Adam Ondra, plezalec

V avli Cankarjevega doma se presedam in živčno pogledujem na uro. Zamuja. S starši in dekletom je na večerji. Ko se po dobri uri zamude končno pojavi, mu že od daleč požugam s prstom. Navihano se mi zasmeji. Saj, kdo bi mu zameril. Za njim je naporno plezanje v zahtevnih smereh Kotečnika, največjega slovenskega plezališča, ki se skriva v gozdovih nad Libojami. Na prvi pogled deluje plah. Dolg je in suh. Pri višini 1,80 metra ima komaj 60 kilogramov. »Saj vem, kaj si misliš. Ampak še nikoli nisem bil na dieti! Na srečo imam zelo dobro presnovo in lahko jem, kolikor hočem. No ja, hamburgerjem in ocvrtemu krompirčku se izogibam. Jem zdravo hrano in nikoli se ne stradam,« pove v skoraj brezhibni angleščini.

Teža je pri plezanju seveda pomembna. Več ko imaš kilogramov, več moraš nesti na skalo. A tako kot pri vseh stvareh tudi tu obstaja meja. »Če greš pod njo, zaradi tega ne boš plezal nič bolje.« Prste na rokah ima odrgnjene od skale. Črni skodrani lasje in goste obrvi. Zdaj razumem, zakaj mu pravijo tudi Harry Potter plezanja. Nad vzdevkom ni navdušen. »Nisem kopija, sem original! Na srečo me še nihče ni vprašal: Hej, Harry, kako si?«

Adam Ondra, 19-letni Čeh, velja za fenomen športnega plezanja. Je eden najboljših plezalcev na svetu, to je dokazal s številnimi težkimi vzponi. Njegov rezime je res impozanten: preplezal je že več kot 950 smeri z ocenami težavnosti od 8a do 9b, od tega več kot 440 na pogled. To je skoraj še enkrat toliko, kot jih je preplezal še en izvrsten plezalec, kalifornijski zlati deček Chris Sharma. V športnem plezanju obstajajo pravila, ki opisujejo, kako je bila smer preplezana. Najbolj cenjen je vzpon na pogled. Gre za vzpon v prvem poskusu v nepoznani smeri, brez predhodnih informacij. »Adam Ondra in Chris Sharma sta nindže skale, mojstra velike umetnosti na vrhuncu perfekcije,« pravi legendarni britanski plezalec Stevie Haston, ki ne skriva navdušenja nad češkim čudežnim dečkom. »Ali sem njegov ’fen’? Prekleto, da res!« V čem je skrivnost Ondrovega uspeha? Haston pravi: staromodna moč volje. Strast je pomembna, a brez garanja ne gre.

Ondra živi pri starših v Brnu, drugem največjem češkem mestu, kjer je kultura plezanja dokaj dobro razvita. »Plezališče je zelo blizu mesta in za konec tedna tja zahaja veliko meščanov. To sicer ni prvovrstno plezališče, precej je že zlizano, ampak še vedno je boljše kot nič. Predvsem pa je tako blizu, da grem lahko tja kadarkoli pred poukom ali po njem. Za trening to plezališče sicer ni najboljše, ampak če si dovolj motiviran, veliko treninga niti ne potrebuješ.« S plezanjem je povezan tako rekoč od rojstva. Logično, saj so plezalci tudi njegovi starši, odlična plezalka pa je tudi njegova sestra Kristina.

»Starši so me v plezališča vzeli že, ko sem bil dojenček. Nikoli nisem razmišljal, ali je plezanje zabavno ali ne, preprosto sem plezal, ker so to počeli tudi vsi drugi okrog mene.« Plezati je začel že pri treh letih. »To je bilo bolj guganje na vrvi kot resno plezanje.« Pri šestih je začel intenzivno trenirati in v Rovinju splezal prvo smer z oceno težavnosti 6a. Še isto leto se je udeležil prvega tekmovanja in osvojil tretje mesto. Pri devetih letih je na pogled že splezal prvo smer z oceno 7c+. Pri dvanajstih je na pogled splezal prvo smer z oceno 8b.

Če je do takrat še kdo na svetovni plezalni sceni dvomil o njegovih sposobnostih, se je moral ugrizniti v jezik, ko je Ondra leta 2006 v Mišji peči splezal Martina Krpana, smer, ocenjeno z 9a. Pri štirinajstih je zmagal na svetovnem mladinskem prvenstvu. S šestnajstimi je postal svetovni podprvak v težavnosti, zmagal pa je tudi v skupnem seštevku članskega svetovnega pokala v težavnosti – kos mu nista bila niti dva izmed najboljših na svetu, Španec Patxi Usobiaga in Japonec Sači Ama. Pri sedemnajstih letih je zmagal še v skupnem seštevku svetovnega pokala v balvanskem plezanju in se tako v zgodovino zapisal kot prvi plezalec, ki mu je hkrati uspelo zmagati v težavnostnem in balvanskem plezanju. »Plezanje sem vedno jemal zelo resno. Težko je priznati poraz, poraz me frustrira. Toda hkrati na plezanje gledam kot na čudovito igro. In kot na zabavo. Preprosto ljubim plezanje in vse, kar je z njim povezano.«

Zadnji dve leti se tekmovanj skoraj ne udeležuje več. Pravi, da se je za nekaj časa nasitil treningov na umetnih stenah. Veliko bolj pri srcu mu je plezanje v naravnih plezališčih. Prav tu pridejo najbolj do izraza njegov talent, prirojeni občutek za gibanje in neverjetna intuicija, ki mu omogočajo preplezati zares težke smeri, takšne, ki jih zmore preplezati le še peščica drugih plezalcev.

»Tekmovanja so precej napornejša od plezanja v skali. Gibi v skali so sicer težji, ampak vedno najdeš mesta, kjer se lahko spočiješ, na umetnih stenah pa mest za počitek tako rekoč ni, tam štejeta moč in vzdržljivost. Zapovrstjo moraš narediti veliko gibov, brez ene same možnosti, da bi si otresel roke, za to pa je potrebna konjska vzdržljivost.«

»Ko plezam zares težke smeri, sem v posebni zoni. Ne razmišljam o ničemer in dopustim, da moje gibe vodijo izkušnje in intuicija.«

Plezanje zanj ni samo šport. Je smisel in način življenja. Nekaj, brez česar ne more dihati. Pleza petkrat na teden. »Če res ne bi več mogel plezati, bi skušal najti kaj drugega, ker ne znam lenariti na kavču in nisem srečen, če nisem v pogonu. Bi pa verjetno življenje izgubilo precej smisla, če ne bi več mogel plezati.«

Pomembno zaslugo za njegov uspeh imata starša, ki sta v sinu prepoznala dar in sta zato, da je lahko plezal v najboljših evropskih plezališčih, žrtvovala veliko časa, verjetno pa tudi denarja. Za to jima je iskreno hvaležen, kar v intervjujih rad poudari. »Med vrstniki sicer imam plezalce, s katerimi bi lahko šel plezat, ampak navadno hodijo v kraje, kjer sem že plezal in me ne zanimajo več. Starši pa so vedno pripravljeni žrtvovati čas, da me odpeljejo na kako novo lokacijo.« Plezal je v Evropi pa na Madagaskarju in v Južnoafriški republiki, a še nikoli v ZDA. »Vse ob svojem času,« pravi. Je tudi odličen poznavalec zgodovine plezanja in spoštljivo govori o dosežkih predhodnikov. Zaveda se, kako dober je, a je še vedno skromen; nerodno mu je, če njegovo plezanje kdo preveč hvali.

V plezalnih krogih ga obravnavajo skoraj kot hollywoodskega zvezdnika. Mu je nadležno odgovarjati na številna vprašanja novinarjev in dajati avtograme? »To sicer ni najboljši del plezanja, sem se ga pa že navadil. Vzel sem v zakup tudi takšne obveznosti, kot so intervjuji, predavanja in podobno. Sicer pa lahko vedno najdem plezališče, kjer sem ves dan sam ali pa vsaj ni nikogar, ki bi me prosil za avtogram. Če moram nekaj dni v letu posvetiti medijem, da lahko uresničim svoje sanje postati profesionalni plezalec, je to pravzaprav nizka cena.«

Trenira predvsem s plezanjem. »Še lani nisem mogel narediti niti enega zgiba na eni roki. V resnici sem veliko šibkejši od drugih plezalcev. Ampak prav to, da nisem tako močan, me je prisililo k učinkovitejšemu plezanju.« Šele v zadnjem času intenzivneje dela vaje za moč, kot so zgibi, sklece, dvigovanje uteži. »Ključna razlika je, da si zdaj na dobrih oprimkih lahko bistveno bolj spočijem. Prej je bila moja taktika sprint do vrha. V roke me ni navila zahtevnost gibov, ampak to, da sem plezal prepočasi, zato sem, logično, začel hiteti. Zdaj se na pravih mestih dobro spočijem in šele nato nadaljujem. Lepota plezanja je ravno v tem, da ti ni treba biti zelo močan, da si dober. Veliko je v tehniki, ravnotežju, pravilni uporabi nog.«

Plezanje v težkih smereh opisuje kot malodane zunajtelesno izkušnjo. »Ko plezam zares težke smeri, sem v posebni zoni. Ne razmišljam o ničemer in dopustim, da moje gibe vodijo izkušnje in intuicija. V tistih trenutkih plezam na skrajni meji svojih moči. Med plezanjem moraš zelo hitro sprejemati zelo težke odločitve. Če preveč razmišljaš, izgubljaš dragoceni čas. Hkrati pa moraš gibe že vnaprej zelo natančno analizirati, ker sicer nisi dovolj učinkovit.«

Lansko jesen je posvetil skoraj izključno balvaniranju, torej plezanju na nizkih skalnih blokih. »Všeč mi je zaradi izčiščenosti. Treningi za tekmovanja v balvaniranju so precej lažji od treningov za tekmovanja v težavnosti. Tudi zato, ker pri balvaniranju treniraš v družbi prijateljev. Greš v naravo in poskušaš premagati probleme, tako da je trening pravzaprav napol zabava.« Vendar na prvo mesto še vedno postavlja klasično športno plezanje v stenah. »Od časa do časa moram pod nogami začutiti praznino.« Od kod jemlje energijo za vztrajnost? »O viru motivacije se mi nikoli ni treba spraševati. Motivacija preprosto je. Me pa občasno utrudi to, da sem veliko na poti in da pogosto prespim v avtu. Posebej hektično je, ko pridem s potovanj in moram v šoli nadoknaditi zamujene teste.« Uči se na poti do plezališč ali pozno zvečer, ko se vrne domov. V kratkem bo končal srednjo šolo. Nato namerava leto dni posvetiti zgolj plezanju. In potem? »Študij. Še najbolj me mika ekonomija. Tudi zato, ker je to stroka, ki mi omogoča daljši premor za plezanje. Če bi študiral kaj drugega, recimo medicino, bi moral takoj po končanem študiju začeti z delom, pri ekonomiji pa to ni nujno.«

Preplezal je že skoraj vse najtežje smeri, ki obstajajo. Mu je sploh še ostalo kaj izzivov? »Izzivi se vedno najdejo. Moj namen ni preplezati vse smeri z oceno devet, ki obstajajo na svetu. Zadnje čase je zame največji izziv delati nove smeri, vrtati v skalo. Starši so mi za božič podarili vrtalnik, tako da komaj čakam konec šole, da bom lahko opremljal nove smeri. Nova smer je kot tvoj otrok. Spodbuja te, da vztrajaš, tudi ko si utrujen.«

Ni tipičen mladostnik. Zunaj plezalnega kroga skoraj nima prijateljev. Televizija in glasba ga ne zanimata. Prosti čas, kolikor ga sploh ima, najraje preživlja ob branju knjig. Pravi, da bi sicer zelo rad več hodil v visokogorje, ampak da bo to počel, ko bo starejši. »Trenutno me to ne zanima. Niti, če bi šlo za osemtisočake. Zame je to bolj hoja kot plezanje.«