Posluša staroselce in šepet narave

Blue Mountains, gorato pokrajino zahodno in severno od Sydneyja s 1100 metri nadmorske višine, ovijajo modre meglice, ki jih ustvarjajo hlapi evkaliptovih olj, od tod tudi ime Modre gore. Te vzpetine in kanjoni, poraščeni z evkalipti, visokimi praprotmi in drugim razkošnim rastjem, so v 18. stoletju kar nekaj časa preprečevali belim priseljencem, da bi prodrli do aboriginskih naselij in poti. V teh opojnih gozdovih 150 kilometrov zahodno od Sydneyja sredi narodnega parka leži na nadmorski višini tisoč metrov, na eni izmed starih aboriginskih poti, Murcuttova stvaritev – hiša za družino Simpson - Lee. Tja, na poraščeni skalnati rob, je postavil dva nizka bivalna paviljona, ločuje ju pravokotni ribnik, v stavbo vodi lesena brv skozi zastekljeno preddverje. Materiali so preprosti – polirana betonska tla, omet iz blata, znižane stene iz opeke, jeklena okvirna konstrukcija in zunanje obloge iz valovite pločevine.

Naročnika sta želela, da bi bila hiša preprosta in skromna, pa vendar udobna za bivanje. A njune želje niso bile edino izhodišče. Pomembna je bila nadmorska višina in to, da v tem delu Modrih gora pozimi občasno sneži. Zato hiša stoji na zavetni strani griča, ki jo pozimi ščiti pred mrzlimi vetrovi in poleti pred vročimi, tla so vulkanskega izvora in delno iz peščenca. Vse to je Murcutt upošteval in, zadovoljen z izvedbo, priznal, da je bilo podrobno načrtovanje pri tej hiši nekaj najboljšega, kar je doslej naredil. Kritiki se strinjajo z njim in hišo uvrščajo med njegove najpomembnejše projekte, pa tudi med pomembnejše projekte sodobne svetovne arhitekture. Način snovanja in odličnost realizacij sta mu prinesla že kar nekaj uglednih mednarodnih nagrad – leta 1992 je prejel zlato medaljo Inštituta avstralskih arhitektov (RAIA), istega leta je prejel medaljo Alvarja Aalta, leta 1996 je bil odlikovan z redom Avstralije (AO), leta 2002 je prejel ugledno Pritzkerjevo nagrado, leta 2009 pa zlato medaljo Ameriškega inštituta arhitektov (AIA).

Prav zaradi tega, ker upošteva vse naravne danosti, v njegovih hišah klimatske naprave sploh niso potrebne.

Pri vseh projektih, ki so večinoma zasebne hiše, le nekaj jih je javnih, Murcutt ostaja zvest svoji metodi dela oziroma vnaprejšnjim pripravam – mesece proučuje naročnikovo lokacijo, kjer bo postavil hišo. Posveti se naravi, njenim danostim in zahtevam. Na lokaciji meri hitrost in moč vetrov vse leto, prav tako temperaturo zraka in tal, razišče tla in geološko sestavo, predvsem pa pot sonca in svetlobo ter njeno spreminjanje skozi letne čase. Ti parametri so zanj izhodišče za načrtovanje domovanj in tako optimalno izkoristi naravno svetlobo, toploto in vetrove, ki zračijo in ohlajajo prostore. Prav zaradi tega, ker upošteva vse naravne danosti, v njegovih hišah klimatske naprave sploh niso potrebne, pa naj gradi v tropskem Severnem teritoriju ali v Novem Južnem Walesu. Med osnovnimi podatki pri njegovih hišah vedno najdemo navedeno tudi nadmorsko višino in opis podnebja: temperature, smeri vetra, količine padavin.

Hiša aboriginske umetnice Marike Alderton stoji na severu Avstralije v tropsko-monsunskem podnebju s cikloni in z močnim plimovanjem, vlažnimi poletji in severozahodnimi vetrovi ter suhimi zimami in jugovzhodnimi vetrovi, s temperaturami od 33 do 25 stopinj. Vsi ti podatki so bili ključnega pomena, da se je odločil vzeti za izhodišče staroselsko bivališče, podeželsko lopo. Marikina hiša je dvignjena od tal in zračna, žaluzije in paneli omogočajo rahlim vetrovom, da jo hladijo, popolnoma se je odpovedal steklu. Ustvaril je sozvočje med zunaj in znotraj, a na prvi pogled se zdi, da je le upošteval staroselsko izročilo in želje naročnice.

Hiša Marie Short stoji v Novem Južnem Walesu v zmerno toplem subtropskem podnebju z veliko količino padavin, poleti s temperaturo do 26 stopinj in severozahodnimi vetrovi, pozimi z okoli 18 stopinjami, na ilovnatih tleh s slabim odtekanjem vode. Drugega ob drugega je postavil enako velika paviljona, konstrukcija ju dviguje nekaj centimetrov nad travnata tla, oba imata verandi z žaluzijami, južni je namenjen spalnim prostorom, severni pa bivalnim, tako da ima pretežni del dneva naravno svetlobo. Njuno orientacijo so narekovale vremenske razmere, stekleni zasloni in žlebiči na strehi uravnavajo prezračevanje. Obe strehi, položeni druga ob drugo, s skupnim odtokom omogočata zbiranje deževnice. O tej hiši pripoveduje podobno kot sicer o vseh svojih stvaritvah, da pravzaprav ne ve, kako se je izoblikoval njihov koncept. Kot da njegova roka sledi tistemu, kar mu je v času raziskovanja terena povedala narava. Je arhitekt stare šole, ki še vedno prisega na prostoročno risanje in pravi, da roka sama najde obliko in rešitev, še preden se glava tega zaveda. Risanje zanj pomeni razkrivanje oziroma odkrivanje arhitekture. »Vsako arhitekturno delo, ki je bilo zasnovano in ki obstaja ali pa ki bi lahko potencialno obstajalo, se je v bistvu razkrilo. Ni bilo ustvarjeno. Skratka, arhitektura je pot odkrivanja,« je prepričan Glenn Murcutt. Na pot arhitekta, ki zna brati naravo, ga je napotil profesor Noel Bazeley, ki je na sydneyjski tehnični fakulteti predaval predmet kontinuiteta v naravi, in tisti redki študentje, med njimi tudi Murcutt, ki so dojeli bistvo teh predavanj, so bili pripravljeni razumeti tudi, kako sta povezana narava in grajeno okolje. Drugi pomemben vir za Murcutta je kultura Aboriginov: »Aboriginska kultura nas je spremenila, ampak le tiste, ki smo ji (jim) znali prisluhniti. Mene so v Papui Novi Gvineji vzgajali domačini, tako imam s staroselci zelo dobre odnose.«

Razstava Glenn Murcutt, Arhitektura za prostor, Muzej za arhitekturo in oblikovanje, Fužinski grad, Ljubljana, do 10. junija 2012.

Glenn Murcutt se je rodil avstralskim staršem v Londonu leta 1936, zgodnje otroštvo je preživel na Novi Gvineji, leta 1941 so se preselili v Sydney in leta 1961 je diplomiral na sydneyjski tehnični fakulteti, nato pa se je odpravil na študijsko popotovanje po Evropi. To je bil čas drugega vala evropskega modernizma in Murcutt je odkril nekatere njegove prvine v aboriginskih lopah. Leta 1969 je ustanovil svoj atelje, kjer dela sam. »Sam delam zato, ker hočem mir, rad imam tišino in čas za premislek. Prav tako ne sprejemam velikih projektov, ker je zanje potreben večji tim sodelavcev in veliko projektnih različic, zato posrkajo veliko energije. Z istim projektom se tudi ne morem dolgo ukvarjati in veliki projekti pomenijo prav to, več let ukvarjanja z enim projektom. Veseli me ukvarjanje z več manjšimi projekti, z več naročniki, to omogoča več eksperimentiranja in to me spodbuja.« Murcutt tudi ne sprejema naročil zunaj Avstralije, saj bi to pomenilo, da bi moral imeti sodelavce. Pravi, da mu avstralska celina ponuja dovolj raznolikosti v smislu različnih pokrajin, podnebnih raznolikosti, skratka, veliko mejnih razmer, ki ga izzivajo pri delu, tako da jih ne potrebuje v Ameriki ali Evropi. Svoj nomadski duh zadovolji s tem, da občasno predava po svetovnih univerzah. Maja letos bo predaval tudi v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani in poskušal razložiti svoje posebnosti, značilne za gradnjo avstralske hiše.

Stavbe obleče v plašče, tako da se lahko razgrnejo glede na dnevno temperaturo in so prilagojene vremenskim in zemljepisnim razmeram. Plastijo se postopno proti zunanjosti – najprej v notranjosti izolacijske žaluzije, ponekod upognjene, prepustne steklene šipe tvorijo prezračevalne zareze, premične lesene plošče in paneli omogočajo, da se hiša povsem odpre. Gre za sistem zaslonov in odprtin, ki omogočajo, da se hiša bodisi zapre pred neprijetnimi zunanjimi vplivi ali razpre in zadiha s polnimi pljuči celotnega stavbnega volumna. Zanj so najpomembnejše arhitekturne teme: prostor in svetloba, način, kako so stvari povezane med seboj, in odgovornost do krajine, pa seveda človek, njegova zgodovina in kultura. Zato meni, da je dobro arhitekturno oblikovanje tisto, ki vključuje razumevanje kompleksnosti te tematike in ki se ukvarja s temi vprašanji, vse dokler ne najde ustrezne rešitve. Ali kot pravi: »Dokler se samo ne odkrije.«