Naftna nevarnost

Dr. Bogomir Kovač v tekstu s tem naslovom opozarja na različne posledice v žitju in bitju svetovnega občestva in posebej Slovencev glede na zmeraj višjo ceno nafte. Omenja zasebno naftno družbo »Schell«. Napiše se Shell, to, kar tako, mimogrede. Svoja razmišljanja dr. Kovač razpreda s predpostavko, da je zmeraj večja poraba te surovine splošna aksionomatična nujnost, ki se ji ni mogoče izogniti.

Široke ljudske množice občutijo naftne podražitve predvsem v zvezi z svojimi osebnimi prevoznimi sredstvi, ki jih poganjajo naftni derivati. Ti so zmeraj dražji in bodo v bodoče še bolj. Zanesenjaki svetujejo vrnitev na vlake, avtobuse, prevoze s kolesom in peš hojo. Nasvet je v načelu dober, vendar pri širokih ljudskih množicah nima skoraj nobenega odziva. Individualnim sladkostim avtomobilizma se noče skoraj nihče odreči. Življenja brez avtomobilov in avtomobilizma si ne znajo predstavljati. Mojim rojakom bi se zdelo življenje brez avtomobilov in avtomobilizma pusto in prazno. Zato so omenjeni pozivi brez haska.

Kot tehnični izdelek so avtomobili spoštovanja vredni stroji posebno še, če se pomisli, kako poceni jih je mogoče nabavljati. Kot družbeni pojav so avtomobili smešne, celo bedaste naprave.

Velikanska večina avtomobilov ima po štiri sedeže ali celo pet sedežev, čeprav se v njih skoraj zmeraj vozi samo ena oseba. Nikomur ne pride na misel, da bi v gostilni naročil štiri kosila in pojedel samo enega, ne kupujemo štirih kart zato, da bi šli na predstavo, ne nosimo hlač s štirimi hlačnicami, izvijač s štirimi ročaji bi se nam zdel nenavaden in neuporaben, ne živimo legalno s po štirimi partnerji, saj so še z enim pogosto težave … Vse našteto se nam zdi razumljivo in samoumevno. Pri avtomobilih ta logika presahne, vozimo se sami samcati v napravi, ki je narejena za štiri osebe. To je neumno, bedasto, je skregano s pametjo.

Skoraj vsi avtomobili lahko brzijo več kot 130 kilometrov na uro. Tudi to je bedasto in neumno, saj je največja dovoljena hitrost v naši domovini 130 kilometrov na uro, pa še to le na avtocestah, na ostalih cestah je še manj. Zaradi prevelikih hitrosti se zgodi veliko nesreč z vsemi posledicami teh dogodkov. Če bi avtomobili ne bili tako zmogljivi in hitri, se ne bi mogle zgoditi. Ni mi jasno, kako pri nas homologiziramo in pustimo na cesto vozila, ki zmorejo več kot 130 kilometrov na uro. Mislim, da je to problem, s katerim bi se morali ukvarjati državni pravniki. Hecno je, da moramo imeti zaradi varnosti tretjo zavorno luč, v prtljažniku prvo pomoč in trikotnik, predpisana je barva žmigavcev … zato, da bi bila vožnja bolj varna, lahko pa vozilo mimogrede presega najvišje zakonsko predpisane hitrosti!

Resna država bi se morala z davčno politiko zavzemati za majhne in počasne naprave za individualni transport. Državno podporo in stimulans naj bi imela lahka eno ali dvosedežna vozila, ki bi zmogla največ 130 kilometrov na uro, smiselno majhnih dimenzij in temu primerno majhno porabo goriva. Znani Mercedesov Smart je približno tako vozilo. S takimi vozili bi se lahko brez težav spopadali z zmeraj dražjo nafto vsaj v segmentu vsakdanjega osebnega prevažanja. Za taka vozila bi bilo najbrž dovolj okrog 3 do 4 litre goriva na sto kilometrov, mogoče še manj. Prometnih nesreč, posebno tistih najhujših, bi bilo manj, parkirni problemi bi se skrčili za 30 do 40 procentov, tudi to ni zanemarljivo. Bilo bi manj izpušnih plinov, ekologi bi bili zadovoljni. Za tiste, ki jim je velikost avtomobilov merilo za življenjsko uspešnost in bi vse našteto razumevali kot poseg v osebno svobodo in integriteto, bi bila na voljo še zmeraj nabava večjih in požrešnejših naprav, vendar bi morale biti grozovito obdavčene. Dirkati bi smeli samo na avtomobilskih poligonih. Kakšne davčne olajšave za večja vozila bi bile lahko deležne družine z majhnimi otroki .

Mnogi morebitni bralci bodo pripomnili, češ, da je vožnja s počasnimi in majhnimi vozili dolgočasna in neudobna. Deloma imajo mogoče prav, vendar naj še enkrat poudarim: osnovni vidik individualne mobilnosti ne bi bil prizadet. To je vidik stvari, ki je pri avtomobilizmu najbolj dragocen. Mislim, da ne bi bilo nič narobe, če bi postal svet avtomobilizma nekoliko manj postavljaški in hohštaplerski. Sicer pa, vedeti je treba: vsega na svetu ni mogoče imeti.