaj bo njihova cena dovolj visoka in kdo bo pobiral dobiček.