Strah pred pismom

Konec aprila je med duhovniki v Sloveniji završalo. Vatikan naj bi ukrepal. Vatikan naj bi vendarle kaznoval dva upokojena nadškofa, mariborskega Franca Krambergerja zaradi finančnih špekulacij, ljubljanskega Alojzija Urana zaradi domnevnih moralnih prekrškov, pravzaprav očetovstva, ki ga je Uran v prebrani izjavi neprepričljivo zavrnil. Nadškofa naj bi bila umaknjena iz (cerkvene) javnosti, izgubila naj bi vse funkcije, odšla naj bi po poti pokore v osamo zasebnega življenja.

O domnevnem vatikanskem pismu je prvo v začetku tedna pisalo Delo, nato so mu sledili še drugi mediji. Slovenska škofovska konferenca in ljubljanski nadškof metropolit Anton Stres se nista dala. Nobenega pisma ni bilo, Uran in Kramberger, pa tudi 90-letni javnosti manj znan pomožni škof Jože Smej, naj bi 26. aprila sami odstopili z vseh funkcij, zaradi zdravja, starosti, preobremenjenosti. Slovenskim škofom je seveda zelo žal za finančni zlom v Mariboru, vendar se ne čutijo odgovorne. Stres se recimo še danes ne čuti niti osebno niti objektivno odgovornega, ker je z Vegradom septembra 2009 podpisal pogodbo o obnovi dvorca Betnava. Kriminalisti so kasneje zaradi suma kaznivih dejanj pri obnovi te stavbe ovadili nekdanjega ekonoma nadškofije Mirka Kraševca in Hildo Tovšak, javni zlom Vegrada pa se je začel tri mesece po Stresovem podpisu pogodbe z domnevno »ustreznim strateškim partnerjem«. So pa zato v cerkvi, vsaj tako trdijo pri škofovski konferenci, po vatikanski vizitaciji in na podlagi njenih ugotovitev sprožili notranje postopke zoper odgovorne v slovenskih škofijah. Kakšni so rezultati teh notranjih postopkov, niso razkrili.

A pri pojasnjevanju umika treh cerkvenih dostojanstvenikov so na cerkveni strani pozabili na neko podrobnost, ki na njihovo zatrjevanje, češ da gre za prostovoljni odhod, meče čudno luč. 26. aprila opoldne se je namreč sedem članov škofovske konference udeležilo rednega letnega srečanja s predsednikom Danilom Türkom. Pred letom dni jih je bilo na tem srečanju več, letos, zaradi odstopa, torej samo sedem. Še nekaj dni pred letošnjim srečanjem države in cerkve pa so bile številke drugačne, v pripravah na sestanek, med usklajevanjem podrobnosti, naj bi cerkvena stran trdila, da bodo prišli vsi.V času med pripravami in protokolarnim srečanjem naj bi v Ljubljano prišlo pismo iz Vatikana.

Viri blizu škofovski hierarhiji o ukoru iz Vatikana govorijo drugače kot nadškof Stres in škofovska konferenca. Šlo naj bi za grdo manipulacijo. »Tri zahteve so bile v tem pismu, da oba škofa nista več člana škofovske konference, da ne smeta več javno pastoralno delovati in da se morata umakniti iz javnosti.« Še več. »V Rimu izgubljajo potrpljenje in živce. In bodo korenito ukrepali, tudi pri najvišjih glavah.« Iz Vatikana naj bi tako, verjetno prek nunciature, prišlo ostro opozorilo glede delovanja Stresa in mariborskega nadškofa Marjana Turnška.

Je torej pismo res priromalo v Ljubljano, ga je dobila škofovska konferenca, sta ga morda osebno prejela samo oba upokojena škofa? Kakšno je dano v tem pismu povelje, kakšni ukazi, kaj hoče, kaj veleva? Gre samo za zlobne govorice?

»Gre za čiste manipulacije, čiste laži. V Rimu izgubljajo potrpljenje in živce. In bodo korenito ukrepali, tudi pri najvišjih glavah.«

Ugibanje o tem, kdo zavaja, kakšna je vsebina pisma in ali to sploh obstaja, je nesmiselno. Vatikan z razmerami v slovenskih škofijah ne more biti zadovoljen. Kategorično zanikanje kakršnegakoli dekreta ne govori toliko o morebitnem novinarskem senzacionalizmu, pač pa o strahu, da bi takšen ukor res prišel. Saj verjetno ni pričakovati, da bi slovenski škofje dobili pohvalno vatikansko pisanje o tem, da dobro gospodarijo, da so razkrili in se pokesali za finančne napake. Velja ravno nasprotno, razlogi za vatikanski ukor obstajajo. Vedno večji so. Najprej so v cerkvi storili greh s finančnimi malverzacijami, podobno se dogaja tudi danes, ko cerkev ne želi jasno pojasniti, kdo je kriv za finančni zlom, kako bodo krivce kaznovali in kako bodo prenovili svojo institucijo, da se podobne stvari ne bodo več dogajale. Pred leti so recimo v sinodalnih sklepih obljubljali transparentnost finančnega poslovanja, mariborska nadškofija pa zadnja leta več ne objavlja niti letnih finančnih poročil.

Tudi Mirko Krašovec, umaknjeni ekonom mariborske nadškofije, danes o svojih poslih ne želi več javno govoriti. Ko smo ga prosili za intervju, je odgovoril, da »v tem občutljivem času nisem pripravljen odgovarjati na vprašanja. Prepričan sem, da najbolje spregovori sama resnica«. Pred leti je isti Krašovec v intervjujih pojasnjeval, da ima njegovo finančno gospodarjenje evangelijske temelje, saj naj bi bil ves dobiček namenjen duhovnemu izpolnjevanju cerkvenega poslanstva. Problem je seveda v tem, da dobička že dolgo ni več.

Vsi v cerkvi pa niso enaki. Pater Bogdan Knavs je v dveh javnih pismih vrh slovenskih klerikov pozval, naj se vrne k evangeliju. Celo kardinal Franc Rode je v intervjuju za Mladino dejal, da je patrovo pisanje »izraz neke vesti, neke notranje poštenosti«. Nadškof Stres je bil do patra bolj oster. Njegovi predlogi, četudi naivni, naj bi vzbujali »lažno upanje« in so tudi »nezakoniti«. Kakšnega katoliškega razumevanja za patrove predloge iz ust nadškofa Stresa ni bilo slišati.

Če Stres svojega patra ne razume, bodimo zato vsaj mi do katoliške cerkve po krščansko usmiljeni. Pohlep in požrešnost, ki sta v finančni pekel zapeljala mariborsko nadškofijo, sta smrtna greha, laži in sprenevedanja, s katerima se izogibajo odgovornostim in vatikanskim ugovorom, pa med smrtnimi grehi ni. A laž in sprenevedanje seveda nista nekaj dobrega. V Svetem pismu je zapisano, da so »lažnive ustnice Gospodu gnusoba« in da lažnivi jezik vleče v hudobijo. Kako oni zgoraj gleda na ravnanje slovenske škofovske konference in nekaterih njenih voditeljev, ne moremo vedeti, ni pa težko uganiti, kaj si o cerkvenem sprenevedanju misli vedno manjše število katoliških vernikov.

Stres in Turnšek danes pravita, da je osebna odgovornost za stanje v cerkvi zelo razpršena. Še pred letom dni je škofovska konferenca obljubila, da bodo pošteno razčistili in »sankcionirali odgovorne« za to, ker je mariborska nadškofija prevzemala prevelika tveganja. Za zdaj se to ni zgodilo.